Hiperaktivnost – še 1x
URBANCA, tole sem nekaj zbrkala. Zavedla me je Gotska, pa sem pomislila na kak RK v Ljubljani. Sedaj mi je jasno kaj misliš pod RK. Lokacija mi povsem odgovarja. Dobiva se 16. 11. 0b 18.30. Kje sem, bo vedel/a kelnarca, vprašaj za znanko s foruma.
SADE: Datum 20.11.04 ob 10.30 odgovarja. Najdi še lokal v Šiški, ki ga bova z Urbanco našli.
LP !
Urbanca in 40letnica,
iz zgornjih postov sem razbrala, da sem tudi jaz iz mesta, ki ga opisujeta. Ker sem se tudi sama srečala s podobnimi problemi okoli teme HA bi se udeležila srečanja v Lj. Ali sta se uspeli že sestati in spoznati, če se da bi se priklučila in tudi skupaj lahko odidemo v Lj (ali je že določen točen datum, ura in kraj?). Lep pozdrav M
Pozdravljene,
za srečanje predlagam gostilno Žibert na Celovški cesti. Za soboto, 20.11. sem ob 10.30 rezervirala mizo za 6 oseb. Sicer ne vem, če je gostilna primerni kraj srečanja, sem pa predvsem pazila na to, da je dostop enostaven, saj se nahaja ob Celovški cesti in ima veliko parkirišče. Vse, ki bi se želele pridružit, ste dobrodošle, seveda pa gre zahvala za pobudo Sasi in “40letnici”.
Lp
Sade
Srečanje je bilo in je uspelo. Vsaj moje mnenje je tako ! Srečale smo se tri družine iz različnih okolij. Naša stična točka so naši otroci, zgodbe so približno enake. Vsak med nami je imel kakšen pameten nasvet komentar, kako ukrepati ob konfliktni situaciji. Predvsem pa zelo dobro dene občutek, da nisi sam. Naslednje bo predvidoma v januarju.
Sama se trenutno bavim z organizacijsko strukturo skupine za samopomoč v okviru Sončka. Zanimivo je, da pri vseh državnih in društvenih inštancah dobim podporo (finance, strokovna pomoč), na drugi strani pa udeleženci skupine (starši otrok) oklevajo. Recimo tele moje sokrajanke so kar izpuhtele (na srečanju jih ni bilo). Najbolj grozno mi je to, da se verjetno srečujemo na ulici se pogovarjamo sočasno pa varno skrivamo drugačnost svojih otrok za zidove stanovanj. Tole je sigurno najslabša popotnica našim otrokom.
Stopiti iz varnega zavetja anonimnosti je verjetno drugi najtežji korak za starše. Pa tako potreben. Ko pridem na govorilne ure, me drugi starši včasih toliko sprašujejo, da komaj opravim pogovor z razredničarko. Če pa te iste povabim na srečanje neformalne skupine, omahujejo.
Ga. Francka, kako naj rešim ta problem.
Skupina bo predvidoma imela 5-8 članov (lahko en ali oba starša), srečevali bi se 1xmesečno, 1xmesečno bi imeli odprto telefonsko linijo, članarina bo enaka članarini v Sončku (pogoj za članstvo). Kasneje bo verjetno treba skupino razdeliti na več manjših predvsem zato, ker so naši otroci različno stari (moj je edini srednješolec) in se zato mi starši srečujemo z različnimi problemi.
LP !
Srečanje je uspelo ob dogovorjenem terminu in kraju. Štirje starši smo se srečali. Izkušnja je bila zelo pozitivna in vsi smo, vsaj po mojem kar srkali vase zgodbe drugih. Dogovorili smo se za ponovno srečanje nekje sredi januarja, morda skupaj s strokovnjakom. Mislim pa, da smo vsi vsaj malo olajšani po tem srečanju in zato nihče od nas doslej še ni čutil potrebe po tem, da se bi oglasil na forumu.
No vseeno sem imela eno vprašanje, ki sem ga že nameravala zastaviti staršem iz srečanje, pa bom to storila kar tukaj.
Naš hiperaktivni sin ima grozno rad živali, predvsem pse. Ker vemo, da pomeni vsaka žival, sploh pa pes neznansko skrb, se s tem doslej nisem strinjala. Vseeno pa nihče od nas ne bi imel nič proti psu, le skrbeti bi moral sam zase, tako nekako. Razmišljali smo o labradorcu. Sine mi je vse obljubil, kar seveda lahko, bojim pa se, da bo po 14 dneh zanimanje za psa glede skrbi oplahnelo. Je kdo od staršev, ki imate hiperaktivnega otroka, otroku dal žival iz terapevskih razlogov?
Mi smo namreč imeli pred mesecem dni izkušnjo, da smo na sprehodu našli labradorca. Vzeli smo ga k sebi v upanju, da se lastnik ne bi oglasil in hkrati z grozo, da bi se to lahko zares zgodilo. Ker sem vseeno takoj obvestila vse medije o najdbi psa, se je lastnica oglasila po dveh dneh. Vseeno pa smo se po teh dveh dneh počutili kot prerojeni, še najbolj naš fant, ki je bil v tem času najbolj skrben in priden otrok na svetu.
Lp vsem,
Sade
Pozdravljeni vsi skupaj, še posebej Sade in 40letnica!
Torej srečanje je uspelo, strinjam se tako s komentarjem 40letnice kot Sade. Kot že povedano je naslednje srečanje planirano za januar, sicer pa smo si udeleženci izmenjali kontaktne e-naslove in tel. št. v primeru potrebe, da se izmenja mnenja, če se pojavi problem.
Jaz bom v kratkem zaprosila za mnenje, saj smo spet postavljeni pred dejstvo, ob katerem čutim, da se moram postaviti za otroka, čeprav me prepričujejo, da je tako prav. Določene stvari moram še razjasniti, potem pa bom povprašala za mnenje.
Sade, glede psa pa je moje mnenje tako:
tudi jaz pri našem otroku opažam veliko veselja z živalmi nasploh, vendar živimo v bloku ter psa ne moremo imeti. Gre pa večkrat s sosedo, ki ima zlatega prinašalca, na sprehod. Mi smo lani septembra nabavili par ljubkih živalic – deguje, s katerimi ima naš otrok veliko veselja. Pred enim mesecem smo dobili še par mladičkov in veselju ni konca. Kletka se pri teh živalicah čisti na 2-3 tedne, dnevna oskrba je tako samo hranjenje in menjava vode.
Mislim, da se naši otroci, ki niso sprejeti pri sovrstnikih, počutijo sprejete pri živalih.
Če boste nabavili psa moraš biti pripravljena, da boste morali skupaj skrbeti za njegove potreb, saj 8-letnik tega ne bo zmogel sam. Verjamem pa, da bodo njegove izkušnje s psom pozitivne.
Tudi mene je glede na odzive na forumu presenetilo, da smo se zbrali samo starši 3 otrok. Mislim, da imeti otroka s HKS ni nobena sramota. Če starši skrivajo težave svojih otrok, kako naj potem od ljudi pričakujemo razumevanje za ravnanje naših otrok. Našim otrokom se ne vidi, da imajo težave za katere niso sami krivi in da doživljajo svet na svoj način, ki ne spada v naše norme “lepega” obnašanja. Za te ljudi so naši otroci preprosto nevzojeni in potrebujejo “le” trdo roko. “Oni bi jim že pokazali”.
Če bi bilo v javnosti več znanega o HKS bi imeli mi vsi skupaj manj težav v okolju v katerem živimo, predvsem pa v šoli. Tako pa ima okolica razumevanje le za otroke, katerim se na prvi pogled vidi, da so drugačni.
Lep pozdrav vsem skupaj,
Sasi
Lep pozdrav ga. Sade
Doma imam hiperaktivnega sina, ki je star enajst let. Tudi sama sem bila pred težko odločitvijo kaj storiti glede psa, ki si ga je tako močno želel.
Psa smo kupili (maltežanko) 🙂 in mislim da smo storili zelo dobro in pozitivno delo.
Naj povem, da imamo psa že osem mesecev in še vedno tako lepo skrbi za njo, kot prvi dan (pelje jo na sprehod 3-4x na dan, z njo se igra, ko pride iz šole ji da jesti… ).
Pomembno pa je predvsem to, da je sin resnično srečen od kar imamo doma malo navihano maltežanko.
Če pa vas še karkoli zanima mi lahko pišete na moj email.
Lp Maja
Naš sin ima nekaj elementov hiperaktivnosti, ker je imel ob rojstvu možgansko poškodbo in je bil tudi oživljan. Imamo manjšega in zelo dinamičnega psa, ki ga sin vsak dan sam vodi na sprehod (star je 10 let) in mu to zelo ustreza, sam se tudi spomni, da ga bo peljal in sploh mu pes ogromno pomeni. Vsem otrokom s hiperaktivnostjo zelo priporočam psa, vendar ne kakšne ovčarske pasme, ker so prepočasni. Tudi pes mora biti bolj aktivne sorte.
Lep pozdrav in veliko veselja z živaljo abc
Imam okoli 40 let in še sedaj se spominjam, da sem si kot majhna vedno želela psa.
Pri 13-ih se mi je želja izpolnila. Seveda sem ga bila vesela in od začetka sem zelo lepo skrbela zanj, potem s puberteto pa se mi ni dalo več in večino bremena je padlo na moje starše. Naš pes je živel 14 let.
Zato res premislite, kajti pes je precejšnja obremenitev. Na sprehod mora vsaj 3x na dan (vsaj en sprehod mora biti daljši) in to ne glede na vreme (sneg, dež, mraz, vročina – zjutraj, popoldne, zvečer – ko si zdrav, ko si bolan – kako bi včasih spala, pa je revež cvilil, ker ga je tiščalo…). Tudi če živite v hiši se zavedajte, da psi neradi opravljajo svojo potrebo na lastnem dvorišču. Namesto kam drugam, moraš “leteti” domov, da poskrbiš zanj (sprehod, hrana) in to vedno (drugače pes trpi, saj si sam ne more pomagati). Če nimate možnosti varstva, potem med dopusti pride v poštev le pasji hotel…….
Nočem vam jemati poguma. Če ste imeli psa, potem veste kaj vas čaka. Če pa ga niste, pa raje premislite, saj se mi zdite že precej obremenjeni, vaš sin pa ravno vstopa v obdobje pubertete in vprašanje je ali bo sploh še imel čas zanj.
Sade,
če sami pri sebi – kot družina – razčistite, da bi psa radi imeli, ga na vsak način imejte. Fantu bo pes zagotovo “dobro del”, vendar ne sme biti to edini razlog za nakup. To je živo bitje – in čisto lahko se zgodi, da se ga bo po dveh letih ali treh recimo naveličal. In kaj potem? Seveda bo v tem času postal pes družinski član in bo vsem prirasel k srcu, pa vseeno – paziti morate, da ne boste fantu vseskozi naprej metali: “pa saj si ti hotel psa!”
Če pa se odločite ZA, potem bi bilo dobro, da bi:
– mu kupili kakšno dobro knjigo o negi psov
– ko bo psiček malce večji, ga dali v pasjo “malo šolo” – da se nauči osnovnih ukazov. Tja verjetno 8-letnik ne bi mogel hoditi sam, ampak s kom od staršev.
Razčistite pa seveda:
– kaj boste s psom med počitnicami
– kdo bo zanj skrbel (lahko si skrb seveda tudi delite)
– kdo bo torej njegov “gospodar”.
Labradorec, zlati prinašalec in podobno – to so zagotovo zelo hvaležni in prijazni psi. Moraš pa vedeti, da so to vendarle lovski psi – se pravi, da potrebujejo dovolj gibanja. Vendar so hkrati tudi stanovanjski psi – “umrejo”, če so pripeti kje zunaj sami.
40letnica
Vaše informacije sem silno vesela. Čestitam vsem, ki ste se zbrali. Prepričana sem, da vam je delo dobro. Lepo.
Veste včasih je prav neverjetno, kako si ljudje (otroci, odrasli, starostniki) želimo pogovora, koliko je vprašanj in za njimi stisk, vendar se pogovarjamo le »tako mimogrede, neobvezujoče« in se umaknemo takoj, ko začutimo, da gre malo bolj zares.
Tako kot želite vi – dajmo, pogovarjamo se, stopimo iz anonimnosti, spregovorimo – pomeni priznajmo si – da nismo vseveddi, popolni, da smo kdaj tudi v stiski, brez prave ideje, osamljeni, včasih jezni, nemočni, razočarani, sitni.
Mislim, da gre za dvoje (ne le pri starših otrok s PP, tudi pri vseh drugih, tudi pri zakonskih težavah …):
– ne moremo sprejeti, se sprijazniti – vodi nas borba in ne ljubezen
– ne upamo si priznati negativnih čustev (seveda smo tudi jezni, zoprni, tečni, včasih malo egoistični, zavistni, nemočni, utrujeni …)
Sama sem si nekoč zelo prizadevala oblikovati skupino za starše otrok, ki so obiskovali OŠ PP, pa tudi oddelke OVI in VDC.
Nikoli nisem uspela. Potem sem odnehala. Individualno so starši pripovedovali marsikaj in mene je kar »razganjalo«, tako sem si želela, da bi bil ob naju še kak drug starš. Vedela sem, da mene starši vidijo kot strokovnjaka, kot nekoga od zunaj, ki je najbrž brez težav (!!!) in jih ne more razumeti.
Pri meni so tako »odložili košček bremena« in s tem je teža toliko upadla, da so lahko šli v nove »bitke«, ki pa so se vedno končale bolj ali manj isto. Vrnili so se, zgodba pa se je ponovila. Ničesar se nismo dotaknili, kar niso dovolili: sprejeti in si dovoliti.
Vi imate to prednost, da vas lahko sprejmejo kot nekoga, ki ima podobna védenja in izkušnje kot oni sami. Leži pa v tem tudi past, da se lahko ob zelo podobnih težavah zapletete v krog ponavljanj brez izhoda (na skupino mislim)
Kako pritegniti ljudi:
– mogoče v sodelovanju s kakšno institucijo (vrtec, šola – stik s šolsko svetovalno službo) Najprej kot kratko predavanje: kaj želite in nato povabilo. Vam pa predlagam, da ne začeti v svojem kraju. Poskusite kje drugje. Ko pa vas bodo sokrajanke povpraševale to in ono ne ostanite na tem, da jim odvzemate delček težave ampak jih povabite v skupine (kjer pač jo vodite). Bodite čisto konkretni: Tam pa se ravno o tem pogovarjamo. Pridi naslednjo soboto z menoj – te peljem s sabo – potem to poglej in se odloči ali želiš še sodelovati ali ne.
Moje spoznavanje lastnih meja in omejitev ni bilo brez bolečega občutka. Mislila sem: tu sem za to, da pomagam in dajem. Pa nekako nočejo. Dolgo je trajalo, da sem sprejela, da ne morem dati, če drugi ni pripravljen sprejemati, čeprav venomer to kaže , izraža ali nakazuje. Sedaj vem, ko nekdo pride je dobrodošel, če želi breme samo odložiti, pač naredi le to. Potem ga nekaj časa ni več. Ko pa se pojavi ponovno je zopet hudo obremenjen. Mogoče zopet na »odlaganje«. Pa nič hudega – dokler želi le to je prav, da mu dajem samo to in ga ne prepričujem v nekaj kar noče, ne zmore ali ne želi. Lahko, da se sliši grobo toda, če posegate v ljudi bolj, kot to sami želijo, izgubite z njimi stik (nikoli se več ne vrnejo). Osebno je to zame neuspeh (ali strokovna napaka).
Na splošno pa mislim, da je »stikanje« po sebi ena najlepših in hkrati najtežjih nalog. Slovenci pa smo še posebej znani po tem, da smo bolj zaprti ljudje. Zakaj. Zaradi mnogih razlogov. Najbrž je tu nekaj naših zgodovinskih in geografskih značilnosti (trdo delo in malo govorjenja in še manj razmišljanja o sebi ali »bog ne daj« govorjenja o svojih občutkih, sanjah, željah ali stiskah).
Kaj pa slovenska žena in mama? Ali nismo še danes prave Cankarjeve trpeče mame, ki kar naprej hodimo okoli s skodelico kave – delamo za to, da bo dobro vsem okoli nas – ali ne uživamo malo v tem? Trpeti, biti trpeča, biti na razpolago, biti dobra (to pomeni skrbeti za vse, delati, kar nam naložijo – ne le drugi, tudi podobe in besede naših mam, pa televizija, pa…). Bodi skromna, neopazna, mirna, potrpežljiva, delovna, vedno z odprtimi rokami. Naredi vse, pa čeprav z zadnjimi močmi. To je podoba »dobre mame« v naših glavah.
In če to odložimo? Kakšna je potem naša vrednost? Ne upamo si dovoliti, ne upamo poskrbeti tudi zase, tudi za svoje potrebe. Kaj pa bodo rekli drugi, kaj pa bodo naši brez mene? Ali bodo jedi? Se bodo umili? Bodo šli pravočasno v šolo. Bo mož našel prave nogavice? Bo sploh oblekel prave hlače? Bo dovolj oblekel otroke? Jim bo naložil robce v žepe? Ne bo pozabil na ninico? Kaj pa če bodo šli nepočesani. Pa on je tako nepozoren, površen? Ali se sploh zna zmeniti z učiteljico? Se bo dovolj pogovarjal z otroki? Jim bo zapel za lahko noč? ….
In kaj sporočamo s tem naslednji generaciji? Tako kot ste rekli: slaba popotnica.
Skozi svoje izkušnje sem se sprijaznila tudi s tem, da ljudem ni dobro odvzemati vse in vsake bolečine. Nekateri se tako povežejo z njo, se je navadijo, jo tako zapletejo v svoje vsakdanje funkcioniranje, da brez nje sploh ne bi mogli živeti. Branijo jo kot svoj največji zaklad. Kot, da je resnično njihov pravi smisel življenja. Po tem jih drugi prepoznajo. To jim daje občutek živosti. Potrebujejo pa le občasnega in potrpežljivega poslušalca za takrat, ko postane prehudo.
Malo me je zaneslo.
Skratka, to kar si prizadevate cenim, spoštujem in vas absolutno podpiram. Želim vam veliko uspeha in veliko energije. Splača se vlagati pri tem pa paziti, da ne gremo preko svojih meja. Stres (ki se rad pojavi, ko po več poskusih začnemo dvomiti tudi vase) in izgorevanje sta na oni strani.
Nisem dobro razumela to s članarino. Čemu je namenjena? Ali je to v tej vaši novi skupini? Koliko pa znaša? Ali je lahko to za nekoga ovira?
Vesela bom še kakšnega vašega pisma. Rada sem poklepetala z vami na to temo.
Lepo pozdravljeni
Francka
Pozdravljeni vsi,
lepa hvala Maji, abcju, Xenaxeni in teti Magdi za vaše izkušnje s psmi. Zelo sem v razcepu, kaj narediti, potrdili ste mi obe plati, ki se jih dobro zavedam. Morda za ponazoritev.
Mož je nekoč imel psa, pudelna in je vajen psov, jih ima rad, a ker se nikomur ni dala hoditi s psom na sprehode se je sprehajal sam. To se pri nas ne bi zgodilo, ker živimo ob srednji prometni cesti in je popolnoma v nasprotju z mojimi načeli. Sicer je zelo povezan z naravo in bi bil takoj za psa, vendar s čim manj obveznostmi.
Jaz se večjih psov bojim oz. vem, da vojaho, da me je strah. Pri 17 letih me je napadel šarplaninec in me na treh mestih po telesu hudo poklal. Žal so ga lastniki nato dali uspavati. Sem tudi bolj tip, ki nerad hodim ven v naravo, sploh ko je malo bolj hladno, ker me vedno grozno zebe in ker študiram, odkar me mož pozna in zato nimam časa ob službi in dveh otrocih še za kaj drugega. Seveda je vmes tudi moj izgovor.
Moj sin, naš hipko, se ničesar ne boji, še najmanj psov. Je zelo čustven in morda bo držala tista izjava ene od vas štirih, da otroka prijatelji oz. sošolca hitreje zavračajo kot pes, ta mu ostane zvest. Obljubil je vse in po eni strani verjamem, da je res pripravljen skrbeti za psa, vem pa tudi, da potem sploh ne bo delal domačih nalog ali težje. Že zdaj je zelo težko, težko se skoncentrira in bi delal vse drugo, samo nalog ne.
Hčera se tako kot jaz tudi neznansko boji vsake živalice in je bolj lene sorte, vse se ji ne da, pravkar prihaja v predpubertetno obdobje, če obstaja kaj takega pri 11. letih.
Vem, da bo skrb glede psa čakala mene. Sem nekoliko več doma od ostalih članov družine, čeprav moram občasno v službi delati tudi do poznega večera, kar me skrbi.
Vsi v družini živimo pod hudim stresom. Do nedavnega sva z možem oba še študirala. Hvala bogu sem sama ta teden končala svoj podiplomski študij. Mož pa se hudo muči, otroka obiskujete glasbeno šolo in je tudi to obveznost trikrat na teden poleg drugih dejavnosti.
Kljub vsemu, pa se mi je zdelo, da nas je tisti najdenček, ki smo ga lahko imeli pri sebi dva dni popolnoma upočasnil in ustavil. Je možno, da se bom ob psu, ki ga bom peljala na sprehod morda bolj sprostila in hkrati naredila še kaj za zdravje?
Dejstvo je, da sem bila doslej čisto proti vsaki živali, ker sem bila vedno mnenja, da bi vsaka žival pri nas poginila, ker smo bili v določenem obdobju zelo malo doma, zavedam pa se, da je treba skrbeti za njo in če bomo imeli psa, ki bi bil za nas vse psihični balzam, potem sem za. Bi pa verjetno res izbrali labradorca, ker pravi mož, da hoče imeti velikega psa in očitno je labradorec zelo prijazna žival.
Hvala res še enkrat vsem, ki se pisali. Iz vseh vašim pismih veva veliko tenkočutnosti in ljubezni, se počutim prav prijetno.
Pozdravček
Sade