V vaši rubriki sodelujem drugič.
Moja prva tema in prošnja za pomoč je bila pod naslovom problemi v šoli.
Sedaj imam diagnozo,ki jo je postavila pedopsihologinja in je dejala ,da je moj sin hiperkinetičen.Povedala mi je nekaj lastnosti teh otrok.Želela sem tudi informacijo kako naj otroku pomagam,kako ga naj vzgajam?
Zdravnica je dejala ,da je o tem veliko napisanega na internetu.Ko sem prebrskala internet sem bila ŠOKIRANA .Lastnosti se sicer vse ne ujemajo z lastnostmi mojega otroka .Šok- otroci,ki postanejo alkoholiki,zapadejo v drogo in največji šok zdravljenje z zdravilom R…(ne spomnim se točnega imena)Nikjer pa ni nasveta kako takemu otroku pomagati brez zdravil.

PROSIM POMAGAJTE MI Z NASVETOM KAKO NAJ MOJEMU SINU POMAGAM
BREZ ZDRAVIL?

Darja,

Najprej opravičilo, da ste na odgovor čakali nekaj časa.

Na temo hiperaktivnosti boste na internetu našli veliko spletnih strani, zato boste informacije morali selekcionirati.

Vse lastnosti, ki se opisujejo pri hiperaktivnem otroku, so napisane na splošno (torej, kaj je vse možno) – zato ni rečeno, da ima določen hiperaktiven otrok vse te lastnosti.

Prav zanima me, kje ste prebrala o tem, da ti otroci postanejo alkoholiki in da zapadejo v drugo?! Če bi veljalo to, kar pišete, bi bili vsi hiperaktivni otroci potencialni alkoholiki – KAR PA NE DRŽI!!
Na to, kaj bo postal naš otrok in kakšen bo kot odrasli imamo le majhen vpliv, saj je otrok individum. Lahko pa mu nudimo primeren vzgled.

O hiperaktivnosti je bilo na forumu kar nekaj govora:

Za vzgojo hiperaktivnega otroka ni nobenega recepta, ki bi pomagal 100%. Vzgajajte ga tako kot ste ga doslej, čim manj se obremenjujte in ne iščite »igle v senu«. Vaš sin potrebuje vašo podporo in pomoč, kar vam bo sedaj, ko veste, da njegovo obnašanje ni stvar nevzgojenosti, nesramnosti itd, veliko lažje.

Lep pozdrav, Petra

Spoštovana Darja,
tudi moj 7 letni sin je hiperaktiven. To dejstvo sem težko sprejela, dokler sem se počutila glede tega čisto nemočno in dokler se nisem v stvar poglobila. Ko pa sem o tem več prebrala, sem izgubila tudi precejšen del strahu pred prihodnostjo (razen toliko, kot nas je za otroke pač vedno strah).
Zdravilo se imenuje Ritalin. Obstajajo še druga zdravila, a R. je zaenkrat kolikor vem edino, ki je pri nas registrirano. Moj sin ga (še) ne jemlje, pač pa mu dajem trenutno homeopatski pripravek. Pred tem sem mu dajala Pikovit, 4 pastile dnevno. Če mu pripravek ne bo pomagal, bomo poskusili tudi z Ritalinom.
Prepričana sem, da otroka lepo vzgajate. Hiperkinetičnost tako ali tako nikakor ni posledica slabe vzgoje, čeprav nam veliko ljudi skuša podtakniti, da je naš otrok potreben le trše roke. Ali pa da je živčen, ker da ga preveč trdo vzgajamo. Ne vedo, da gre v resnici za nevrološke težave, ki za sabo zaradi nerazumevanja okolice in neprimerne obravnave otroka lahko rezultirajo v psihičnih problemih. Ti otroci in njihovi starši smo pogosto močno frustrirani že zaradi motnje same, dodatno pa nam breme otežujejo še razne “dobronamerne” avtoritete – od naših staršev in celo do zdravnikov.
Poskusite pridobiti čim več znanja, nikakor pa že vnaprej ne zavračajte zdravil. Verjemite, če bo to otroku pomagalo, ne da bi imelo kake res zoprne stranske učinke, je to vendar zanj nekaj najboljšega!
Lep pozdrav!

Pozdravljeni,

Da hiperkinetični otroci postanejo alkoholiki in zapadejo v drogo sem
prebrala na http://animus.mf.uni-lj.si/neurology/knjiznica/navodila_nemirnio_jama.pdf

Ali pa v brskalniku najdi si vtipkate hiperkinetična otrok in pod prvi zadetek se odpre ta članek.

Imam še eno vprašanje ali je hiperaktivnost in hiperkinetičnost isto?

hvala !

Darja

Darja,

kot sem rekla na internetu je mogoče najti različne informacije, ki so lahko resnične ali pa tudi ne. In to z alkoholizmom in narkomanijo zagovoto ne drži.
Vem, da ste kot mama bili šokirani. In zato je prav, da – če boste še kdaj naleteli na internetu na stvari, ki vas bodo šokirale, se o tem pozanimate na različnih koncih.

Hiperaktivnost in hiperkinetičnost sta le dva pojma, ki označujeta nemirnega, nepozornega otroka. Obstaja pa še kupica drugih izrazov, npr. hiperkinetični sindrom, motnje pozornosti in hiperaktivne motnje (ADHD), motnje pozornosti oz. sindrom zmanjšane pozornosti (ADD).

Lep pozdrav, Petra

Pošlji oblikovano (14-05-04 17:16)

Marlisa,

hvala za vaše izkušnje.

Sama sem mnenja, da so izkušnje staršev zelo dragocene in pogosto pomembnejše od strokovega mnenja ali nasveta.

Lep pozdrav, Petra

o TEM JE RES VELIKO NAPISANEGA, ko je potrebno konkretno delo z otrokom je tezje: Sama sem strokovna delavka, ki se s tem področjem precej ukvarjam. Veliko se da storiti brez tablet, zahteva pa veliko discipline predvsem s strani staršev. Obstaja kar nekaj metod in tehnik, ki jih lahko poskusite.
Ste prebrala mogoče knjigo Eksplozivni otrok? Tam najdete kar nekaj konkretnih navodil: sicer težko je dajati konkretne nasvete. Vprašajte kaj konkretnega, pa bova na konkretno vprašanje skušali najti konkreten odgovor.

Nekaj izkušenj imam tudi kot mati.

LP NAt.

Pozdrav!
Knjigo Eksplozivni otrok sem prebrala, ko je bilo sinu 2 leti… Takoj po izidu. Kaj mislite, zakaj?
Hm, nisem hotela kritizirati vseh strokovnjakov po dolgem in počez…
Zdi pa se mi, da ste dali s svojim odgovorom jasno vedeti, da se trudite – in da ste na lastni koži spoznali, da s takim otrokom – pacientom – zares ni lahko. Veliko veliko truda za drobne, drobne uspehe … Da, to je resnica. Tako kot od staršev npr. učitelji pričakujejo, da bodo s problematičnim otrokom vendarle “nekaj storili”, tako tudi starši mnogokrat od strokovnjaka pričakujemo isto – saj so vraga vendar “usposobljeni”. Pa ni tako!
Težko je drugim (ki se čutijo prizadeti oz. “prezrti”zaradi otrokove nezmožnosti mirovanja, sodelovanja in sledenja navodilom) dopovedati, koliko se v resnici ukvarjamo z našimi vedno poskakujočimi kengurujčki: se pogovarjamo (jim razlagamo), beremo, si izmišljamo zgodbe, ki naj bi jim pomagale premagati občutek, da jih ljudje ne sprejemajo, uprizarjamo cele gledališke predstave, kuhamo zdravo hrano, jih objemamo, masiramo, jih vodimo v naravo, bazene, jim pomagamo pri nalogah, pospravljanju, uvajanju koristnih navad, se držimo vsakdanjega urnika hranjenja, dela in počitka … Ljubi bog – in vse to rezultira v tem, da otrok, poskakujoč okoli taščinih gredic (zatopljen v neki svoji zgodbi) , pokasira besne pripombe v smislu, ali je sploh normalen, oz. da se vidi da se z njim ne ukvarjamo dovolj!?
In da psihologinje v vrtcu ne pozabim omeniti: na skupnem roditeljskem sestanku skupine se je javno in “profesionalno” spravila name in na otroka z grobimi in žaljivimi besedami in gestami ter otroka okarakterizirala, češ da je neumen in neprilagojen. Sicer je povzročila velikjo začudenje in šok, ampak drugi starši so po njenem izpadu svojim otrokom začeli preprečevati stike z mojim sinom, čeprav ni nikoli nikomur nič napravil. Naš otrok, ki je bil lani vsak teden na enem rojstnem dnevu, letos ni bil povabljen niti na enega … in tudi k njemu na rojstni dan ni nihče prišel.
Toliko o tem – tako staršev kot strokovnjakov je mnogo različnih vrst. Naša družina ima s to psihologinjo izjemno negativno izkušnjo, zaradi katere nas ne bo lahko prepričati, da še kdaj poiščemo kako strokovno pomoč psihologa. Mdr., seveda, ta ženska še ni slišala za knjigo dr. Greena Eksplozivni otrok. Ji je pa lepo, ko ima stalno zaposlitev in čim manj dela.
Verjamem, da ste vi drugačni in da čutite odgovornost svoje stroke, da je otrokom v pomoč. Zato pa delite naše muke, ko izgleda da bi bilo vse OK, če bi se le druga stran bolj potrudila … A vedite: to je slepilo. Ta ples vodijo otroci in njihov tok razvoja. Mi smo lahko le v pomoč in oporo njim in tudi drug drugemu, da ne klonemo pod že tako težkim bremenom vsakdanjih naporov, da ostanejo glave in ostali deli telesa naših kengurujev celi. In pod težo očitkov vsevedne okolice tudi.
Sosed, tašča, učitelj, sošolec imajo neodtujljivo pravico, zahtevati obzirnost do samih sebe in do svojih stvari. Vendar je nekaterim otrokom pravila družbe izredno lahko dopovedati, drugim pa te stvari ne gredo in ne gredo. Trud, ki ga v to vlagamo starši (verjamem, da večina), je velik. Lepo – še bolj pa koristno bi bilo, če bi okolica ta trud priznala in s tem pomagala takim otrokom malo hitreje napredovati. Najprej zato, da se otroci, njihovi starši in strokovni delavci ne bi ukvarjali še s svojo žalostjo in jezo, pa z občutkom nemoči in krivde, ampak bi se intenzivneje posvetili iskanju dobrih metod, ki bi otrokom približale možnosti, da se vključijo v družbo z svojimi pozitivnimi ustvarjalnimi potenciali, ki jih imajo običajno še v preobilju. Drugič pa zato, ker bi z razširjanjem razumevanja problematike napredovala vsa družba, izognili bi se nesporazumom in laže reševali nastale konflikte in napetosti.

Kot vidite, so vprašanja konkretno zapletena med in v vrstice. Intervju je lahko samo uvod, ki pa sem ga jaz že dala skozi. Zato so ostala ta razmišljanja, iskanje znanja, optimizma, kreativnih in učinkovitih ter pogumnih poti.

Prijeten dan vsem sotrudnikom in sotrudnicam, posebej nihovim otrokom!