Imam hci staro 14 let. Je bolj ekslozivne narave in kar se mene tice, preburno reagira na dogodke, probleme, zahteve… Vendar, vsak clovek je svet zase. Tako sem mislila do nedavnega.

Hci se je prvic (da jaz vem) poskodovala lani. Z bucko si je na dveh mestih “napikala” simbol. Nato se je “po nesreci” opekla na plamenu od svece (na zapestju – grda rana). Ja, vcasih si pa starsi res zatiskamo oci pred resnico. Ko danes gledam za nazaj, mi ni jasno, kako, da nisem dojela ze teh prvih znakov. No, tokrat sem opazila porezano roko – drobne zarezice. Vsakic, ko sem opazila in jo prosila, da mi pokaze, se je zelo branila.

Kaj sem ukrenila? Povedala sem ji, da me njeno vedenje skrbi, ker se tako samounicevanje lahko nadaljuje in stopnjuje do nenadzorovanih razseznosti. Prosila sem jo, da bi se pogovorili. Povedala sem ji, da ce se nismo sposobni o tem pogovoriti doma, da bom poiskala pomoc strokovnjakov. Hci se noce pogovarjati o problemu. Zavraca vsako zunanjo pomoc in pravi, da je ne moremo prisiliti k sodelovanju. Pri zadnjem rezanju je bratu zaupala, da je s tem kaznovala oceta, ker mu drugega itak ne more naredit. Ne bom rekla, da smo popolni, vendar moram reci, da imamo prej premalo zahtev do hcere, kot prevec in da problemov ne resujemo s fizicnim nasiljem. Res pa je, da je oce zelo malo doma in da smo vecinoma sami s hcerko in 18 letnim sinom.

Vem, da ima tezave v odnosih s sosolkami ze od petega razreda, lani pa se posebej hudo. Komaj caka, da pride na srednjo solo, da zamenja okolje. Lani je tudi padla v uspehu iz odlicnega na komaj prav dobrega. Tudi letos ni zacela nic bolje. Je brezvoljna, raztresena, veliko sama v svoji sobi. Ne spusti me v svoj svet.

KAJ NAJ NAREDIM??? NA KOGA NAJ SE OBRNEM? PROSIM, SVETUJTE!

Pozdravljeni,

Res je, da je vaša hči v obdobju adolescence in takrat se ponavadi otroci začnejo postavljati zase, obrnejo se navzven, staršem veliko zamerijo, iščejo svojo identiteto izven družine, preizkušajo meje,… vse to je popolnoma normalno. Seveda pa je to obdobje naporno tako za mladostnika, kot za starše. Vendar je pri vaši hčeri vse skupaj bolj intenzivno. Napisala ste, da se vaša hči samo poškoduje, kar je gotovo znak za alarm in prav je, da ste na to reagirali.
Mogoče je njeno vedenje res povezano z odsotnostjo očeta in je na nek način klic po pozornosti, mogoče pa je še kaj globljega. V vsakem primeru je pomembno, da vzamete situacijo resno, ter da jo kot tako predstavite celotni družini. Vsak ima svoj delež v problemu in seveda v rešitvi. Predlagam vam, da se obrnete po pomoč na Klinični oddelek za mentalno zdravje, ki je na Zaloški 29 v Ljubljani, kjer imajo tudi oddelek za mladostnike, ter poiščete pomoč ne glede na to, da hči ne želi sodelovati.
Pomembno je, da dobite pomoč tudi vi, saj šele tako ji boste znala prav pristopiti, jo usmerjati.

Lepo vas pozdravljam,

Tanja
Pokličite na: tel:01/529-12-37

Malo sem pozna, ampak kljub temu: lahko se obrnete na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani na Gotski 18 (Šiška), tel. 01 5837500. Sem nekaj let starejša od Vaše hčerke, vendar sem tudi sama tam poiskala pomoč, ko sem bila približno njenih let (imajo psihologe in mislim da tudi zdravnike). Mislim, da bi ji prav oni znali pomagati.

Zdaj Vam bom povedala pa še moje mnenje (čeprav ni moja stvar in ne poznam podrobnosti in se bo slišalo kruto): najbolj grozljivo se mi zdi to, da na tak način hoče kaznovat očeta. Hudo dvomim, da bi ga na tak način hotela kaznovat samo zato, ker je premalo doma!!! Stvar je vsekakor zelo resna in največ kar lahko storite je to, da je ne silite v karkoli ampak se z njo kolikor se da mirno pogovorite in jo poskusite prepričat, da bi šli kam po strokovno pomoč. Povejte ji, da vidite, da je zelo očitno v stiski in da ji vi ne znate pomagat, zato boste poiskali nekoga, ki to zna. Poskusite biti mirni. Tukaj gre za njo in očitno je z njenim odnosom z očetom nekaj zelo narobe. Zavedajte pa se, da to ne počne zaradi tega, da bi kaznovala vas kot družino, ampak na ta način izraža svojo bolečino. Predvsem pa ji stojte ob strani, ji verjemite in vzemite vse, kar vam pove, resno! Vsaj tako bi si jaz želela, da bi moji starši pred leti reagirali.

Če sem pa čisto iskrena, pa se mi zdi, da gre za spolno zlorabo. Ampak to je samo moje mnenje. Veliko sreče.

Mi mogoče lahko napišete vaš naslov???
Tudi sama imam podobno hči, a malo mlajšo.
LP

Lahko se obrnete na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše na Gotski 18 v Ljubljani tel. 5837500.

Moram povedati, da sem bila jaz v teh letih ista, če ne še hujša. Rezala sem se po rokah, nogah, obrazu, kjerkoli…Večinoma sem bila sama v sobi in jokala, bila sem zelo osamljena.
Sedaj je sicer od tega že 10 let. Ne vem, če gre tu za kakšno spolno zlorabo, pri meni ni šlo. Problem je odnos v družini. Pri nas je sicer oče pijanec in mama brez samospoštovanja.
Kot prvo jo spoštujte. Z njo se pogovarjajte odločno in resno. Vsak njen problem in težava so resni. Ko se pogovarjajte z njo jo glejte v oči in ne mislite zraven na svoje težave. Vsaka neiskrenost bo spregledana!
Njene težave ne bodo skopnele, ko bo konec pubertete, trajale bodo celo življenje. Lahko pa še kaj rešite, ampak to lahko storite le vi, ker je taka zaradi vas. Kar je prejemala skozi vso otroštvo, vam sedaj vrača. Ni lepo, vendar tako je.
REs mi je hudo za vašo hčerko, ker vem kaj doživlja. Prosim, poskusite ji pomagati! Ne silite vanjo, ampak jo spoštujte, to je najpomembnejše. Veliko sreče!