Pozdravljeni!

Imam 2 leti in pol staro hčerko, ki ima težave s hranjenjem.

Kot novorojenček je imala možgansko krvavitev in posledično težave z grobo motoriko. Ob redni fizioterapiji je lepo napredovala in z 20-imi meseci shodila. Danes ima še minimalne težave za laika popolnoma neopazne.

Ostala pa je težava z žvečenjem. Dokler sva se dojili, je bilo vse vredu, razen da ni bila velik jedec. Njena teža je bila sicer vedno na minimumu krivulje rasti, vendar še v mejah normale. Težave so se začele, ko sem ji dajala hrano v celem kosu oz. premalo spasirano. Vsak večji košček je povzročil bruhanje. Hrano je namreč ne glede na velikost pogoltnila in to jo je v žrelu nadražilo. Hčerka je kmalu ugotovila, da ji nepasirana hrana povzroča neugodje in je začela zavračati vse po vrsti: piškote, banane, krompir…Zahtevala je mlečne jedi: puding, jogurt, čokolešnik,…in spasirano kosilo. Točno je poznala zvok mešalnika in brez, da bi pogledala, kaj je na mizi, je vedela, ali bo jedla ali ne.

Do danes se vse skupaj ni dosti spremenilo. Zajtrki in večerje so frutolino, čokolešnik, mlečni riž,…, malice so jogurti, skute, za kosilo pa se zmenimo za juho, pire krompir, polnjene paprike in še kakšno jed, ki se jo da z vilicami pretlačiti (mešalnik sem pospravila).

Vsake toliko časa jo poskusim prisiliti, da bi pojedla kaj, kar ni v njenem “jedilniku”, vendar se mi takoj maščuje, saj začne tako jokati, da potem zbruha še prejšnji obrok.

Napredovala je toliko, da je ugotovila, da obstaja hrana, ki se v ustih stopi, če jo zadrži na nebu dovolj dolgo. Zato sedaj je tudi piškote, smoki, napolitanke in torte.
Vendar problem ni rešen. Ona namreč hrano potem še vedno samo pogoltne.

Eno leto obiskujeva logopedinjo, ki nama pomaga rešiti ta problem. Ona trdi, da gre pri hčerki za psihično zavoro; da zna žvečiti, vendar noče. Jaz pa ne vem, kaj naj sploh še storim. Namreč hčerka je veliko v družbi otrok, ki ji ponujajo za jesti marsikaj. Ona pa ne zna varno pojesti enega bonbona, davi se s koščkom čipsa, ki se namreč premalo razstopi.

Ali ima še kakšen otrok podobne težave? Vljudno vas prosim za pomoč.

Romana

Draga mamica,
mogoče bi bilo dobro, da bi deklico ponovno pregledal pediater neurolog, da
kljub vsemu najprej izključi kakršnokoli objektivno motnjo pri hranjenju.
Samo iz tako kratkega opisa je to nemogoče.
Če bo telesni vzrok njenih težav izključen, bi bilo morda smiselno čim bolj dosledno uporabljati nekaj zelo osnovnih pristop, ki jih poznamo npr. v vedenjski terapiji, pri kateri gre za pomoč pri spreminjanju posameznikovega vedenja:

nagrajevati vedenje, ki bi ga radi vzpodbudili, in kaznovati tisto, ki mislimo, da ni koristno in zdravo.
Za nagrajevanje lahko uporabimo stvari, ki so nam in otroku bliže: lahko je to pohvala, lahko zvezdica na koledarju, ki jo lahko vidi vsak v družini, lahko je to simbolična nagrada v smislu nečasa, kar ima otrok rad: sprehoda, igranja, po večih drobnih dosežkih morda tudi manjša igrača. Pretiravati z velikostjo nagrad seveda ni potrebno in še manj koristno.
Ena največjih nagrad je seveda naša pozornost in skrb. Tako se lahko, če nismo dovolj previdni, najpogosteje zgodi, da ob vedenju, ki nas vznemirja, otroku posvetimo več pozornosti, kot takrat, ko nekaj opravi tako, kot želimo. S tem neposredno ojačujemo neželjeno vedenje.
Tudi kazen mora biti primerna otroku in njegovi starosti: lahko tiho ignoriranje vedenja in ohranjanje mirne krvi, pri malo večjih morda, da mirno in s čim manj besed po izbruhanem obroku zahtevamo, da otrok za sabo počisti.

Izrednega pomena je, da smo pri tem dosledni. Vsaka nedoslednost otroka pušča v negotovosti in mu ne pomaga prepoznati, kaj starši zares želijo.
Morda se lahko o tem pogovorite tudi s strokovnjakom, ki obravnava vašega otroka.

Marija Anderluh