Pozdravljeni,

recimo da je moj otrok drugacen, ceprav ne sodi v klasicno skupino otrok s posebnimi potrebami. Moj otrok je hiperaktiven, pravkar je dopolnil 8 let in sama sem na robu obupa.

Zakaj tako zalostno pisem, ker smo doseglji tocko, ko mu ne znam vec pomagati, ne vem naprej. Koliko je se takih obupanih starsev kot jaz, ki bi tudi radi govorili o tem? Mene bo razneslo.

Cisto na kratko, da boste vedeli, da moj mali ni samo zivahen.

Sine je bil cisto ok do drugega leta in pol, nato pa se je zacelo. V piclih 20 sekundah je obrnil kozarec, stopil v luzo, mogoce poleg se razbil kozarec, pa se kaj. To se je dogajalo precej pogosto. Brala sem knjige, govorila s psihologinjo za mentalno higieno, iskala odgovore in napake pri sebi.
Fante je odrastel, bilo je boljse, potem spet. Kaskerski skoki v morje, direkt iz skale na skalo. Potem nevrodermitis, razvil je tik (neprestano mezikanje) in tezave z govorom. Sli smo k logopedinji, vse super (logopedinja sploh), spet bolje in spet slabse.

Fant je zelo bister, komaj je cakal da pride v solo.

Vse sem naredila zanj. Brala, se pogovarjala in to veliko s strokovnjaki, z znanci, pri katerih sem pricakovala podobne tezave.

Reakcije pa taksne: otrok je zdrav, otrok je nevzgojen, otrok je nesramen, prevec ste popustljivi, vse je vasa krivda, otroku niste postavili jasnih meja.

Delno so stvari res. Postala sem zelo dosledna in spet delam in delam in se mucim, da bi razumela njegovo psiho. Otrok pa se pogosto obnasa popolnoma izracionalno.

Zdaj obiskuje 2. razred. Zal ni slo brez Ritalina, vsaj pouku lahko sedaj sledi, ceprav mu je v soli vse ostalo jasno. Hudo pa je, ker ga sosolci izlocajo. Ne le da ga ne marajo, ker je tako zelo drugacen, tudi starsi to podpirajo.

Kaj naj naredim. Zelo se trudim, govorim sem pa tja s kaksnim starsem, mu povem, da sin ne zna povsem nadzorovati svojih dejanj. Kadar ga polomi, zahtevam, da se osebi opravici in to na posebej pozoren nacin. Govorimo o tem, veliko. Drugi pa se ga privoscijo. Zdi se jim, da je tako ali tako malo cez les in da si ne zasluzi prijateljstva.

Je se kdo tam zunaj, ki je v podobni situaciji?

Pozdravljeni!
Trenutno nimam veliko časa ampak vseeno bi vam rada napisala par besed, ker sem ravno tako obupana… Imam 6 letnega sina, s katerim imam popolnoma enake probleme kot vi, saj je vstopil v 1. razred devetletke. Učiteljica je na zadnji govorilni uri zahtevala strokovno pomoč, ker da ona “ne zdrži več”. Sin v šoli “ne posluša niti 5 minut skupaj, ne sledi navodilom, ne sedi na stolu, nagaja drugim, razmetava, poje, se igra, se plazi,… skratka ni vodljiv, ne uboga, nima mej v svojem obnašanju, stalno moti pouk in drugih 22 učencev. Predlagala je obravnavo v ambulanti za motnje vedenja – da bi ugotovili ali je hiperaktiven ali ima motnjo koncentracije ali pa je samo tako “nevzgojen, brez postavljenih meja…itd.” To je zahtevala prejšnji teden in sedaj ne vem, kaj naj storim. Povedala mi je tudi za Ritalin in da je že imela nekaj takih otrok, ki so ga jemali, … Zvedela sem, da po Ritalinu postanejo preveč pasivni, brezvoljni itd. Ali je to res? Rada bi sinu pomagala, pa ne znam izbrati najboljšega načina… Tudi nam doma se že meša, saj imamo še dve punčki in starejša (3 leta) ga že ima za vzgled in mu postaja podobna.
Toliko za zdaj, se še oglasim!
Lep pozdrav!

Draga mamica,

veliko mi pomeni, da ste se oglasili, tako vsaj vem, da zares nisem cisto sama.

O hiperaktivnosti sem toliko brala, se neizmerno dolgo pogovarjala s strokovnjaki, da sem bila vsega ze sita. To da clovek ve, kako in kaj je ze v redu. Hudo pa je, ce clovek pravzaprav ze ve vse, a pomagati se vedno ne zna.

Ambulante za motnje vedenja ne poznam, vsaj pri nas oddelka s takim imenom nimamo. Vsekakor je nujno, da se pozanimate kako je s to ambulanto, ker je pri hiperaktivnem otroku pomembno, da vi vodite razgovore, ne pa strokovno osebje. Vi zahtevajte in se ne prepustite prepricevanju drugih. Stvari so prevec delikatne in lahko vas stvari zelo prizadanejo.

Pri nas je bilo tako, da sem sama zahtevala, da solska psihologinja dela s sinom dolocene teste. Nasa uciteljica v 1. razredu je bila sicer super, a ucitelj pac ni psiholog. Prva uciteljica je bila kos nasemu sinu, uciteljica 2. razreda, pa je zelo mila in je po treh tednih pouka rekla, da ne zmore vec. To je problem, Ritalin naj nikakor ne bo resitev, ne se zdaj.

Psihologinja je delala z najinim privoljenjem teste s sinom in nam porocala. Poskusala ga je nauciti pozornosti, usmerjenosti pri pouku in je zato tudi zelo pogosto hodila v razred. Sodelovanje je bilo zelo dobro. Ko pa sem obcutila, da smo izcrpali moznosti sem spet sama zahtevala, da ga sola napoti v Svetovalni center v Ljubljani. Kot studentka sem ze imela izkusnje s tem centrom, ki svetuje in pomaga pri ucnih tezavah otrok in mladine. Vedela sem kaj me caka in lahko vam povem, osebje tam je odlicno. Eno leto smo hkrati govorili in testirali nasega sina pri psihologinji in pri psihiatrinji. Potem smo se nekajkrat srecali tudi vsi skupaj, jaz, moz, psihologinja in psihiatrinja in smo razpravljali o tem, kaj lahko spremenimo, kaj dodamo itn.

Za Ritalin sem si pustila eno leto casa. Pomembno je, da veliko preberete o tem, preden ste prepricani, da ni drugega izhoda. Pri nas je bilo tako. Sin si je s svojim motenjem tako zelo skodoval, da je bilo nujno. Dobiva polovicko 10 mg tablete, ki nanj deluje cudezno. Je pa res, da Ritalin spremeni otroka, ce preberete prilozena navodila zdravilu vam postane dobesedno slabo. Uciteljica je sama rekla, da je zdaj pa prevec miren, da je postal zelo pocasen in je zaspan in to ze po polovici tabletke prosim.

Zaenkrat bomo ostali pri Ritalinu, ker ne gre le za to, da je miren in ne moti drugih, gre tudi za to, da ga nihce zaradi njegovega vedenja ni maral. Ritalin pa mu daje moznost, da je lahko nekaj uric tudi cisto normalen in ga sosolci zato lazje sprejemajo. Socialna plat pa je pri nasem sinu sploh zelo hudo in tezko poglavje.

Sem se pa odlocila, da na Ritalinu ne bomo ostali. Ni mi vsec, zato se bom potrudila, da bom nasla kaksne homoeopatske preparate. Za Ritalin pravijo, da naj bi ga otrok jemal do puberte. Mislim, da mi tega ne bomo poceli. Skratka, trenutno je prav tako kot je, vendar Ritalin vsekakor spremeni otroka, brezvolen je in drugacen. Popoldne, ko Ritalin popusti pa je skoraj tak kot po navadi.

Pozravcek

Sade

Sade,
hiperaktivnost že v samem imenu razloži vedenje, ki je za okolico lahko zelo moteče, še posebej šolsko, ki zahteva mir, sledenje pouku, izvajanje aktivnosti po navodilih. Tako se zgodi, da so v razredu učenci, ki težje sledijo pouku, če ni miru, kot tudi učenci, ki s težavo nadzorujejo svoje vedenje, saj jih notranji impulzi silijo k aktivnosti. Seveda je naša družba, miselnost naravnana tako, da mora biti človek pri miru, ko to zahteva situacija ali nekdo, ki je po položju višje.
Zares otrok z dg. hiperaktivnost ne more (ne pa da noče) nadzorovati vseh svojih funkcij, še posebej je za te učence značilno, da ne zmorejo koncentracije in aktivne (hotene pozornosti). To pomeni, da oni usmerijo pozornost na nekaj in ne, da dražljaji pritegnejo človekovo pozornost.

HA otrok je silno podoben v vedenju razvajenemu, vse dovoljujočemu si otroku. Morebiti je razlika le ta, da HA otrok ne reagira na resne zahteve, razvajen pa “ve” kdaj je dovolj in takrat lahko ravna pa zahtevah.

Ker gre za organsko osnovo motnje je pomembno predvsem, da imamo do HA otroka predvsem primeren odnos. Od tega je zelo odvisna prognoza. Sama HA še namreč ne pomeni, da bo otrok tako zelo drugačen. Postane pa, če to preveč poudarjamo ali če mu ne naklonimo primerno pozornost in mu kolikor se da prilagodimo tiste pogoje v vsakdanjem življenju, ki še posebej poudarjajo njegove šibke točke.
Najbrž so vam obrazložili, da se hiperaktivnost s starostjo oz. dozorevanjem možgan otroka in vse večjo zmožnostjo miselnega nadzorovanja lastnih reakcij zmanjšuje (izzveneva). Je pa res, da nekatere značilnosti (posebnosti) lahko ostanejo (hitro reagiranje, vtis notranjega nemiru, droben tremor ali kaj podobnega).

To, kar vam okolje sporoča je morebiti ravno to, da poskušate preveč otrokovih reakcij “opravičiti” z njegovo HA. Toda vaš otrok je vendar bister in kadar je nekoliko umirjen se lahko z njim pogovorite (seveda le o eni stvari naenkrat, o konkretnem problemu, situaciji). Zdi se mi, da si “nalagate ” veliko problemov, ki so njegovi in ne vaši. Hočem reči, da vas “stisne ” žalost, jeza, občutek nemoči do okolja (ki otroka ne sprejema) in ne njega. Ali on opaža, da se drugi otroci obračajo vstran od njega? Kaj mu to pomeni, kako doživlja, kaj se je zgodilo, da je nek otrok ravnal odklonilno, ali lahko vaš otrok kaj spremeni, če si želi prijateljstva , ipd. Pravite, da vi zahtevate opravičilo. Kaj pa vaš sin? Ali misli, da je tako prav? Ali ima kakšno drugo idejo? Ali se čuti “siljenega”? Ali se ob tem res uči, kako je potrebno v teh situacijah ravnati ali to pomeni samo še en neuspeh, dodaten občutek nemoči ipd. Če želite otroka spoznati ga sprašujete in mu ne v naprej pripisovati stvari (kar že v naprej vedeti, kaj misli, čuti, doživlja, kaj je prav, kaj ni ….) Najprej ga poslušajte, četudi se z ničemer ne boste strinjali. Potem ga vprašajte kdaj (v katerih situacijah je tako, kot misli on prav, dobro, primerno …, kaj bi si on želel ipd) je njegova ideja učinkovita in kaj pa v drugih situacijah? Le tako bosta našla nekatere rešitve, ki bodo sprejemljive predvsem zanj. Otroka kot je vaš je potrebno razbremenjevati in ne obremenjevati.

Samo še to, Ritalin je opora in ne rešitev. Smisel ima le, če učinkuje tako, da se lahko otroku približamo (bolj zbrano pogovarjamo, mu sporočamo dobro, ga za nekaj pohvalimo), torej, če z otrokom v resnici tudi “delamo” v času, ko ima Ritalin in ne samo, da otroka umiri toliko, da da mir drugim.
Nikar se ne jezite, ne bodite žalostni. Premislite, kaj se boste z otrokom pogovarjali (in ne koliko), koliko odgovornosti mu boste naložili in koliko odločitev dovolili. On doživlja svoje življenje in se uči (on ve, kaj je zanj pametno, primerno, smiselno). Tudi, če bo moral kdaj skozi kakšne težave ali stiske (niso me marali) nikar naj vas takoj ne zaboli srce – potem ga začnete tolažiti in ga s tem delate nemočnega. Vi ohranite moč in trdnost in ga mirno vprašajte npr. “Kaj boš pa sedaj? KAkšne pa so možnosti, da tole popraviš?”, “Kdo pa bi lahko bil tvoj prijatelj?” “Kako pa se vede pravi prijatelj?” itd. Če ste vi žalostni: ali ste morebiti opazili, kako nemiren in negotov postane vaš otrok?
Imate bistrega otroka. Izkoristite to, vendar opustite t.i. ovire v komunikacij (prošnje, moraliziranje, kritiko, nezasluženo pohvalo, psihologiziranje, razlaganje, nalaganje krivde) ipd.

Poskusite, boste videli, da bo šlo. Še to: v začetku se lotite zelo malih sprememb (velike bodo zahtevali preveč moči in nejasnosti in boste imeli vtis, da sploh niso možne)

Lep pozdrav
Francka

Draga gospa Francka,

lepa hvala Vam za odgovor. V nekaterih tockah se povsem strinjam z Vami. Sem prevec zaskrbljena mati in res, poskusam sinu olajsati zivljenje. Kako zanimivo. Imam se starejso hcero, ki je samostojna in nezahtevna in ceprav vem, da vecina mam svoje sinove crklja in da to ni v redu, to pocnem tudi sama.

Pocasi se ucim, da sina puscam situaciji in izkustvu, predvsem neprijetnim izkusnjam. Hudo in tezko mi pa je, ker je zelo zaprt otrok. Ce ga sosolec v razredu drazi in mu govori, da je peder, se sin ne brani ampak rece, da je, ne da bi vedel kaj ta beseda sploh pomeni. Seveda se otroci potem z njega delajo norca, ker celo prizna, da je vse tisto, kar mu govorijo. Sin pa prikimava, zato da bi imel mir. Seveda je sin zelo bister na podrocju znanja, ne pa na podrocju socialnih stikov.

V casu odmora na primer kar sedi pri mizi ali celo dela domace naloge, namesto da bi se igral. Pravi, da se nihce z njim ne igra in da ve, da je nezazeljen. Uciteljica v prvem razredu je bila zaradi tega, ker je sin med odmorom delal naloge zelo huda. Zdajsnja uciteljica pa ni v razredu v casu odmora. Kako naj sinu dopovem, da se vendarle potrudi in stopi v stik s sosolci ter da je odmor za oddih, ne pa za dodatno delo?

Ritalin pa seveda dobiva samo v dopoldanskem casu in dela prave cudeze. Torej ga dobi zato, da lahko sledi pouku, zelo si s tem pomaga pri oblikovanju samopodobe, manj izstopa oz. manj je ociten za sosolce. Bi pa zelo rada pocasi presla na kaksno drugo resitev. Otroku se vidi, da je pod vplivom zdravila. Morda bi poskusila s homeopatijo, vendar se nimam pravih stikov za tovrsne stvari.

Ce ga tako poslusam, mu seveda svetujem, se z njim pogovorim, a zaleze zelo malo.

Zdaj mi je nekoliko lazje. Pogresam pa zelo pogovor s kaksno mamo ali kaksnim ocetom, ki ima podobne tezave. Zelo bom vesela vsakrsne komunikacije.

Lepa hvala,

Sade

Pozdravljene,

še en drug pogled na “hiperaktivnost” vama predlagam, namreč tudi moj sin ima podobne težave. Vem da je drugačen od drugih otrok, star je 6 let, vendar nisem kar takoj pristala na obravnavo pri psihologu, sploh ker so mi še preden bi ga naj pregledali, začeli govoriti o čudežni moči ritalina.

Peljita svoja otroka na temeljit fizičen pregled, naj jima pregledajo kri, še posebaj naj bodo pozorni na pomanjkanje vitaminov in mineralov, dobro naj jima pregledajo tudi vid in sluh. Še posebaj pri vašem sinu ki ,pravite, ima tudi nevrodermitis, kaj pa če alergičen na kakšno živilo , ne vem recimo mleko ali aditive v hrani in se ta alergija pri njem manifestira s takim obnašanjem. Kajti raziskave “hiperaktvnosti”, grejo v to smer in naj bi tako obnašanje bilo le posledica določene presnovne motnje, ki pa se s pravilno prehrano, mogoče tudi vitaminskimi dodatki da rešiti.

Vem da obstaja kar nekaj vitaminskih nadomestkov, ki naj bi zelo dobro vplivali na otroke z diagnozo za “hiperatkivnost ” . Mi jih trenutno še nismo preizkusili, bi jih pa vsekakor prej preden bi otroku dala ritalin. Ker ritalin je derivat kokaina s številnimi stranskimi učinki. Brala sem tudi izjave otrok ki ga jemljejo, kako se takrat počutijo.

Mi, pri našem sinu sedaj uvajamo dieto, ukinili smo mu mleko in mlečne proizvode, čim manj sladkorja, veliko sadja in zelenjave, spije tudi veliko vode, smo šele na začetku in smo že pojedli nekaj obrokov v zelo prijetnem vzdušju, česar prej skoraj nismo poznali.

To je samo na kratko nekaj nasvetov, kajti res se mi zdi ,da je ritalin resnično lahko samo kot zadnja možnost, potem ko smo res izčrpali vse ostale.

Ne vem ali sta že kaj gledali po inernetu, malo poglejta , če vpišeta “ritalin” ali “ADHD ” bosta dobili ogromno informacij, največ sicer ameriških ,večina pa z željo pomagati našim otrokom na tak način, da bodo tudi oni imeli nekaj od otroštva.

Lp Anda

Pozdravljene,

Še en, malo drugačen pogled, na hiperaktivnost. Tudi moj sin ima podobne težave, star je 6 let, vendar jaz nisem pristala, na obravnavo pri psihologu, ker so mi skoraj kor prvo možnost ponudili ritalin.

Predlagam vama, da peljeta svoja otroka na temeljit fizični pregeld , naj jima pregeldajo kri, posebaj naj preverijo morebitno pomanjaknje vitaminov in mineralov.Dobro naj jima pregledajo tudi vid in sluh. Prebrala sem, da ima en otrok neurodermitis, mogoče je alergičen na kakšno hrano recimo mleko, pa se ta alergija manifestira pri njem z obnašanjem ki mu rečemo hiperaktivnost.

Raziskave hiperaktivnosti gredo v smeri, da je tako obnašanje samo posledica neke recimo presnovne motnje, alergije ali morda celo samo pomanjkanja vitaminov ali mineralov v otrokovi prehrani in se s pravilno prehrano lahko motnjo odpravi ali pa vsaj omili. Obstaja kar nekaj vitaminskih pripravkov, posebaj namenjenih otrokom z diagnozo za hiperaktivnost , ki dajejo zelo dobre rezultate.

Sama menim, da je ritalin res tista zadnja možnost, ko smo vse druge že izčrpali. Gre derivat kokaina, mislim da je na Švedskem njegova uporaba celo prepovedana.

Pri našem sinu sedaj uvajamo dieto, brez mleka in mlečnih izdelokv, z manj sladkorja , veliko zelenjave in sadja in veliko tekočine, nesladkane.
Smo šele na začetku , pa moram reči da smo že imeli kar nekaj zelo prijetnih večerij, česar prej skoraj nismo poznali.

Poglejta še sami malo po internetu, če vtipkata “ritalin ” ali “ADHD” pogledata pod “alternative treatments” in bosta dobili, kar veliko informacij, največ sicer ameriških, pa vendar večina z željo pomagati, da bi tudi naši otroci imeli kaj lepega od otroštva.

lp Anda

P.S. Tole pišem že tretjič, upam da bo sedaj uspelo.

Sade,
iz 17 letnih izkušenj pri delu z osnovnošolsko populacijo mladih in skoraj štirinajstletno prakso pri delu z učenci z vsemi stopnjami primanjkljajev na duševnem področju sem si izoblikovala prepričanje, da je pri vseh “drugačnostih” najvažnejši temeljni človeški medsebojni odnos. Pri vas družina -otrok, sošolci – otrok, učiteljica- učenec ipd. Vem, da nič ne pomaga bolj kot občutek da si sprejet in varen. Res pa je, da se ljudje tako radi delimo in iščemo “šibkejše” (kot je vaš sin v odnosu do vrstnikov).

Vesela sem, da iščete alternativne načine pomoči sinu. Verjamem, da obstajajo, čeprav smo ljudje tako zelo prepričani, da pomagajo le tista sredstva, ki jih ustvarja kemija in odklanjamo vse, kar je shranjeno v medsebojni ljubezni in naklonjenosti.

Z veseljem bom spremljala pogovore med vami starši na to temo.

Veliko veselja in zaupanja v dobro vam želim,

Francka

Alo!
Že nekaj dni spremljam vaše pogovore, se skušam tudi sama vklopiti,, toda očitno ne znam. Mogoče mi bo danes uspelo.
Tudi sama sem trenutno na robu obupa. Ne vem več kako in kaj.
Sem mama 6 letnega sina. Da je drugačen od ostalih sovrtsnikov opažam že od prvega leta , saj niti v otroškem vozičku ni hotel sedeti. Potem pa nekaj let: kaskadrski skoki, plezanje, tekanje, polivanje, postal je nevodljiv. Včasih je v eni minuti menjal tri različna razpoloženja.
Bili so dnevi, ko ga je bil sam smeh in igrivost, velikokrat zabava celo okolico, bili so dnevi, ko je psihično in fizično izčrpal vse okoli sebe- saj je bil neprestano v gibanju ( tudi njemu nevarnem), v neprestanem govorjenju in zahtevanju popolne pozornosti.
Bilo je nekaj let izjav okolice: ta pa res ima energije, kako je nevzgoje, razvajen, preveč mu popuščate, s šibo ga je treba….. Aha, nekaj je narobe z nami odraslimi, oz. z mano , saj sem največ z sinom. Potem pa sem pred 2.leti slučajno saledila članek o hiperaktivnih otrocih- kakor da opisujejo mojega sina. Na Pedopsihiatriji so mi potrdili, da je sinek res bolj nemiren, toda z nekaterimi nasveti kako z njim , bo to hitro izvenelo.
Nekaj prebrane strokovne literature, nekaj pogovorov in nasvetov strokovnih oseb in res kar nekako smo preživljali dneve.
Potem pa prvi razred in šok: popolnoma iste izjave učiteljice, kot je to opisana “mamica 3”, postal je “agresiven ” do drugih sošolcev, skače, ne sodeluje, se skriva pod mizo, včasih je imun za vsa navodila, skratka moteč za celi razred. Ker sama ne zmore in ne zna z njim, je pri nas postopek za pomoč otrokom s posebnimi potrebami že v teku.
Toda kako bo naprej ? Kako bo z učnimi težavami, katere opisuje literatura, kako bo z otrokovo psiho, saj tudi njega sošolci že izločajo.
Zaenkrat imamo v okolici in sorodstvu kar nekaj njegovih vrstnikov, s katerimi se redno druži. Kljub temu, da se kar naprej kregajo, ga imajo radi, saj jih včasih vse zabava, je zelo radodaren….
Ali je tvoj sin imel prijatelje predno je vstopil v šolo? Kako to , da je tako miren? Ali dela to Ritalin?
Zmanjkalo prostora in časa! Se še javim!

Pozdravljena!

Hm, zanimivo tole tvoje pisanje o alergijah…

Moj sin skoraj 3 leta sploh ni bil bolan (niti 1x). Ob vstopu v vrtec pa se je začelo… Viroze, potem infekcijska mononukleoza in potem prehladi, ki so jim vedno sledili bronhitisi, močan dolgotrajen kašelj z gnojnimi izločki,… Po dveh letih ponavljajočih bronhitisov (ki so VEDNO sledili navadnemu prehladu) se je njegova zdravnica odločila, da gre na testiranje. Diagnoza: bronhialna astma zaradi alergije na pršico v hišnem prahu. Zato mora stalno vdihovati protivnetno zdravilo – inhalacijski kortikosteroid (TAFEN) 2x dnevno (zjutraj in zvečer), ob prehladih pa moramo dozo podvojiti, ob kašlju močno povečati in dodati zraven še inhalacije zdravila – bronhodilatatorja (VENTOLIN – za tega piše tudi v navodilu, da so hiperaktivnost, zmedenost,razbijanje srce, tresenje,… stranski učinki!). Vendar on brez teh zdravil ne more biti… In če pogledam sinovo obnašanje, so problemi začeli sošasno z jemanjem teh zdravil… Vendar: takrat je imel ravno 3 leta in smo mislili, da so to pač taka leta, ko postanejo otroci tako živahni, trmasti,…
Skoraj istočasno (čez pol leta) je dobil prvo sestrico in smo razlagali to z ljubosumjem… Sedaj je pred pol leta dobil še drugo sestrico (ravno septembra ko je vstopil v 1. razred devetletke) in opažamo, da se je stanje še poslabšalo… Ker sem imela rizično nosečnost, sem imela strog počitek že od 11.tedna dalje in se nisem mogla ukvarjati toliko z otrokoma, kot bi se rada, saj se nisem smela gibati, on pa ne more biti pri miru… Potem ko sem septembra rodila, pa sem imela še po porodu komplikacije, tako da sem morala še 2 meseca čimveč počivati (predstavljajte si, kako izgleda počitek pri dojenčku, ki se doji vsake 2 uri, 2 in pol-letnici in 6-letniku).
Mislimo, da priteguje pozornost s tem njegovim neuboganjem in nagajanjem sestrici… kajti ne razume, zakaj od njega zahtevamo več kot od 2 leti in pol stare sestrice… Istočasno pa od njega zahtevajo več tudi v šoli… On je tista generacija otrok, ki je šel iz vrtca direktno v šolo, brez male šole! Pa še to smolo ima, da je decemberski in je zato najmlajši v razredu (on je imel decembra komaj 6 let, drugi jih imajo zdaj že 7). Pa še izrazito tehnični tip je… Sedeče dejavnosti (risanje, barvanje…) ga sploh niso zanimale, zdaj je dobil veselje edino do pisanja črk in številk, barvati pa še vedno ne mara (zdi se mu brezveze in se sploh noče potruditi, da bi lepo pobarval).
Doma se trudimo, da bi se čimveč ukvarjali z njim, vendar tudi sestrici hočeta pozornost. Zelo dosti ima domače naloge (rezanje iz časopisov, risanje, barvanje, pisanje številk, pripovedovanje,…) in če hočemo, da jo naredi, mora biti stalno eden zraven njega ker sicer dela druge stvari, se sploh ne potrudi, hiti…
Vzgojiteljica v vrtcu je rekla, da je zelo radoveden, da je v fazi izkustvenega učenja (ko je imel 4 leta) – ko ne verjame na besedo, ampak mora sam probat. Povedala mi je tudi, da ko drugi rišejo in barvajo, on raje teka po skupini ali se igra s kockami… Skratka vedno je delal nekaj po svoje. In tudi v šoli je tako: drugi poslušajo in sedijo na stolu, on zdrži največ 5 minut… če ga ne zanima, pa sploh nič… Učiteljica pravi, da je zelo bister in daje škoda, ker se ne more umiriti in skoncentrirati, da bi naredil eno stvar od začetka do konca… Zato je predlagala pomoč RITALINA, ker DA JE ŽE IMELA TAKE OTROKE… in da “ČE BI BIL MOJ, BI GA TAKO NAŠEŠKALA… PA GA NE SMEM…” in “tako moti pouk, da bi ga kar domov poslala, če bi ga lahko”. Ko so šli na sankanje, mu ni dovolila vzeti s sabo sank, ker se je bala, da se mu bo kaj zgodilo, ker da “nikoli ne posluša navodil in pravil!”
V razredu sedaj sedi SAM v svoji klopi in to direkt pred tablo, tako da so drugi vsi zadaj in to zato “da ne moti drugih in jim dela škodo (čečka, jemlje stvari, nagaja-trže liste) in z drugimi učenci sem dogovorjena, da ga ne gledajo – kot da ga ni”!
Ali se vam to zdi prav, da se je tako potrudila vsem pokazati, da je drugačen?
Igra tudi že vlogo razrednega klovna – vsi se mu smejejo, ker dela neumnosti, kar se ne sme, in smešne stvari govori. On “nastopa” in ga vsi gledajo… Poleg tega je začel še lagati, da on tega ni naredil, ni vzel, ni rekel, … Tudi jemlje stvari drugim otrokom in potem reče, da jih je našel na tleh ali da mu je kdo dal…

Enako priteguje pozornost tudi v trgovini, cerkvi, ambulanti, …. Kriči, nagaja, samo da vsi gledajo… on pa se smeje…

Sedaj sem poiskala pomoč – konec marca je naročen v ambulanti za motnje v razvoju: pregledal ga bo psiholog, defektolog in zdravnik. Bomo videli…

Doma se tako trudimo z njim, mu razlagamo, se pogovarjamo, on reče, da vse razume… pa vendar spet naredi! in spet in spet…

Dovolj za zdaj, dojenček se je zbudil:)))

LP

Pozdravljeni mamica in Taro,

me veseli, da se vas je naslo nekaj vec, ki sodelujete v tem pogovoru.

Mi smo imeli v cetrtek spet obisk v Svetovalnem centru, pogovor s psihologinjo in psihiatrinjo. Psihologinja je zelela vedeti, kaksen je razvoj otroka, zdaj ko dobiva Ritalin in potrdila izjavo nase uciteljice in solske psihologinje, da je otrok kot noc in dan. Naredila je enak test znanja, kot pred jemanjem Ritalina. Potrdila je, da otrok veliko bolj zbrano in bolje naredi svojo nalogo, kot jo je pred tem.

Nas fant, ki je mimogrede tudi med mlajsimi, saj je rojen januarja, je sel s 6. letom v solo zato, ker smo bili mnenja, da bo to zanj najbolje, saj je znorel v mali soli. Vsi na pol pismeni, on pa je znal brati, pisati, pa mu tega vzgojiteljice niso dovolile, pa zal je bil ves vrtec nasploh precej nestrpen do vseh, ki so odstopali od poprecja. Zdaj vem, da bi bilo dobro, da bi se ostal v vrtcu, a smo zal kljub odlicnim referencam ocitno izbrali napacnega.

No, da se vrnem nazaj. Nas fant je zelo nemiren. Ker je ze v drugem razredu, se je njegova nemirnost sicer zmanjsala, a je na zacetku leta vseeno zelo motil pouk (na primer: ropotal s kljucem na ali pod mizo, drugim sosolcem vzel kaksno stvar, pel ali mrmljal in tako naprej). Ritalin, ki mu ga dajemo zdaj od oktobra ga v casu pouka umiri. Okoli 12. ure mu popusti stimulans in to je to. Po tem casu mu ga ne dajemo vec, ceprav je zelo nemiren, a smo se navadili in vzamemo oz. vzamem jaz to v zakup. V casu pouka postaja zaradi Ritalina zelo vodljiv, zaradi cesar lahko sledi pouku, naredi naloge in ne moti ostalih. To je dobro, se posebej zato, ker ima sin potrditev, da je uspesen. Problem v prvem razredu je bil, da kljub znanju nikoli ni bil uspesen, ker naloge ni uspel koncati in to otroka zelo potre, saj ve, da zna in zmore in ker jo nas fant ni koncal, ni dobil nagrade, na primer stampiljko s podobo kaksne zivalice.
Mnenja sem, da je bilo prav, da smo se odlocili za Ritalin, zato da naredimo korak naprej.

Zdaj pa o slabi plati. Ritalin je stimulans, ki ima toliko stranskih ucinkov, da mi je postalo slabo, ko sem prebrala prilozena navodila za uporabo. V casu, ko Ritalin ucinkuje je zaspan in deluje brezvolen, naredi torej tisto, kar se mu nalozi, ne kaze pa svojih custev pri tem. Predvsem zaradi njegove brezvolnosti se mi fant smili. Svoja opazanja sem omenila psihiatrinji, ki je posteno znorela, ko sem ji rekla, da iscem nadomestilo za Ritalin, na primer homeopatski preparat. Doslej sem ji zelo zaupala, a me je tu razocarala. Mogoce je pa ta njena reakcija bila tudi zato, ker ji verjetno vecina starsev ne zaupa, ne vem. Pricakovala sem vecjo podporo pri svojem predlogu, saj mi je vendarle veckrat rekla, da se morajo starsi sami odlociti za ta korak.

Glede na to pripovedovanje vas, ki imate mlajse otroke, bi rekla, da je absolutno prezgodaj, da bi otroku v 1. razredu ze dajali Ritalin. Mi smo preziveli brez njega, kar se v 1. razredu tudi da, saj sola nima se te stopnje zahtevnosti, kot jo je cutiti ze v 2. razredu (osemletke). Mi letos nismo imeli izbire. Vi jo pa se imate.

No pa se besedica o toleranci uciteljev v soli do hiperaktivnih otrocih. Moje mnenje je, da je vse odvisno od ravnatelja in psihologinje sole. Obe sta pri nas odlicni. Predvsem nasa psihologija je zelo zahtevna do uciteljev in ima nenehen nadzor nad stanjem. Uciteljici svetuje, ji predlaga, ukrepa. Vidim, da nasi uciteljici to vcasih ti prav vsec ampak ce vi vztrajate, da otrok potrebuje pomoc, potem jo je sola dolzna ponuditi. Odnos uciteljice, kot jo je opisala ena od vaju dveh, da bi ga sama kar naseskala je primitivno in taki ne sodijo v solo. Nujno je treba aktivno vkljuciti psihologa v to. Seveda je problem, ce je psiholog se bolj lev kot pa so ucitelelji in ravnatelj. Moja prijateljica mi je pripovedovala o primeru v njihovem razredu, ko sola enostavno ne ukrepa, ko bi morala, saj imajo v razredu otroka, ki za vsako malenkost takoj fizicno obracunava z ostalimi. Pri nas je tako, da sama toliko ukrepam, da do take situacije sploh ne pride. Torej, treba je kar naprej zahtevati.

Glede vprasanja, ali se je nas fant kdaj druzil z drugimi otroci, lahko po zadnjem pregledu povem, da je asocialen. Ce je bila na desni strani skupina dvajsetih otrok, je bil moj sin na levi. Ne, ker bi ga izlocili, ampak ker je vedno sam hodil naokoli. Zelo se trudim, da ga vkljucim v druzbo, a je zelo tezko. Po drugi strani pa si zelo zeli pozornosti. Ena od vzgojiteljic v podaljsanem bivanju mi je nekoc delala, da ne zna prositi za pomoc ali da bi ga drugi otroci sprejeli v igro, caka, da ga bodo sami od sebe sprejeli. Prav njegovo nesocialnost, smo si razlagali z razlicnimi stvarmi. Zdaj, ko smo ze cisto vse izklucili, vemo, da ga moramo socialnih stikov nauciti, kot se morajo drugi nauciti hoditi.

Najbolj bolec dogodek pa je bil, ko je pred kratkim praznoval svoj 8. rojstni dan. Iz razreda je povabil osem sosolcev. Od teh je eden takoj povedal, da ne bo prisel, kar brez razloga. Drugi je povedal, da bo sel raje smucati, tretji se je opravicil, da je sel s starsi v Interspar, cetrti se je naprej zagovoril in poklical na dan praznovanje ter povedal, da ne bi, potem pa se je popravil in rekel, da je bolan. Prisla sta vsega skupaj dva sosolca.

Ker je nas sin ze slutil, da se bo nekaj takega zgodilo, je potem ko je razdelil vabila, v casu, ko sem bila v sluzbi poklical vse povabljene sosolce in jih vprasal, ce bodo prisli. Ko je videl, da sami zaradi takih ali drugacnih trapastih razlogov ne bi, je zahteval kar starse in se z njimi dobesedno pogajal. Mamici tistega fanta, ki je rekel, da bo sel smucati, je razlozil, da je rojstni dan samo enkrat na leto in da naj gredo kar sami smucati, sina pa naj pripeljejo k nam. Razocarana sem bila tudi nad starsi. Ne vem, ce bi svoje otroke ravno silili, da mora priti k nam na obisk, vsekakor pa mislim, da bi lahko vodili z otrokom razgovor in ga vprasali po vzrokih za tako odlocitev ali pa se pogovorili z njim o tem, da je nas otrok nekoliko drugacen. Tu cutim precej tiste slovenske zazrtosti vase in v puhle iluzije.

Kako naj otroku v taki situaciji dopovem, kaj je prav in kaj ne. Zelo se trudi, da bi ravnal prav, zato da bi ustregal drugim, potem to naredi, pa ugotovi, da kljub vsemu ni ucinka.

Da zakljucim to izcrpno pisanje. Ritalin resuje nemirnost v razredu in skrbi zato, da lahko otrok napreduje v ucnem procesu, ne doprinasa pa k pozitivnejsemu odnosu ostalih otrok do njega. Res je precej specificen v tem. Nasa psihologinja je enkrat rekla, da se ji zdi, da nas fant ni iz tega planeta. To ni mislila zlonamerno, razumela sem jo. Hotela je le povedati, da ima toliko njej doslej neznanih nacinov vedenja, da je povsem brez idej in nemocna.

Stvari bodo sle na bolje, vendar pocasi in z veliko mero energije. Mislim pa, da tudi nam mamam dobro dene, da si lahko nekje izlijemo vse svoje skrbi. Mozje, vsaj moj, gledajo na tako doglo in globoumno razmisljanje o tematiki kot izgubi casa. Bo ze, pravi in ga ze ni vec.

Pozdravcek

Sade

Temo o kateri pisete sm zasledil slucajno,in to stran sem zacel obiskovati pred kratkim.Z velikim zanimanjem prebiram kaj ste napisala vi in drugi na forumu.Posebej vasi nasveti mi dajo upanje in moc da je mozno pomagati tudi mojemu sinu ki tudi ima vedenjske tezave(najbolj moteci so tiki).Star je sedem let in obiskuje drugi razred devetletke.Njegove reakcije niso tako zelo izrazite zadnje case,in tiki se redko pojavljajo,je pa to ciklicno in vcasih zna biti obupno.
Iskrena hvala vsem ki ste napisali kar koli uporabnega.

Zdravo!

Ne samo da nam dobro dene, da lahko nekomu, ki te razume, poveš svoje težave in skrbi- zame je to pravi balzam. Saj do sedaj nisem imela možnosti, da bi spoznala koga , kateri ima podobne težave. Ali jih v našem okolju in na naši šoli ni? Pa sem o svoji situaciji dosti govorila- kdor me je pač hotel poslušati. Kakor so si ti otroci podobni, so si zgleda podobni tudi odrasli moški. Ko me vidi zopet ob kakšni literaturi, ali ko mu razlagam o šolskih težavah, se nasmehne, zamahne z roko, da preveč kompliciram in se sekiram pravi in tudi ga že več ni.

O Ritalinu sem tudi že kar nekaj prebrala in tudi pedopsihiatrinja mi je to omenila, toda le kot skrajno možnost, toda, ko sem bila nazadnje pri njej, še ni bila seznanjena o težavah, ki so v šoli. Pravijo, da res dela čudeže,
če je prepisan pravemu otroku. Iz članka v Mladini (junij 2002 ) sem zasledila, da če je otrok po Ritalinu zaspan, je zdravilo predpisano napačnemu otroku. V knjigi Eksplozivni otrok pa je naštetih ne vem koliko vrst zdravil za hiperaktivne otroke. Zakaj pri nas samo Ritalin?
Sicer pa se mi zdi, da vsega ravno toliko vem, da na koncu ne vem nič.

Rojstni dan tvojega sina pa me je res pretresel. Predvidevam, da bi se meni ponovila podobna zgodba, če bi imeli povabljene samo sošolce, saj če bi o tem odločali starši ( saj se neprestano pritožujejo v šoli, da njihovi otroci ne morejo delati, ker jih moj sin neprestano moti, …), bi zagotovo imeli vsi vzrok, da ne pridejo.

Danes gremo ravno na rojstni dan moje prijateljice, kjer bo poleg odraslih tudi kar veliko število otrok. Vem, da bo kar pestro. Saj, ko je več otrok na kupu, takrat nastopijo težave. Včasih se obnaša ” kakor da se mu film utrga”. Mene to bolj malo moti, moti vse ostale odrasle. Najboljša kombinacija je moj sin in ena odrasla oseba, ali pa , če je z njim samo en otrok.

Drugi teden so počitnice, žal dopusta nimam, toda vsaj o težavah v šoli ne bom poslušala.

Kmalu se še javim.

Draga Taro,

hvala lepa za napisano. Tudi zame je balzam, da lahko nekomu napisem svojo stisko, mu povem, kaj me tisci. Prav hiperaktivnost se mi zdi taka zanka, ko mnogi, vsaj pri meni je bilo tako, zamahujejo z roko in recejo, da naj bom vesela, da je otrok zdrav. To se je dogajalo, ko je bil moj sin star dobrih 6 let. Po domace povedano imam tega “polh kufer”. Moj otrok je zdrav in to zelo. Skupaj (vkljucno z menoj) smo preboleli edino norice, that*s it. Odstopa pa zelo v vedenju.

Na morju smo lani spoznali druzino iz Nemcije. Bili so tako rekoc sestavljena druzina (ona tri otroke iz prejsnjega zakona, on enega). Fina druzinica. Imajo enega sina, ki je zdaj star 13 let, ostale so dekleta. Tudi on je hiperaktiven. Veliko smo se pogovarjali, bili so pravzaprav prvi, ki sem jih spoznala, da so se srecevali z enakimi tezavami, kot mi. Na koncu smo jih se povabilo v Slovenijo, da smo jih pokazali, kako lepa dezelica je.
No, zalostno pri njih je bilo le to, da je sin jemal Ritalin tudi v casu pocitnic. Rekli so, da se spremembe tako zelo cutijo, predvsem, da ni dobro za telo, da ni najbolje prekiniti z njim. No ne vem. Sama prekinem z Ritalinom, kadar le lahko in ga tako tudi vcasih pozabim sinu dati, ko gre spet v solo. No ta nemska druzina se je jemanja Ritalina drzali zelo natancno. KO je bila ura pol enih, je mogel fant pojesti tabletko. Rekli pa so, da bodo presli na zdravilo, ki se imenuje Concertino, ali nekaj podobnega. Vzame se ga le enkrat na dan in ucinkuje dalj casa od Ritalina, tudi ni tako neprijeten za zelodec, ceprav moj mali pravi, da je cisto ok. Mama tega fanta je na primer pripovedovala, da je sina premestila v petem razredu v Waldofsko solo, ker kljub zdravilu ni vec slo drugace v stari soli. Sama sem lani tudi malo o tem razmisljala, ceprav mi Waldorfska sola spet ni tako blizu, pa se dalec od nasega doma (no ceprav to ni problem). Zivimo v casu globalizacije, zdi se mi, da je malo utopicno otroka prepustiti taki filozofiji, sicer pa gotovo dobra izkusnja.

Ker smo zelo vztrajni, iscemo naprej. Neka znanka nam je zdaj svetovala, da bi poskusili z refleksno masazo ali kaksno podobno alternativno metodo. Razmisljala sem tudi o tem, da bi ga peljala k neki zelo znani zdravilki, sicer Slovenka, ki je v Ameriki opravila studij zdravilstva in bioenergije (verjetno se nisem povsem tocno izrazla). Morda pa so kaksne sinove cakre zaprte, ki mu delajo blokade.
Po drugi strani pa se je pojavila neka moja znanka, ki mi ponuja postavitev druzine s fenomenoloskega vidika. Je morda kdo kdaj ze bil na kaksnem taksnem seminarju za postavitev druzine (ugotovili naj bi ti kdo ali kaj slabo vpliva na generacije v doloceni druzini)? Zadnja stvar mi ni tako blizu, verjetno ker v ozadju bolj vidim business kot pa zdravljenje.

No tako, kmalu bom sla iz sluzbe, tudi jaz delam. Imam pac taksno sluzbo, da sem prosto takrat kot otroci niso in obratno. Sicer pa se imata nasa dva verjetno zelo fino, ker smucata skupino z manjso skupino na Cerknem. Ves vikend sem o tem razmisljala, ali naj mu dam Ritalin za smucanje ali ne. Neka defektologinja mi je rekla, da bi mi toplo priporocila. Kaj pa, ce sin ne bo hotel poslusati ucitelja, ki je z njimi. Nic, grem na tveganje. Tako ali tako je z njimi zelo stroga, a hkrati zelo prijazen ucitelj. Mi je popoldne ze povedal, ce ga bo prevec biskal.

Lep soncen dan,

Sade

Pozdravljene!

MAMICA 3!
Izjave in dejanja učiteljice dokazujejo, da o delu s takimi otroci ne ve nič ( nekje je slišala nekaj o Ritalinu, pa je že pametna). Obrni se na socialno delavko v šoli in pa na Svetovalni center v tvojem kraju , kjer ti bodo zagotovo pomagali oz. svetovali. Ali pa se obrni na društvo Bravo, društvo, za pomoč otrokom z učnimi in vedenjskimi težavami. Za dobro otroka se boš morala največ boriti sama. Tudi pri meni učiteljica ni vedela ničesar. Pa so organizirali v šoli predavanje o Otrocih s posebnimi potrebami, omenjeni so bili tudi hiperaktivni otroci ( na mojo željo ) in kar nekaj se je premaknilo.Učiteljica se že izobražuje . Pa tudi starši so bili naenkrat vsi razumevajoči ( do kdaj ne vem) , saj sem jim morala povedati, da bo sin dobil pomoč med poukom, da ne bi bilo potem kakšne čudne razlage.

Pa še nekaj, ker vse omenjate alergije, tudi moj sin je bil alergičen – na kaj ,niso ugotovili niti v bolnici, kjer je pri 9 mesecih preživel kar en teden, niti na testiranju. Utrikarije so se pojavljaje in izginjale do tretjega leta ob jemanju Teridina. Ali je možno, da ima res to kakšno povezavo s HA? Tudi meni so svetovali čim manj sladkarij.
Kakšni so ti vitaminski nadomestki in kje se dobijo- omenja jih ANDA?

Lep dan vsem!

Draga Taro,

jaz sem našla dosti vitaminskih pripravkov prek interneta ( BeCalmd in Flavay itd.) poudarjam pa, da jih še nismo preizkusili.

Pa naj napišem še to, da je tudi naš sin letos prvi razred devetletke, da smo vsak mesec na govorilnih. Moti pouk s kričanjem in spuščanjem čudnih glasov, ves čas bi nekaj brskal, če vidi sozi okno kaj zanimivega lepo vstane in ga pouk ne zanima več. Agresiven ni, mogoče prej obratno, če ga kdo recimo samo malo porine se neutolažljivo joka zelo naglas , potem pa v trenutku pozabi, kot da ni bilo nič in se igra naprej. In ravno ta njegov jok, že od rojstva naprej, je bil tako drugačen od joka drugih otrok , ampak midva z možem nisva vedela kaj pomeni. Pa seveda njegova zgovornost, on ni tiho niti minutko , ves čas bi govoril, saj večinoma kar smiselno, ampak ima repertoar vprašanj, ki jih postavlja in so poplnoma nesmiselna recimo mene vpraša kako mi je ime ipd.
Mi smo sedaj v dogovoru z učiteljicami uvedli beležko lepega vedenja, če se v šoli lepo obnaša dobi 5 znakcev, če se manj lepo je znakcev manj, ocenjujemo ga tudi doma. Fant je zadevo kar resno vzel in se trudi. Sovpada pa začetek pisanja beležke, z uvajanjem brezmlečne diete. Tako da niti ne vemo kaj mu pomaga, da je zadnja dva tedna mirnejši.
Moje mnenje je da z agresijo takemu otroku samo škoduješ. Ko jaz našemu hočem povedati nekaj in želim da bi to tudi upošteval, ga recimo odpeljem v njegovo sobo, in potem me mora gledati v oči, očesni kontakt je zelo pomemben, in potem mu počasi in razločno povem, kar mu imam povedati, nato pa mora on povzeti bistvo povedanega.
Tako zdaj moram tudi jaz končati, sem v službi.
Saj vidim, da sploh nisem, čisto v kontekstu odprte teme, je pa takoj laže če o svojih težavah spregovoriš z nekom, ki te razume, ker preživlja podobno.

lp Anda

Draga Taro,

zanimivo kar si napisala. Pri nas, torej v nasi soli, o otrocih s posebnimi potrebami se nismo govorili. Ko smo zaceli z Ritalinom, je nas fant sel pred poukom k svoji razrednicarki in ona mu je dajala zdravilo, zato da bi ga vzel res tik pred zacetkom pouka. Ucinkovati naj bi zacel cez 20 minut. Ker je bilo to neprijetno predvsem meni, smo po dveh tednih spremenili ritem in zdravilo mu dajem sama ali pa ga dam sinu na kroznik in seveda ga pojé. Ko je uciteljica dajala zdravilo fantu je zelo skrbela za to, da ne bi nihce zvedel za tezave nasega fanta, da ne bi nihce videl, da dobiva neke tabletke, ceprav vcasih razmisljam, ce je to sploh pravilno. Ali ne bi se starsi oz. njihovi otroci morda res vedli drugace tudi do mojega sina, ce bi vedeli, kaj je z njim? Hvala tudi za namig za Bravo. Za njih sama se nisem slisala.

Pozdravcek

Sade

Pozdravljene – vse ki se vključujete v ta pogovor.

Sedaj šele vidim, kako sem pogrešala nekaj takega -nekomu nekaj povedati, potožiti, vprašati, dobiti odgovor. Komaj čakam,, da najdem minutko časa in že sem na Internetu.
Vesela sem, da tudi jaz povem kakšno novo informacijo, saj se mi je zdelo,da sem o vsem čisti začetnik in da od vas vseh prebiram same nove zadeve.
Pravijo, da je prvi korak narejen, ko sprejmeš otrokovo drugačnost – to sem že; drugi korak, da okolici razložiš njegovo drugačnost – to kar sem storila v šoli je bilo za mene težko, toda pozitivno sprejeto tudi pri defektologinji ( predavateljici), saj so starši sošolcev prvi, ki lahko svojim otrokom na primeren način razložijo drugačnost ali posebnost kakšnega otroka ( v mojem primeru mojega nemirnega sina).

O pravem sinovem obnašanju v šoli in o njegovi > agresivnosti > sem izvedela šele pred mesecem dni in to na Centru za šolstvo, kamor sem bila klicana zaradi postopka usmerjanja , kjer sem prebrala poročilo šole. Šok! Pojem besede agresija,katera je bila kar nekajkrat omenjena, zgleda pojmujem drugače kot šola, pa kljub temu sem bila zelo prizadeta, predvsem zaradi neodkritosti
Nisem pričakovala, da mi niti učiteljica niti socialna delavka nista povedali, kakšno je sinovo obnašanje, da sem morala to prebrati na >Poročilu o otroku

Me veseli, da takole izmenjavate mnenja in nasvete.

V svetu obstajajo različni načini pomoči hiperaktivnemu otroku: medicinski, psihološki, vzgojni itd.
Vsak avtor zagovarja svoj način, res pa je – da »univerzalnega« recepta ni.

Prepričana sem, da informacije iščete tudi po internetu – mogoče vam bodo prišli prav tudi tile linki:

http://www.adhdnews.com/abstract.htm#adhdtreatment

http://www.adhdnews.com/

http://www.newideas.net/adddiet.htm

http://www.healthyplace.com/Communities/add/addfocus/index.html

Lep pozdrav, Petra

p.s.
Aktivni linki mi še ne gredo, a se učim…

Pozdravljena Anda!

Hvala za nasvete in tvoje izkušnje. Uporabila jih bom, pazila bom predvsem pri prehrani. Zanimiva je uvedba beležke lepega vedenja. Verjamem , da funkcionira pozitivno , samo sama zaenkrat res ne vem, kaj bi pri sinu upoštevala kot lepo vedenje. Nimam še čisto razčiščeno kaj noče in kar ne zmore. Kaj je tisto , kar je opravičljivo glede na njegovo stanje in kaj je tisto, kar zmore sam obvladovati . So dnevi, ko je izredno vodljiv, in umirjen, so dnevi, ko je skratka nemogoč . Kaj spreminja ta razpoloženja?

Zahvaljujem se vsem, saj ste mi s svojimi izkušnjami in nasveti
veliko pomagale.

Lep vikend!