Moja znanka je samohranilka. Ima sina, ki pa ni več otrok, saj je ravnokar prestopil v dvajseto leto. Ta “otrok” je jemal Ritalin in mu je zelo pomagal. Žal pa ga je sedaj opustil. Ni uspel maturirati, se pa po novem opija in kadi. Po več dni ga ni domov. Pričel ji je še fizično groziti in izsiljevati denar. Nasploh je življenje z njim postalo grozno. Ker ga ima zelo rada, grozno trpi in sploh ne ve, kako in kaj naj stori. Mislim, da ona sedajle resnično potrebuje (strokovno) pomoč, oporo, nasvet. Ampak jaz ne vem, kam se lahko sploh obrne?
Vem, ta forum je namenjen otrokom s posebnimi potrebami. A starši hiperaktivnih otrok velikokrat potrebujemo pomoč, podporo, saj nas okolica neusmiljeno obdeluje in tepta po nas – ter nam ne prizna neznanskih naporov, ki jih vlagamo, da so naši otroci z ADHD vsaj od zelo, zelo daleč videti “normalni”. Velikokrat pregorimo, saj nas taki otroci ožamejo do zadnje kaplje energije (in nihče nam noče pomagati – mojega otroka noče nihče recimo vzeti malo k sebi na nekajurne počitnice) in potem se lahko dogajajo stvari, ki niso v nobeni sodobni vzgojni metodi opisane kot pravilne ….
Nekoč sem srečala očeta takega otroka na Pediatrični kliniki: bil je okoli 35 let star, a v obraz siv kot pepel in izpit, brez vsake življenjske energije in veselja. Na pomoč! so klicale njegove oči. Je je kje kaj?

Marlisa,

zelo jasno ste zapisali stiske, težave in izgorevanje staršev drugačnih otrok.
V celoti vam verjamem. verjamem pa tudi to, da včasih človek (starš) več ne ve ali je kje na svetu sploh še kdo, ki bi ga razumel, mu ponudil roko, mu pomagal …
Najbrž so vedno ljudje, ki poskušajo vsaj razumeti in spodbujati, vendar ko se človek po dolgih letih izčrpa telesno, čustveno pa tudi socialno se zdi, kot da ni ničesar več.
Zagotovo so različne institucije, ki ponudijo pomoč tudi v situacijah kot je ta v kateri se je znašla vaša znanka.
Konkretno bi vam težko rekla katera bi bila najprimernejša (ali tista, kjer je bil fant voden doslej, ali bi mogoče poskusili najti pomoč (ustrezno institucijo) preko TOM-a t, j. Telefon za otroke, mladostnike, pa tudi za starše, se pozanimati na najbližjem Centru za socialno delo, pri osebni zdravnici vaše znanke in podobno – kam se v tej situaciji obrniti.

Najbolj neugodna pot je ostati pasiven in se “vdati” ,vsaka druga stvari je boljša od te.

Kaj se je zgodilo s fantom. Ali res gre samo za to, da je prenehal jemati Ritalin? Ali pa so njegovo stanje sprožili še kakšni drugi dejavniki?
Res bi bilo dobro, če bi lahko vaši znanki pomagali, da najde ustreno pomoč tako zase kot za fanta.
Toda najprej bo potrebno uvideti, kje so se stvari “zataknile” in sprožile današnjo situacijo.

Upam, da boste lahko znanki pomagali, jo podprli in jo prepričali, da mora, tako kot že mnogokrat doslej ponovno poiskati pomoč zase (da bo lažje zdržala, kot tudi za sina). Skrbi me, da ne gre samo za vprašanje prenehanja jemanja Ritalina.

Oglasite se še kaj
Lep pozdrav
Francka