Danes je dan drugačen. Vsa dognanja in ugotovitve preteklih mesecev so se mi včeraj stresla in sesula. Ves trud…

Hudo mi je… P***, res mi je hudo…

Včeraj sem doživela relaps. Najhuje je, da sem podrla to, kar si želim, kar gradim, k čemur stremim… Podrla sem si pot k cilju, ki sem jo gradila 7 mesecev. In uspešno mi je šlo.
Preveč trigerjev je bilo naenkrat in jih enostavno nisem zmogla shendlati, ker še ne znam. Nisem znala obvladati tega, da ima nekdo pač slab dan, kar ga ima pravico imeti. Samo to bi bilo dovolj, pa bi zvozila, samo to bi morala vaditi včeraj… Pa je sovpadalo preveč sprožilcev…
Imela sem zelo slab spanec, zmanjkalo mi je antidepresiva, moj pms… Iztrošena sem bila… Že dva dni sem se borila še s težkimi mislimi in skrbjo za sočloveka, da tega, kako sta me ta teden izčrpala otroka, ne omenjam. Bila sem v hudem stresu, ker sem zamujala in bila sem zmedena, ker je bil ta bližnji že po telefonu slišat slabe volje in mi ni bilo jasno, od kod. Vzela sem osebno. “Overthinking”, “depersonalizacija” … Moje misli so bile zaposlene samo še s tem, kako sem ga mogla v petek nekako ujeziti ali užaliti in s čim. V glavi so se začeli kopičiti negativni scenariji in napetost v meni je naraščala.

Potem bum, moj bližnji me upravičeno, a z dvignjenim glasom opozori na mojo osebno slabost, zamujanje… Kritika! In Gospod B (borderlajn) udari z vso svojo slavo…
Pot za njegove lovke je pripravljena, glas in besede bližnjega mu odprejo le še vrata.

Moj temperament… Moj slab dan… Pač sem kolerik, tako kot moj bližnji, in ena na ena je bum.

In potem mi butne bolezen v vsej gloriji, to, kar sta imela med seboj pravzaprav starša… ne jaz… Besede, ki so “zasidrane” v možganih… zaradi MOM, zaradi Gospoda B… Besede, edine, ki jih poznam… da se “branim”…
Boj ali beg. Izbrala sem boj.
Ne znam brzdati jezika. Preklinjam. Na veliko. Krute besede, ki jih ne mislim, ki niso v mojem srcu, ki butnejo iz bolezni. Ampak butnejo…

Ne znam še, enkrat bom… Ne opravičujem sebe ali se izgovarjam na bolezen, daleč od tega, priznavam svoje grehe…
Dejanja so storjena in odgovornost je samo moja.

Resnično sem se želela izkazati, dokazati sebi in ljudem okrog sebe, vam… da zmorem. In da mi bo tokrat uspelo.
No, pa mi ni. Očitno še ni čas.

Žal mi je za to. In obžalujem…

Ne se preveč sekirat. Ali si postavljat previsokih ciljev, je moje načelo. Po energiji, ki jo širiš po svojih prispevkih si čisto ok oseba. Tkim. Bližnji pa bi tudi lahko vedel, da ima opravka z občutljivo osebo in ne prilival ognja. Fino je, če človek ne krega preveč samega sebe. Predvsem pa v tej res hudi vročini marsikomu “zdrsne”. Uizi…