hčerka mama
Imam podoben problem , le da gre za odnos mama hči. Hčerka je po letih odrasla in zanjo ne bi rabila več skrbet, pa si to ne morem dopovedat. Smo družina z več otroki. Najstarejša ima že svojo družino, sin je na poti k temu, najmlajši je še v šoli. Ker sama nisem imela lepega otroštva, sem se trudila , da bi ga imeli moji otroci. Mož ima takšno službo, da sem bila vedno za vse sama, ker je bil veliko z doma. Živimo v zdravem okolju – na podeželju. Hčerka je kot otrok veliko bolehala, bila na operaciji, zato smo ji veliko tolerirali. Spregledali smo ji domače obveznosti in na sploh delali z njo v rokavicah. tudi takrat, ko to ne bi smeli. Med srednjo šolo se je srečala s čudno družbo in kdaj pa kdaj jemala tudi mamila. Mislim, da je ostalo samo pri marihuani. O tem nismo odkrito govorili. Potem je dolgo študirala, mi smo jo podpirali, čeprav smo vedeli, da v študij ne vlaga veliko energije in čas zapravlja za razmišljanje o smiselnosti življenja in še česa. Z njo smo se pogovarjali, jo spodbujali in ji postavili tudi kakšno zahtevo. Študij je dokončala , imela je resnega fanta in zgledalo je , da bo vse prav. Vedno je bila nezadovoljna – s sabo nasploh in z videzom, čeprav je luštna punca. Zmeraj je iskala nekaj, kar ji je še manjkalo, da bi bila srečna. Planirala je operacijo zaradi videza, ko bo seveda imela denar, pa še in še ,… Upala sem, da bo srečala nekoga, ki ji bo povedal, da jo ima rad, takšno kot je. Pred kratkim je šla ta zveza v franže , za katero sem imela kot mama pomisleke že od začetka. Fant je bil pet let mlajši. Vem, da to ni nič posebnega, ampak je odvisno od zrelosti osebe. skupaj sta si ustvarjala gnezdo. Ko je bilo stanovanje končano, se je ustrašil in šel. Tako nizka samo podoba se je še znižala, hči je močno shujšala, lasje ji visijo kot špageti, v očeh ima čuden lesk in zgleda precej borno. V stanovanje, ki sta ga opremljala, se je vselila sama . Predvsem zaradi najine zahteve, ker sva mislila, da se mora postaviti na lastne noge in življenju stopiti nasproti. Verjela sva, da se bo mogoče fant vrnil in da bo še vse v redu. ampak se ni. sva naredila narobe ? Zanima me drage mame, kaj bi naredile ? Bi kar gledale svoje hčerke, ker so pač odrasle, bi ji kaj rekle, .. ? Ne vem več kaj. Zanjo me skrbi, čeprav me hčerka odklanja in je že nekajkrat rekla, da sem za njena nezadovoljstva kriva jaz.
Delaj na tem, da te neha skrbeti za hčerko. To je veliko nezaupanje do nje. Ona ga čuti in jo ovira pri tem, da bi odrasla, samostojno zaživela.
Kajti ona je odrasla in naloga odraslega je, da sam poskrbi zase. Naloga staršev pa, da otroku pomagajo na poti k odraslosti. Ko otroci odrastejo, pa lahko samo iz primerne razdalje opazujemo in jim damo vedeti, da jih podpiramo, nič več. Vse kar je več, je nasilno do odraslih otrok, je prestopanje meja. Dovoli, da hči sama zaživi po svoje. Ima stanovanje in izobrazbo – odlično izhodišče, mnogi mladi odrasli so na slabšem.
Ti se rajši posveti sebi, svojemu zakonu, partnerju in mlajšim otrokom.
Hčerki pa daj vedeti, da ji zaupaš, da bo znala sama zaživeti. In bognedaj biti kritična ali komentirati njen življenski stil, njeno zunanjost. Sploh ni pomembno, kako ji visijo lasje in kakšen lesk ima v očeh. Ali ne razumeš, da je ona na življenski prelomnici, sama mora zaživeti, preselila se je, partnerja je izgubila, po moji oceni se kar dobro drži v vseh teh preizkušnjah. Dozorela bo v nekaj mesecih bolj kot prej v desetih letih. To je darilo, ki ji ga je namenilo življenje.
Pri vsem skupaj me je najbilj zmotila izjava hčerke, da si za njena nezadovoljstva kriva ti.
Zdaj – ali se hoče zgrda znebiti tvoje družbe (kar je nepotrebno, to se da narediti tudi z malo
občutka), ali je pa totalno in popolnoma nezrela.
Jaz v njenem otroštvu ne vidim travm ali zlorab, ki bi narekovali zvračanje krivde za svoje
neuspehe na starše. Pa še v takih primerih je kmalu po dvajsetem letu skrajni čas, da zrel
in ODRASEL človek to predela in začne sprejemati sam svojo odgovornost za svoje življenje.
Kaže, da ste jo le malo preveč zavijali v vato in bo ta postopek zanjo zato bolj boleč – je pa
nujen in – kar je zate najbrž najhujše – prestati ga mora sama (v tem je smisel) in nihče ji
pri tem ne more pomagati – ti še najmanj.
Torej stopi nazaj, bodi tiho in se od zdaj naprej drži zlatega pravila za mame odraslih otrok:
Pomagaj, ampak samo takrat, ko te prosijo za to.
Draga Zaskrbljena mama.
Svojo deklico si rodila, jo hranila, varovala, skrbno vzgajala in ji nudila vse kar si mislila, da je zanjo najboljše.
Zanjo si trepetala, ko je bila bolna, ji pomagala na poti k izobrazbi in odraščanju. V želji, da bi bila hči srečna in zadovoljna, preživiš veliko ur svojega življenja.
Dobra mama si, zanjo si storila vse kar si lahko in si vedela in znala. Vse to je nekje v njej zapisano, ne bo se izgubilo.Vedno bo nekje v sebi vedela, da lahko računa nate v vsakem trenutku svojega življenja.
Storila si vse, kar si lahko, sedaj pa jo pusti, da na svojih krilih poleti v življenje. Verjemi, da zna in da ve kam se mora zateči, če bo nevihta prehuda.
Opazuj jo od daleč in jo pusti, da se sama spoprime z vsem kar ji bo stvarstvo poslalo na pot.
In Stvarstvo ji bo poslalo točno tisto, kar še potrebuje. Ti ji več ne moreš pomagati in tudi ne smeš.
Ko se na trenutke še srečata, je ne pozabi pohvaliti in ji povedati, da jo imaš rada in da si vesela, ker vidiš, da zmore in zna.
Tvoja dolžnost je opravljena, preostane ti samo še ljubezen.
Drage mame !
Hvala vam za vaše nasvete in mnenja. Pravzaprav vse to že vem, le zelo težko se je tega tudi držati. Ko vidiš svojega otroka trpeti, žalostnega hoditi po svetu, bi nehote rad kaj naredil. Misliš, da moraš kaj narediti ! Ker nikogar nima, ker mu svet zunaj povzroča trpljenje,…Včasih je prijazna in mi da jasno vedeti, da bi rada to in to od mene in takrat poskočim. V nasledjem trenutku pa bi me rada izklopila, jaz pa ne reagiram takoj in se ne izklopim. Potem vidim tisti njen žalostno grdi pogled, ki mi da vedeti, naj ostanem na distanci. Verjetno pa sem svoje res že opravila. Ne brez napak, ampak kakor sem najbolje vedela in znala.
Lepo in radi se imejte !
Ja, popolnoma te razumem. Tudi sama sem in sem bila na tem. Potem sem videla, da s svojim vmešavanjem delam le zmedo v otroku pa vzbujam občutek, da ji ne zaupam in da ni zadosti dobra (kakor je tako lepo že opisala Licorice). Otrok ti takšno vmešavanje bolj zameri kakor vzame za dobro, čeprav je mišljeno le v dobrem.
Svojo dolžnost si več kot dobro opravila in veš kaj je čudovita novica??? Sedaj imaš več časa, da se posvetiš sebi in svojemu možu. Delaj s prav tako skrbnostjo, kakor si se posvečala otrokom in oba z možem bosta kmalu opazila razliko. Mislim, da je bosta vesela. Pa s tem nisem hotela reči, da tega nisi počela dosedaj, le z več veselja in zanosa.
draga zaskrbljena mama!
ker sem sama mama odrasli hčerki, te popolnoma razumem v tvoji skrbi in žalosti. Tudi jaz včasih
enako doživljam od svoje hčerke…sem dežurni krivec in ventil za vse njene neuspehe. Čeprav je
študentka 3 letnika in ji kar lepo gre. Fanta nima, in na momente mi se zdi precej zaprta, in imam
občutek da vse kar ne štima v njenem življenju je moja krivda, in tisto svojo slabo stran karakterja
istrese na meni in pri meni. Pogovarjat se o problemih noče, niti o življenju, ker pravi da pogovor
nič ne reši, in jaz ob tem zelo trpim. Teško jo na momente jemljem kot odraslo osebo, ker je njeno
obnašanje čisto nekaj drugega. sama seboj sem se pogovorila in ugotovila da sem ji dala vse kar
sem lahko in kako sem najbolje znala in zmogla in si nekako ne dovolim da me tiščijo občutki krivde, ker imam mirno vest. Nekako od strani čakam in čakam kdaj bo prevzela odgovornost za
svoje življenje, stala za svojimi odločitvami v katere se ne vmešavam, in močno upam da bom to
tudi dočakala. V tem času sem ji še zmeraj ljubeča mama kako znam in zmorem. včasih pomislim
da več ne bom zmogla, ker so momenti prehudi, pa vendar zmorem….zaenkrat še. jaz bi samo rada da je ona ok in dobro, da se veseli življenja, ker bi potem tudi jaz imela kaj več od svojega
življenja…upam da do bo minilo ali bo vsaj lažje ko bo enkrat imela fanta…
Imej rada svojo hčerko, daj ji to vedeti, in lažje bo za obe…želim vama vse dobro in veliko iskric
v očeh!
Khalil Gibran: Prerok
O otrocih
Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.
Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.
Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli,
kajti oni imajo svoje misli. Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš,
kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v svojih sanjah
ne morete obiskati.
Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni, toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi.
Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj.
Vi ste lok, iz katerega so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci.
Lokostrelec pa vidi cilj na poti neskončnosti in On s svojo močjo napenja lok,
da bi Njegove puščice mogle leteti hitro in daleč. Naj napetost, ki jo ustvarja
v vas Lokostrelčeva roka, rodi veselje, kajti kakor ljubi puščico v letu,
tako ljubi tudi lok, ki miruje.
Obtožba, da si za njena nezadovoljstva kriva ti, je le prelaganja odgovornosti za svoje življenje na nekoga drugega, ki bi naj bil grešni kozel za njene neuspehe, ki so se zgodili ali se še bodo. Torej vedno se boš počutila kriva ti, ker očitno ve, da te bo z občutki krivde lahko vedno “zbila k tlom” in boš pri roki, ko se bo rabila znesti nad nekom drugim, ker to je lažje, kot pa prevzeti odgovornost nase kot odrasla oseba. Torej tega nikakor ne dovoli, da na tak način manipulira s tabo.
Jaz imam s hčerkama popolnoma enake izkušnje, kot ti, zaskrbljena mama.
Tudi sama sem imela nelepo otroštvo, zato se mi je zdelo, da moram za svoji dve hčeri poskrbeti bolje, kot so moji starši zame. Poročila sem se iz velike ljubezni in rodili sta se nama hčeri. Moj mož je dal kot oče vse od sebe, res, prav vse je naredil zanju. Vendar ni nikoli, za razliko od mene, razumel ukvarjanja z njima kot žrtvovanje. Ko sta prišli v najstniška leta, ju je veliko bolje razumel od mene, med njimi nikoli ni prišlo do prepirov, vedno se je z njima pogovoril na miren način, jima predstavil argumente, zakaj nekaj zahteva od njiju.
Ko sta se odselili od doma, se je meni zdelo, da moram še vedno skrbeti za njiju, čeprav se mož s tem ni strinjal. Poskušala sem jima svetovat, čeprav me za to nista prosili. Na kratko: vmešavala sem se po nepotrebnem, trpela ob za moje pojme napačnih odločitvah, poskušala zreducirat posledice teh njunih odločitev na minimum. Koliko noči sem prebedela v skrbi za njiju in njune otroke, pa še za njune partnerje. Naši odnosi so se zaradi tega začeli slabšati, ker sta mi zamerli vmešavanje v njuna življenja.
Potem pa mi je nekega lepega dneva kliknilo: delam jima škodo. Svoje življenje mora živeti vsak sam, nihče mu pri tem ne more pomagati.
Ko sem to razčistila v svoji glavi, so stvari začele iti na bolje. Zdaj se krasno razumemo, včasih me še zanese, trudim pa se živeti neobremenjeno z življenji svojih otrok in vnukov. Živeti hočem svoje življenje, v katerem me bogatijo odnosi z možem, prijatelji, s hčerama, njunima partnerjema in vnuki.
@Zaskrbljena mama
Žal, čeprav bi rad, vendar v omenjenem pisanju ni niti presledek med besedami moj.
Samo sem »iztrgal« list s tem besedilom iz drobne knjižice, ki jo še vedno tu pa tam vzamem v roke in kaj preberem. To besedilo se mi je zdelo dokaj primerno za to temo.
Listek sem le »pustil« tukaj.
Srečno