Zanima me, kako se stroka ukvarja z otroci odvisnikov od težkih drog. Sem ločena z dvema otrokoma. Po ločitvi se je mož preselil k heroinski odvisnici in kmalu tudi sam zapadel v to. Menim sicer, da se je to dogajalo že prej, ko smo še skupaj živeli, saj je bil razlog njegovo popolno nezanimanje za najino in našo skupnost. Sledila so leta trpljenja. Otroke je obiskoval vedno manj in vedno kasneje. Na telefonu je bil po več dni nedosegljiv. Postal neurejen. Ko je bil tu, je kinkal. Kazal otopelost, nezanimanje. Počasi sem začenjala razumeti, kaj se dogaja. Večkrat sem pri njem našla slamice za snifanje z ostanki droge, v košu za smeti ožgano folijo. V telefonu zgovorna sporočila, ki so namigovala tudi na preprodajo drog. Dokaze sem odnesla tudi na policijo, ker sem naivno mislila, da bodo kaj storili, žal se ni zgodilo nič.
Otrok sam nikoli nikamor ne pelje. Vsa leta sem se trudila, ohraniti skupnost, predlagala izlete, včasih se je odzval, a vedno manj. Več let iščem način, kako se pogovoriti z otrokoma. Saj sta sama opazila že zdavnaj, da je čuden, ampak nikoli se nismo odkrito pogovarjali o tem in tudi ne vem, kako naj to izpeljem, da ju ne bi še bolj prizadela. Otroka trpita. Imata očeta, od katerega nimata nič. Ne pelje ju ne v kino, ne na sladoled, ne na izlet, da jima nič, niti za rojstni dan. Sedaj nihče ne ve, kje živi. Vemo le, da se s prijateljico pogosto seli. Po drugi strani ta oče zvito manipulira z njunimi čustvi. Še vedno ju obiskuje na našem domu, občasno, ker sem mu prepovedala, da se tukaj zadeva, in je odreagiral z veliko užaljenostjo, saj odvisnosti od heroina ne prizna. A kaj naj? Od sto nasvetov z vseh strani noben ni bil pravi. Lahko je reči, prepovej stike, težko razumeti, kaj to za otroka pomeni. Težko je vedeti, katera od slabih možnosti je slabša. Do mene je skrajno zaničljiv, poniževalen. Vendar spretno obrne vsako situacijo tako, da jaz izpadem za vse kriva. Otroka pa sta mlajša najstnika, ki ju ni težko “obrniti”. Sin me sovraži, ker ga je obrnil proti meni. Iz sebe je naredil žrtev, otrokoma je vcepil v glavo, da sem ga jaz uničila. Po drugi strani je njegov odnos z otrokoma mrtev, saj se z njima ne pogovarja, ne ukvarja. Ne zanima ga, kaj delata, kaj njiju zanima, ne spodbuja ju, je pač tipičen odvisnik, čustveno otopel, ki ga zanima samo naslednja doza. Naša družina je razpadala počasi, z izgubo se še vedno nisem sprijaznila, bolečina je še vedno včasih neznosna, želja po družini velika. Je vedno bolje, minilo je več let, ampak razpad družine je pač ena najhujših tragedij, ki te lahko doleti. Moža sem imela rada in ga še vedno imam, še vedno kljuje v meni, kaj pa če bi se pozdravil… A dokler niti prizna ne, seveda to ni možno. In dejansko si ne predstavljam več naše skupnosti, čeprav ga imam rada in bi dala vse, da bi bili spet srečna družina. Ampak je, kar je, in enkrat bom tudi jaz morala naprej.
Zanima me, ali obstaja kaka skupnost, v kateri se taki ljudje, kot smo mi, lahko o teh stvareh odkrito pogovarjajo, najdejo skupne točke, si pomagajo. Predvsem me skrbi za otroka, ker sta v nežnih letih in se bojim, kakšne bodo posledice vsega tega zanju, ko odrasteta. Vem, da obstaja nekaj društev, ki se ukvarjajo s tovrstno problematiko. Na enem sem se oglasila, dali so mi neke prospekte za neka predavanja, a kaj naj s tem. Saj sem na netu prebrala vse strokovne in druge članke na to temo, le odgovora za naš problem nisem našla nikjer. In rekli so mi, naj se pri njih oglasimo vsi štirje skupaj. Kako, če človek ne prizna?! Na drugo društvo sem poklicala, se z nekom na liniji pogovarjala, svetoval mi je naj ga poskusim prepričati, naj gre na metadonski program. Spet – kaj naj s tem? Šla sem na socialno, rekli so mi, naj rečem otrokoma, da je oči “bolan”. Eh… Sem kaj spregledala? Ali kaj zamujam? Hvala.

Pozdravljeni,

tukaj se kažejo vsaj dva problema. Prvi je oče, ki je verjetno odvisnik od prepovedanih drog. Drugi problem imate vi, ker se ne morete sprijazniti da tega odnosa ni več in si ga očitno on ne želi. Otroci živijo v realnem svetu in jima je treba povedati stvari takšne kot so. Odvisnost je kronična bolezen in na socialni so vam dobro svetovali. Podpiram in se strinjam z vašo idejo, da si poiščete pomoč, da boste znala čim hitrje in varno izkočiti iz vrtiljaka ki se vse hitreje vrti. Ste že slišala za odvisnost od odnosov?

Lep pozdrav,

Spoštovana,

Se opravičujem za pozen odgovor.
Ko sem prebrala vaš post sem takoj pomislila, le kaj imata otroka od tega, da vzdržujeta stike z očetom, ki je verjetno odvisnik od nedovoljenih drog. Že več let se ukvarjam z odvisniki in dokler je droga na prvem mestu, nič drugega nima pravega mesta – ne otroci, ne družina… Ne vem zakaj si tako želite, da sploh imata stike s takšnim očetom? Mislite, da je to za njiju koristno? Se vam ne zdi, da je morda celo bolje, da bi se stiki prekinili – če gledamo na koristi otrok? Posledice takšnih odnosov so lahko zelo težke, kot že sami vidite. Kot opažate, oče dobro manipulira z njunimi čustvi. In hkrati zvito obrača situacijo, da izpadete krivec vi.

Zdi se mi, da si le vi želite imeti stike z očetom njunih otrok v upanju, da boste nekoč ponovno družina. Četudi z vami ravna, kot pravite, skrajno zaničljivo.

Dobro se zavedajte, da ga vi ne boste mogli spremeniti. Dokler se tega ne bo odločil sam.

Premislite kaj je dobro za vse vas, to, da se spominjate preteklosti in jo objokujete ali pa da sprejmete sedanjost in začnete živeti za boljšo prihodnost.

Če vas še kaj zanima, lahko pokličete na spodnjo telefonsko številko!

Andreja Lindič

Zavod Pelikan Karitas
Celodnevni pripravljalni terapevtski center
051 339 725