Hej, Biba J !!!!
Živjo,
se ti javljam kar po forumu, ker niamm tvojega mejla… ne telefona za 1x.
Ful mi je žal, ker si nisva uspeli reči adijo na občnem zboru društva. Kakor koli…. MAKSIMALNO DRŽIM PESTI ZA BRATA! Lepo ga pozdravi in mu sporoči, da naj se potrudi, da bo prišel 17.9. v Tivoli po majčko!
Tebi pa sporočam, da si fejst sestra in lahko smo nekateri kar veseli, ker imamo tako požrtvovalne brate in sestre!
Bodi močna in optimistična kolikor le moreš, saj je to trenutno največ, kar potrebuje tvoj brat – pozitivne in optimistične ljudi okoli sebe.
Meni osebno je ogromno pomenilo, ker mi mož, brat, starši nikoli niso želeli pokazati, kako jih skrbi, čeprav vem, da je bilo za njih morda še huje. Vsak trenutek so mi stali ob strani, me spodbujali, mi pomagali in me razumeli tudi, če sem bila kdaj depresivna in sitna… Včasih je bilo njim morda še bolj težko kot meni in hvala jim, ker mi tega niso pokazali, saj bi bilo to zame še dodatno breme. Ko je včasih meni zmanjkalo poguma, so ga imeli oni in me spodbujali in tako smo kar dobro zvozili obdobje zdralvjenja. Prepričana sem, da so mojo bolezen doživljali skoraj tako, kot bi bili bolani sami, le da je bilo meni precej lažje, saj sem fizično občutila rezultate zdravljenja, medtem, ko so morali oni svoj pogum črpati iz mojega opisa občutkov in počutja.
Mah, ni lahko ne nam bolnikom, ne našim svojcem. Za vse je to ena velika preizkušnja…. Ampak potem ugotoviš, da kitica, ki sem jo spodaj citirala, še kako drži….
DRŽI SE! Sicer se pa kmalu vidimo. Sem mogla napisat. :)) Zdej grem pa loh zobe umit in spat. 🙂
Živjo Tina,
tudi meri je žal, da se nismo poslovili, ampak nama se je mudilo po najinega srčka Maksa. Saj se bomo še velikokrat videli…
Hvala za držanje pesti. tudi jaz jih držim za Roka in za VSE VAS !!!!!!
Rok bo, (če bo vse po planu- SEJ ZIHR BO!!!), ravno 17.9. zaključil 3. ciklusom KT in če bo dovolj močen, se bo sigurno oglasil po majčko…
Tvoja vedno preipenjana kitica pa res drži, sicer je pa MENART itak eden najboljših…
VČASIH JE PRAV,
DA STEMNI SE NEBO,
DA SE NAVADIMO SONCE LJUBITI… (J. Menart)
Lep, čeprav deževen dan,
b
Pozdravljena gospa Kristina,
Cisto slucajno sem pri brskanju po internetu naletela na ta forum in vaso temo. Zdi se mi prav, da vam napisem, da imam prijateljico, ki je sla po vasi trnovi poti in OZDRAVELA. Imela je podobno diagnozo in mislim, da je njena zdravnica dr. Zaletelova kar malo obupala nad moznostjo njene ozdravitve. Za seboj ima kemoterapije, presaditev kostnega mozga .. Njena zgodba je napisana v mesecniku MIsterij in sicer v julijski stevilki. Glede na to, da je do potankosti proucila prehrano, prehrambene dodatke in nasploh na sebi poskusila vse, kar je mislila, da ji bo pomagalo. Predlagam, da vaju spoznam in da se tudi drugim obolelim pomaga.
Lepo vas pozdravljam in zelim obilo zdravja
Jana
Gospa Jana,
najlepša havala za ponujeno pomoč. 🙂 Ampak mislim, da poznam vašo prijateljico in da je že članica našega društva. Prav tako me je tudi že seznanila z njenim načinom življenja in hvaležna sem ji, ker mi je priporočila tudi prehranske dodatke.
Sta njeni prvi črki imena in priimka TP? Če je tako, potem je prava. 🙂 Se bom pa tudi sama pozanimala in pogledala v omenjeno revijo.
Lep pozdrav!
Hej,
hvala za skrb. Od sobote je doma po 2. ciklusu KT, zdaj pa čakamo, če bo tokrat prišlo do manj vročine in razjed v ustni votlini… skratka, da mu ne bi bilo treba nazaj na Onko oziroma, da bi šel čim kasneje (najrajši šele na 3. ciklus) Saj veš – doma je najlepše…
Kako si pa ti – upam, da OK in držim pesti za CT !!!!!!!!!!!
lp, b
No, sueprca, samo, da je doma. 🙂 Ja, bomo držali pesti, da ne bo hujših stranskih učinkov KT in da bo uspešna. Sicer pa – MORA BITTTT! Mooora!
Hja, thx za vprašanje. Ja, bliža se moj CT in UZ. Živčki delajo ta svoje, ampak se uspešno borim z njimi. Za enkrat. Sicer pa se grem kar malo okoli potikat, samo, da ne premišljujem preveč, kaj bo in kako bo. Računamo, da bo ok, ampak nikoli ne veš. Počasi se navajam živeti s tem večnim strahom. Potem me pa vsake toliko še ruknejo razno razne tegobice, ki so posledica kemoterpij (vsaj mislim tako), da ja ne morem čisto pozabiti na strah. Sej bo, v to sem prepričana!
Zdajle pa letim na en izpit….. Mah, saj sem kar pridna… mi je uspelo v zadnjih 5 mesecih kljub stresom in težavam popedenati 4 izpite…. in še 3 naredim in diplomca… Juhej! Mi bolniška kar prav pride. Prej, ko sem bila še zdrava, sem pa celo leto bluzila…. 🙂 Se moram malo pohvaliti, ker mi to da spet eno brco v rito in sem dobre volje. 🙂
Sicer pa upam, da se konec tega tedna ali v naslednjem tednu dobimo kaj na kofetu, da malo prediskutiramo projekte in predvsem naše splošno počutje, kaj praviš?
Čau!
Ja, super, ČESTITAM!!!!
Najprej bomo proslavili dobre rezultate preiskav, potem pa še diplomo!!!
Komaj čakam! Nas pa res zalagaš s priložnostmi za VESELJE.
Zdaj si dala še meni energijo, da se lotim mag. naloge, ki me čaka (po prej vseh opravljenih izpitih) že kar nekaj časa!
Kristina, res si faca! Očitno se vse da, če se hoče.
Za kofetek sem absolutno za, samo kakšen dan prej se mormo zment, da si naša familija logistiko poštima. Daj, pls, pokliči me po tel (št imata Milka in Blaž), da bom tudi jaz imela tvojo št.
PA VELIKO DOBRE VOLJE ŠE NAPREJ!
b
Kristina, bravo!!! Kapo dol!
Jaz sem vse vrgla “v kot” (kjer se nabira prah).
Tvoje branje me je spodbudilo, da se stvari (mag. naloge) spet lotim.
Lp, petra
:))) Bom še važna! No, ja, bomo videli naslednji teden, če sem uspela….. Ni šlo ravno blesteče, ampak ni blema. Meni izpiti sploh ne predstavljajo več posebnega adrenalina odkar sem zbolela. Se sploh ne sekiram kaj dosti. Če bo, potem bo, sicer naslednji rok. 🙂
Ej, ženskice, kako ste šele ve pridne! Kar magisteriji in pravosodni laufajo, al kva? Super! To je šele vredno aplavza! PLOSK, PLSOK, PLOSK!
Ok, Biba, se bom zagrebla za tvoje podatke. Sicer sme pa ugotovila, da je v društvenem inboxu še vendo tvoj e-naslov. Se ti javim po mejlu, da se zmenimo za randi. Hahah, logistiko pa le poštimaj. Ali pa Makslna (joj, ma fletno ime!) kar sabo pripelji. Itak sem navajena malih knedlov. Jih imam kar nekaj okoli sebe. 🙂
Ženske smo pa res pridne, a ne?
Kristina, Petruša, Petra T in vse ostale močne ženske!
ja, ženske pa res zmoremo vse – v vlogi bolnic, mater, sester,…
Verjetno nobeni punci (no, pa tudi fantom), ki spremljajo forum, ni lahko. Ampak imamo vsaj možnost izmenjave mnenj, nasvetov ali pa samo malo se “pogovarjat”, pa izmenjat izkušnje,…Potem je pa spet svet lepši, pa vse skupaj malo lažje.
Se pa strinjam s Petrušo, da je res hudo, ko vidiš bolnega malčka palčka – DRŽIMO PESTI za tvojega 5-letnika, Petra!
Za zaključek si izposojam besede Žive iz Onko foruma:
MI SE NE DAMO!!!!
Držte se!
b