Lepo pozdravljeni.
Imamo cudovito 4,5.letno deklico, upornico, ki se ne zeli obleci vremenskim razmeram primerno. Potrebujem vas nasvet! Ne vem ali se pretvarja ali jo zares motijo oblekice na njeni kozi;, predvsem pajkice, zabice, hlace, nogavice in spodnje perilo?
Ne prenasa dobro temnih barv. Vsaki cevlji niso dobri. Majice z dolgimi rokavi oblece ( ce ji slika na njej ali barva ustreza), puloverja in jopice ne.
To je slo v treh mesecih v skrajnost, saj ogroza svoje zdravje. Ko pridem ponjo v vrtec, se takoj zacnejo pogajanja, da bo doma brez hlac, brez nogavic in v kratkih rokavih. Nogice in rokice ima hladne, zato ne dovolim. Ob tem pa dozivi velik izbruh jeze. Joka na ves glas, mece stvari, krici. Jo res motijo oblacila? Na kozi ni videti alergije in pulmolog ni ugotovil nobene alergije? Zdi se mi, da jo hlace res motijo in da ne igra. A kako naprej, zima je pred vrati, mala pa dozivi custveni zlom, ko ji zelim obleci zabice? Ne veva vec, kako naj jo prepricava, da poslusa? Hcerka je edinka, smo zelo povezani, trudiva se omogociti cim lepse otrostvo. Hodi v odlicen vrtec, ima neverjeten talent za glasbo, umetnost, govori anglesko, plava in rola samostojno, vzgojiteljice pravijo, da je izredno bistro dekletce. Zadnji teden s partnerjem uvajava ” 4. minute, ki jih mora preziveti v svoji sobi”, ko se ne zeli obleci primerno vremenu.Ce se potem opravici, kar obicajno se, se objamemo, poljubimo in ji povemo se enkrat, zakaj je premisljevala 4. minute. Cez nekaj ur ali naslednji dan, pa po starem.
Njenih izpadov se bojim. V vrtec zamujeva, ker nima obleke, ki bi ji pasala. Na izlete ali v gledalisce, zadnje vikende ne moremo, ker je raje doma, kot, da se toplo oblece.
Hcerka je izredno zivahna, nikdar pri miru. Je glasna in vesela, ko se razjezi, je glasna prav tako. V knjigi Eksplozivni otrok sem prebrala, da otroci z motnjo ADHD, kazejo simpotome tudi tako, da jih motijo tkanine?
Strinjam se s partnerjem, ki pravi, da potrebujeva pomoc. Kaj naj?
Hvala vsem za nasvet in mnenje.
Obupana.

Pozdravljeni!

Upor je vedno znak, da na otroka preveč pritiskamo. S še več pritiska težave samo še poslabšamo. Rešitev ven iz tega je vedno v tem, da stopimo korak nazaj in izberemo drugačne, boljše poti. Da prenehamo pritiskati, vzpostavimo bolj zdrave meje odgovornosti in se začnemo z otrokom pogovarjati, dogovarjati, sodelovati. Otrok ni lutka, ki nam mora slediti, nas ubogati. Otroka nam sledi, ko ga vodimo (in pri tem ne pozabimo, da je tudi on človeško bitje) in ne ko nanj pritiskamo. Takrat se lahko le upira.

S svojo deklico ste se zapletli v bitko moči, kar se nam staršem pogosto zgodi, ko (v dobri veri, da delamo prav!!) prevzamemo nase odgovornost, ki ni naša in vzamemo otrokom odgovornost za nekaj, kar je v resnici njihova domena.

Vse, kar potrebujete je le to, da vzpostavite nazaj »red v hiši«, da vi odgovarjate in odločate o stvareh, ki so starševska domena, otrok pa o stvareh, ki so njegova domena. To je le vprašanje zdravih meja odgovornosti, ali če hočete, vprašanje spoštovanja integritete.

Kar se oblačil tiče, nosi jih otrok, on ve ali ga zebe ali ne. Če o tem odločamo starši, se začnejo otroci upirati, nekateri obupajo prej in se uklonijo (in za to plačajo določeno ceno), nekateri pa se začnejo upirati tudi na svojo škodo. S še večjim pritiskom boste dosegli torej samo to, da se bo otrok upiral sebi v škodo, kar se vam sedaj že dogaja.

Začnite torej vzpostavljati odnos do oblačenja drugače. V praksi bi to pomenilo: otrok potrebuje nove hlače, skupaj greste z njo v trgovino, vi odločate o naboru, izbere pa otrok. Enako za vsakdanja oblačila: otrok izbere ali bo te ali one hlače. Vsekakor lahko daste svoje mnenje o kakšni neprimerni kombinaciji in če bo otrok čutil, da ga spoštujete, vas bo upošteval in vam sledil. Če imate težave z izbiranjem, pa pripravite oblačila večer prej. Če jo žabice motijo, pa naj izbere toplejše hlače in dokolenke … itd. itd. vi izberete okvir, odloča pa se otrok. Poleg tega ne pozabite, da se v vrtcih ogreva in otrokom je v žabicah in hlačah res lahko prevroče …

Ne skrbi me, da tele dileme ne bi znali razvozlati … Bolj pa me je zmotil vaš način discipliniranja. Otrok vam s svojim vedenjem sporoča, kako se počuti. To je edini način, na katerega vam otrok to lahko pove. To kar otrok potrebuje je, da razumemo, kaj nam sporoča in kaj potrebuje. …. In da ukrepamo – mi, ne on …. Vi s tem načinom discipliniranja otroka učite, da je v tej zgodbi kriva in odgovorna le ona, da je kriva tudi za nekaj, kar je v resnici starševska odgovornost. Otrok vam sporoča: Mami, dost mam, nehita že tako pritiskat name. …. Vi pa jo pošljete v sobo, da razmisli … to povzroči le še več jeze in prizadetosti v njej in ustvarja samo še več vedenjskih težav. Dolgoročno pa vzgaja ljudi, ki se čutijo odgovorne in krive za nekaj, kar v resnici ni njihova odgovornost …. in ljudi, ki bodo za svoje težave naprtili odgovornost drugim.

Ko trčite na konflikt, ni čas za discipliniranje …. To je čas, da najprej pomirimo občutke, potem pa odpremo dialog in predvsem skrbimo, da smo najprej mi kot starši odgovorni in hkrati do otroka spoštljivi. To vzgaja odgovorne in spoštljive ljudi. Kaznovanje vzgaja zamerljive in jezne otroke.

Alenka O.

Spostovana ga. Alenka.

Hvala vam za odgovor. Je pomagal in tudi presenetil, zato se dodatno vprasanje;
Metoda umirjanja hcerke, kadar me udari, ogroza sebe ali npr. tolce po racunalniku, ker se strani ne nalagajo dovolj hitro, sem povzela od go. JO FROST, bolj poznani kot Supernanny. Mimogrede, jo zelo cenim. Kaj sem storila narobe? Tudi jaz ne maram kazni, toda, kako ustaviti otroka, kadar njegovo vedenje presega, meje zdravega razuma?

Najlepsa hvala za pomoc, vse dobro. M

Pozdravljeni!

Ja, strokovnjaki o vzgoji si med seboj nismo enotni in včasih nekaj kar priporoča en, drugi svari, da je škodljivo. To starše zmede, a glejte to je prehoden čas, v katerem vladajo nasprotujoči si pogledi in pristopi … čez par let ne bo več tako … sedaj pa ste starši tisti, ki izbirate. Izberite tisti pristop, ki mu vi verjamete in vas najbolj prepriča.

Jaz sem vas razložila svoj pogled … Supernanny pa je šola, ki meni ni blizu in starše uči pristope, ki so v mojih očeh škodljivi.

Alenka O.

Avtizem.