Ne sprašujem kaki so znaki za hiperaktivnost, ker jih vsak dan vidim doma, saj imamo 100% hiperaktivneža. Septembra bo star 4 leta in je NEZNOSEN!

Zanima me kako tega otroka umiriti, ga zamotiti, kaj narediti v izbruhu trme, ki že meji na nenormalno?

prosim za kak nasvet, saj se mi že počasi meša.

Pozdravljeni, koko*,
verjetno ste slišali že milijon nasvetov.
Izbruh trme je za videti grozen. Verjetno imate že izdelan nekakšen način, da ga umirite. Verjetno ga stisnete k sebi, mu tiho nekaj govorite in pazite, da se ne poškoduje.
Ali ste že bili pri psihologu? Najverjetneje ga je pregledal pri 3 letnem pregledu. Posvetujte se z njim, oni dosti bolje obvladajo tehnike umirjanja, sproščanja, izogibanja. Pa tudi iskanja vzrokov.

Nič novega vam nisem povedala, pa to je brez pregleda in pogovora z vami in otrokom tudi nemogoče.
Zdržite in poiščite pomoč,
lp
Tanč

Izbruhi (taki najhujši) so se začeli po 3. letu, do 3. leta je bil še dokaj znosen, sedaj pa se je prelevil v pravo malo zver (najhujše je nekje od februarja – marca 2006).

Pomirit ga pa ne morem skoraj nikak, če se mu takrat kdo približa začne brcat, krilit tako da jih vsak dobi, zato ga raje pustimo pri miru, samo kaj ko pol to vztrajanje s tzrmo zna trajat tudo do 1 ure. Evo, ena stvar pri čem vztraja, drugje vsepovsod prej obupa.

Spoštovana koko*,
očitno ima napade trme in izbruhe jeze, v skladu s svojo starostjo.

Rekla bi, da celi stvari ni potrebno pridati preveč pozornosti v smislu: kaj ti je? a si jezen? a bi rad sokca al bi kaj papal? NIČ. Če se razjezi ali če mu kaj prepoveste in potem trmari, popolnoma brez besed objem, guganje, popustite pa ne. Vseeno bi poskusili brez cirkusa prijeti in objeti otroka in ga varovati, da se ne poškoduje. Veerjamem, da se niti približati ne morete, ampak poškodovati pa se res ne sme. Če ga ulovite in objamete, se usedite, nežno se gibajte naprej-nazaj, čisto potiho mu govorite lepe stvari. Ko neha mahati in kričati, pa bodite tudi vi čisto tiho, samo objetega držite in se nežno gugajte.
Ko bo stvar opravljena, še vedno vztrajajte na svoji odločitvi, pa nič ne razprvljajte o tem, kaj se je zgodilo pred 1/2 ure. Kot da se ni nič zgodilo. Ampak samo pod pogojem, da se držite svoje odločitve. Če boste popustili, bodo napadi trme vedno dalši, ker bo on točno vedel, da enkrat pa že boste popustili.

Ne vem, če sem vam pomagala, še vedno ostane klinični psiholog.
lp
Tanč

tanč, najlepša hvala za odgovor.

Pri nas je stvar sicer taka, da se jo težko opiše z besedami, ampak koliko primerjam otroka z vrstniki še pri nobenem nisem zasledila takoh napadov. Trenutno npr. sedi v sedežu na kolesu in NOČE dol pa kriči naj se prevrne, naj se prevrne… in to je možen delat še pol ure. Če ga na silo vzamemo dol bo začel razbijat, brcat, cvilit in najnovejša finta…pihat iz nosa da mu pol smrklji visijo do kolen. Takih podobnih izbruhov je na dan vsaj 5. Ne bom šel iz avta, ne bom to, ne bom ono…če mu kaj rečeš naj me…, naj bo…, naj se… Opažam pa, da mali kar lepo ponavlja te finte az starejšim in se bojim da se bo še on prelevil v malo zverinico in to še prehitro.

Očitno bo res treba malo obiskat psihologa…

Edino kar mi ne gre v glavo je to, da v vrtcu pravijo da je priden in da sodeluje ter nič ne trmari.

Ja, koko*, kar res k psihologu. Klinični psihologi za otroke so odlični. Skozi igro in pravljice ter pogovor z vami bodo hitro ugotovili, kaj fantku pomaga.
lp
Tanč