hčerka
Imam hčero, super punca, pridna doma in v šoli, matura narejena z odliko. Ajde, bili so izpadi, pa kazni doma…nič hujšega, odraščanje, puberteta, vse v mejah normale. Potem faks…zabluzila že prvo leto, spoznala fanta, se preselila k njemu…NIČ od nje. Pijača, poležavanje, kletvice…sama lenoba od lenobe, domači smo bili nujno zlo ter ko je kaj potrebovala. Pa se je ljubezen končala, fant jo je nagnal (vrgel iz bajte), prišla domov….Vikendi popivanje, med tednom spanje do kosila, naredi nič…živi kot v hotelu. Jaz se razburjam, mož…ja, pusti jo, saj bo… In seveda, sem najslabša, ker glasno povem, kako napačno se vse odvija. Hodili so super fantje k nam…nobenga ni marala za dolgo – so preresni. Ona ne bo doma, ona se hoče zabavati. Ajde, po popoldnevih dela za kak €, jaz ji ne mislim podpirati luftanja in pijančevanja. Zdaj za po vrhu vsega se je vmešal še fant, ki jo je vrgel iz bajte…ponovno je cela mehka, kako se je spremenil, ni več nesramen, je super….Ja, za kako dolgo? In sem ponovno nesramna. Sploh me ne zanima več kje je, s kom je…Briga me, ker se potem samo sekiram. Pri 24 letih pa menda ja mora imeti več pameti, kot je kaže? Obupana sem in na tem, da jo tudi jaz vržem iz hiše, pa se naj znajde, po drugi strani pa…moj otrok je, kam naj gre? Doma pa je sam kreg, kadar je pač z nama. Nič ji ne odgovarja, preklinja za vsako stvar. Ne, ni na drogah, ampak obnašanje je pa hujše, kot da bi bila.
Kaj pa nasploh njeno življenje tekom SŠ? Opažam, da hčero ocenjujete zgolj po njeni pridnosti ter učnem uspehu. Namreč povsem možno je, da se tekom SŠ ni znorela, pa hoče sedaj to nadoknadit. Kaj mislite, koliko ste vi pripomogli k temu?[/quote]
Vikendi v srednji šoli so bili za zabavo, če je bilo vse v redu v šoli, doma…Ali pa je bila tudi doma, imela je fanta, ki je bil za vikend pri nas.. Zadnji dve leti srednje pa je bila med tednom v dijaškem domu, saj smo bili brez avta, zato je prihajala za vikende. Torej ni imela popolni nadzor od nas. Vse se je spremenilo s selitvijo k temu fantu, ki jo je potem…sporazumno vrgel ven – saj se nista ravno skregala, samo razšla. Vendar…nazaj se je vrnila popolnoma nova oseba, ki jo briga za domače, če mora pomagati to naredi z jezo, češ…če že moram, vmes preklinja…Če ji kaj ne ustrežeš pa kot petletnik – kričeče odleti v svojo sobo, kakšni smo. Res, kot bi se čas zavrtel vsaj 10 let nazaj….ali pa v čas srednje šole, ko je še bila doma.
Mami, mami,
Verjetno ima punca mal moralnega macka, se je spopadla z kruto realnostjo sveta, ni vse v rošcah, morda je pa prepametna. VSE JE OK, dokler ni MAMIL!!!! Podoben primer sem že videl, kjer otrok ni bil navajen “zavrnitev”. Ala kraljice šol, ala doma vatka… potem pridejo prvi padci, katere nekateri bolje ali slabše prenesejo.
Pusti ji nekaj tednov, mesecev – pusti ptico – poskrbi zase! Punca sama kroji svoje življenje! Ni hći kriva, da si ti jezna! JEZNA SI NASE SAMA! Napake verjetno si naredila, delamo jih vsi! Ti si zgleda hlače nosla, namest njega… no za nazaj nič ne moreš, lahko pa recimo pogledaš za naprej. Vsekakor morata z možem sama pri sebi ugotoviti kako želita pristopiti. ZMENTA se. In to skupaj povejta punci.
Preberi kakšno knjigo o čustvenem izsiljevanju – po moje ste ga vsi deležni!
Pozdravljeni
Predlagam vam, da namesto nasilja in grožen vašo jezo kontruktivno uporabite.
Vaša jeza in obup se pri vas prevede v napadalo in grozeče obnašanje (hčerko prepričujete, ji grozite, kritizirate fante, jo boste vrgli iz hiše, vam je vseeno zanjo…).
Ali je to kaj dosti drugače kot to kar dela ona: da jezno loputaš z vrati, preklinjaš, tečnariš in dolgo spiš in piješ.
Hčer ste dobro naučili, da se jeza in obup morata prevesti v jezno sitnarjenje in renčanje.
To verjetno ne boste priznali, zraven poudarjali koliko ste že pretrpeli in se presekirali zaradi nje; kar je seveda res. Ni pa treba tako reagirati kot reagirate sedaj.
Vaša jeza mora iti v odločne, prijazne in spoštljive korake.
Hčer odpelite na družinsko terapijo (deobijo se tudi brezplačne pomoči, poskrbite da so svetovalci primerni) in z njo hodite tja in se pogovarjajte. Odločno in prijazno. Pijače mora biti konec, njene odgovornosti so: , ne bomo se več kregali. Odločnost ni samo grožnje in ustrahovanje, ampak sodelovanje z otrokom.
Seveda pa prej uskladiti z možem vajino razhajanje pri obravnavi takega vedenja.
Pot ne bo lahka- lažje se je res dreti in jeziti in groziti. Mala pa se smeji in si misli- ona bo meni govorila kako se obnašati?
Če gre hčirka na kakšno svadbo se lepo napravi ter nadišavi gotovo še išče fanta .
Vendar če je na svadbi kakšni fant ke je hčirki všeč se kar topi od lepote .
Če pride fant do nje jo povabi na ples prijateljstva .
Ko se hčirka fantu nasmehne ga vpraša za poljub na lice .
Če se fant in hčirka poljubita postaneta strašna prijatelja .
.
Tole je izvirni greh vseh težav. “Popoln nadzor” z vaše strani jo dela nesposobno hkrati ji onemogoča, da bi si zgradila dobro samopodobo, ker za vse kao, “poskrbi” mama….
Sedaj, ko mama več ne more skrbeti za vse jo grabi panika in je našla krivca v hčerki, ki je “nemogoča”….
Mamina potreba po imeti nadzor nad vsem, odsikava njeno nezrelost in rabi pomoč. Hčerka se je naučila, da se drugače ne more otrest nadzora, ki jo duši, kot s tem, da je arogantna do posestniške matere.
Ostalo sem že napisal na SČ
http://med.over.net/forum5/read.php?151,10648652
Pišem iz lastnih izkušenj in iskreno.
Sam sem bil v času srednje šole uspešen v šoli, nisem pa imel nobene svobode doma. Starši so s pomočjo starih staršev izvajali pretiran nadzor nad mano in me skušali izolirati od slabih stvari. To je tudi problem. Kadar sem imel priložnost, da sem lahko kam šel, sem se ga napil do nezavesti in to je bil glavni smisel druženja. Ko sem prišel na fakulteto nisem bil dovolj dozorel, da bi se dobro znašel v novi situaciji svobode. Zaradi tega sem študij tudi zabluzil, dve leti bil brez statusa in nato z svojo trdno voljo nadaljeval tam kjer sem stvar začel in uspel dokončati študij do konca. Poleg tega je pri osebah, ki imajo doma preveč posesivno vzgojo problem ta, da ne znajo objektivno oceniti, kdo je dober za njih in kdo ne. Navadno potem vztrajajo v razmerjih z ljudmi, ki jih niso vredni, kot je enako v zgornjem primeru. Ta hči bo morala še veliko delati na sebi, seveda bo morala najprej nehati pit in se družiti z idioti, ki ji nič ne koristijo v življenju. Pri taki starosti starši ne morejo narediti nič, sama mora spoznati, da je njeno trenutno življenje podobno kanti za smeti. Je polno škodljive in ničvredne vsebine. Ni pa še prepozno, še vedno lahko pride k sebi in obrne življenje v drugo smer ter zaključi študij.
Oj,
Podobni simptomi kot pri njej. Preveč/Premalo starševske kontrole + slaba družba. 🙁