hčerin zakon
Ker mislim, da v tem postu sodelujete predvsem mlajši in imate verjetno različne poglede na tale problem, vas prosim za mnenje. Ne vem namreč kako naj reagiram in če sploh lahko.
Hčerka je poročena nekaj let. Živijo pri moževih starših. V začetku je bilo vse v redu, zadnje čase je vse narobe. Mož jo je nekajkrat prevaral, potem obljubil, pa spet prevaral. Posledično ga nikoli ni doma in ima vse sorte izgovore. Z otrokoma se ukvarja bolj malo. Tašča je na sinovi strani in tudi takrat, ko se hčerka in mož dogovorita, da bo on poskrbel za otroka, to naredi ona, on pa gre po svoje ali pa spi. Po njenem je dovolj, da ima moški službo in prinese domov denar, za drugo mora poskrbeti žena. Hčerka ji kot snaha ni všeč in ji večkrat reče, da ni za k njim in naj gre. O njej grdo govori tudi pred otrokoma. Ne gledam skozi rožnata očala, če rečem,da je hčerka pridna in prizadevna, da ima zahtevno službo in prinese domov polovico denarja. Ne vem, če ima to kakšno težo, ampak hčerka je visoko izobražena, zet pa ima poklicno izobrazbo. Zame to ni imelo nikoli nobenega pomena, v zadnjem času pa večkrat pomislim, da si morata partnerja ustrezati tudi na raznih področjih in da sama zaljubljenost za življenje ni dovolj. Glede bivanja imajo drugo možnost, vendar zet ni za spremembo.
Kaj mislite, ali je prav, da se kakorkoli potegnem za hčerko in kako naj to naredim, da bo imelo pozitiven učinek in da se bo premaknilo na bolje ? Hčerka je nekaj dni jokala, zdaj pa govori, da je vse v redu, čeprav mi deluje kot da je otrpnila.
Odvisno kaj misliš z mladi, ampak mislim,da so tukaj ljudje z iskušnjami, če si star 30 let jih imaš lahko že veliko več kot nekdo pri 60ih, ampak vseeno, ona mora to prekiniti, če ne bo, potem je to njeon življenje in ga mora sprejeti tako ko ve in zna, ti ji lahko samo poveš, kaj ti misliš in ji stojiš ob strani.
primož
Tako kakor je napisal Primož, lahko ji samo poveš svoje mnenje in čakaš na reakcije.
Odličiti se bo pa mogla hčerka, ti se ne moreš namesto nje pa čeprav te boli in vidiš da stvari niso uredu in da trpi v tem odnosu. Če se bo ona odločila da ostane v tem odnosu boš mogla to sprejet.
Drugače pa lahko predlagaš, da se hčera in njene mož usedejo dol in se pomenita med sabo in rešita probleme, ki je nastal. Na kulturen in miren način in ugotovita, zakaj se je to zgodilo in kaj bosta naredila drugače, da do tega nebo prišlo več, da bo mož skakl čez plot. Za skoke čez plot sta vedno kriva 2, hčera mu že ne da tistega kar si mož želi, tako to jaz vidim.
Odprtaj je tudi možnost, da se usedete v 3 dol, če hčera ni tako močna, da bi to sama razčistila. Samo tega bi se jaz osebno posluževala v skrajnem primeru.
Lahko ji samo stojiš ob strani, ko bo to rabila in ji pomagaš z svojimi nasveti in informacijam.
Nisem ne (več) zelo mlad, ne star… razmišljal pa sem in vedno bom, v takih primerih, takole…
Pomagaj svoji hčerki (in njenima otrokoma), da se reši tega pofuklja in njegove mamice!! Na kakršenkoli način bo potrebno. Čustveno, finančno, s streho nad glavo,… z vsem kar je v tvoji moči, dokler se ne postavi zopet na noge.
Pozdravljeni.
Menim, da bi se bilo dobro pogovoriti z vašo hčerjo, ker onadva očitno nista srečna. Zakaj hčerka dopušča varanje, se tako malo spoštuje? Zajak se je sprijaznila s tem poniževalnim odnosom? Čemu vztraja tam? Zaradi otrok – vemo vsi, da oni nimajo nič prida od tega odnosa in stokrat prevarane mame. Verjetno bi bilo najbolj prav, če bi počilo med njima in bi šla vsak svojo pot.
Upam si trdit, da ponavlja zgodbo svoje mame. A je res? Ker to je namreč tisto, kar se je naučila v odnosu svoje mame in očeta. Več ne zna. Če tega ne bo ozavestila in spremenila tega vzorca, ne bo nikoli živela v srečni zvezi. Seveda ji lahko pomagaš, vprašanje pa je, koliko ti bo sploh dovolila. Od njega ne bo želela kar tako odit, ker želi na vsak način dokazat, da je sposobna ljubiti (bolj kot njena starša). Če pa odide, si bo s tem dokazala ravno nasprotno. Tega pa ne želi. Ampak tega se loteva na napačen način z nepravim moškim ali pa je tudi njen pristop napačen.
Se povsem strinjam. Lahko ti napišemo, da mora tvoja hčerka sama prekiniti, ampak svojega otroka gledati kako propada in se spreminja v rastlinco, je izjemno težko pa tudi prav s emi zdi,d a ji stojiš ob strani, jo spodbujaš, se pogovarjaš z njo. Marsikdo ti bo rekel, kot si je postlala, tako naj spi, ampak to lahko reče samo nekdo, ki še ni bil v podobnem položaju.
Če prav razumem, za varanje tega dedca veste vsi, vključno z njegovo mamo (kje je njegov oče in kako se obnaša do ostalih?) pa je to pač družbeno sprejemljivo? Težko dojamem, da je to nekje tako dopustno, ampak sto ljudi, sto čudi. Ljudje si preradi mečemo pesek v oči, tako počne njegova mama kot tudi tvoja hči. Nisi povedala, kako dolgo že živita pri njegovih starših, vse od poroke? Je prišlo do kakšnega zasuka, da je mož začel skakat čez plot? In to tako, da niti ne skriva.
Skušaj hčeri odpret oči s kakšnim člankom ali pa da ji pomagaš, da okrepi svojo samopodobo. Ko jo bo okrepila, bo prišla tudi odločitev zapustiti tak zakon na papirju. Naj se udeleži kakšne delavnice, še bolje individualni terapevt.
Vprašanje postavi še v partnersko posvetovalnico pa naj te tam napotijo dalje.
nisi je vzgojila v najbolj pokončno žensko, ampak sedaj je kar je. Ne vem sicer kakšne možnosti imaš ti, ampak jaz bi hčerko enkrat poklicala, ji povedala, da imam občutek, da v njenem zakonu nekaj ne štima. povedala bi ji, da se lahko zanese name, če bi potrebovala kakršnokoli pomoč v kakršnikoli situaciji, da pa razumem vsako njeno odločitev.
In potem to tudi naredila.
ne bi pa pristala na to, da bi v nedogled skupaj opravljali njenega moža in bi bila kanta za njene smeti.
Ti njunega zakona ne moreš rešiti in se pravzaprav niti nimaš pravice vmešavati vanj. Lahko pa pomagaš hčerki, da si okrepi samozavest, razčisti pojme in se začne ceniti. Potem bo tudi laže dognala, kaj narediti.
In bodi potrpežljiva. Takšne stvari se le redko rešijo čez noč, večinoma pa mučenje traja in traja.
Dvomim, da bo vaše vmešavanje v njen zakon vzela dobronamerno, da vsa bo sploh polušala.
Prepričan sem, da sama ve, da to kar se gresta ni v redu, samo ne ve zakaj se to gresta, ne pozna vzrokov za taščino “nejevojo” in partnerjevo nezvestobo.
Njena tašča nima v čustvenem smislu, od svojega partnerja tisto kar bi morala imet, zato s sinom doživlja tisto kar ne more s partnerjem. Vaša hči jo ogroža pri tem zato jo zaničuje. “Krade” ji sina in ona dela vse, da bi se je znebila, tolerira tudi sinovo nezvestobo, in jo še ne vzpodbuja…..Vaša hči zaradi vaše napačne vzgoje vsega tega ne opazi oz. narobe razume in zadevo tolerira čeprav je njej v škodo.
Vas ne obsojam ste pač naredili kar ste vedeli in znali v danih razmerah.
In še, in še je tega pa se mi ne da pisat, ker je zadeva prekompleksna in se je ne da stlačit sem.
Če želite razumet (kar je zame pogoj, da lahko začnete reševat, videt možne rešitve) si kupite knjigo “Ne boj se ljubiti” od Marjana Košička. V njej podrobno in razumljivo opisuje ravno te stvari, ki jih vaša hči doživlja. Podarite tudi njej eno 😉
Hvala za vaše odgovore. Nekateri omenjate tudi učinek vzgoje in vzorce iz naše družine in ja, imate prav. Nisem je vzgojila v samostojno in samozavestno žensko in tudi zato bi rada to napako mogoče popravila tako, da ji stojim ob strani in ji povem, da včasih nisem ravnala prav in naj ona poskuša delati drugače. Čeprav pri nas ni bilo varanja.
Svetovala sem ji pogovor s strokovnjakom, ki bi ji pomagal ozavestiti problem in ji dati smernice kako se v takšnem primeru ravna s taščo , z možem in s sabo.
Še enkrat hvala vsem.
Ni nujno, da si kot mama kaj falila, obstajajo psihopati z natančnejšim opisom ženomrzci, ki so produkt dominantne matere in ti so sposobni uničiti dobro in sposbno žensko, ki jo dobijo v svoje kremplje. To se je zgodilo meni, pa morda se dogaja tudi tvoji hčerki.
1000x ji rajši povej, da ni sama, da stojiš za njo in da ji boš vedno pomagala karkoli bo že storila! In ja odpiraj ji oči z literaturo, informacijami in še čim..da si okrepi sampšopodobo in samozavest in končno reče sama: dovolj imam!!! No v tistem trenutku pa ji seveda lahko tudi še drugače pomagaš, čustveno, materialno, s skrbjo za vnuke…
Ne, jaz pa se ne strinjam s tem, da je vse ponavljanje nekih vzorcev od prej…. Moja družina je….super in kvečjemu je mati tista, ki nekako vodi reči. Vseeno sem sama vstrajala v petletni zvezi(nisva imela otrok) v kateri nisem imela tistega kar sem iskala, potrebovala, predvsem občutka, da sem partnerju pomembna. Ni bilo varanja, samo neko propadanje odnosa, ko sem hotela, želela nekaj, pa na drugi strani ni bilo posluha, kaj šele razumevanja. In je postalo mučno, izčrpavajoče, marsikdaj grdo, žaljenje, jok izsiljevanje..začaran krog,bolan odnos v katerem postajaš vedno bolj nemočen. Veš da stvari niso v redu ampak ne prepoznaš se več, ne znaš več naprej, ne moreš več iz tega, pa če ti vsa družina, s tvojo samozavestno, uspešno in močno žensko na čelu, vsi prijatelji pravijo da moraš naprej, sama….ne pomaga. Ne pomaga, dokler ne prideš na popolno dno, morda dokler reza ne naredi on?? Ne vem, so stvari, do katerih mora priti človek sam… tudi tvoja hčerka bo, upam da čimprej. Zavedaj se, da te bo takrat zelo potrebovala. Ramo da se izjoče, objem, občutek da ima nekoga (ker…se zdi smešno, ampak sedaj si verjetno misli da ima moža;), kakorkoli, potrebovala te bo,
No, bo pa takrat začetek njenega okrevanja…take zveze pustijo včasih grde posledice, ampak tudi izkušnje. prve počasi zbledijo, zaradi drugih postanemo močni. Dobro da si ji svetovala strokovno pomoč, ampak najprej naj se reši tega moža…samo potem bo lahko začela graditi svoje življenje naprej!
Oprostite drage mame samo, če je mati tista, ki nekako vodi reči to še zdaaaaaaleč ni super, ker potem imaš tole kar se tule opisuje: nesamozavestne otroke/odrasle, ki mislijo, da imajo moža/ženo in nimajo moči, da se škodljive zadeve rešijo!
Mama ne zmore oroku privzgojiti samozavesti! Družine kjer je ženska dominantni partner imajo nesamozavestne otroke. Duševna vzgoja ne poteka na ravni besed. Ne moreš otroku reč: daj tako in tako razmišljaj, tako čuti
Nesmisel.
Neke stvari (kot so čustva, samopodoba) dobimo nezavedno in jih poberemo od staršev, od odnosov med staršema in to že v ranem otroštvu. Nekaterih stvari v nas se ne da naredit z besedami ampak z dejanji, ker v naših možganih so že prednastavljeni vzorci, mi jih samo dopolnimo tako ali drugače.
Starša nam v teh prednastavljenih vzorcih predstavljata neko podobo, ki se je večina niti ne zaveda. Tako predstavlja mama borezpogojno ljubezen v otroku. Ona je tista, ki ga ima rada neglede kaj njen otrok naredi, dokler je živa je tako. No vsaj moralo bi biti.
Oče predstavlja pogojno ljubezen. On zahteva neke pogoje, da te ima rad, v grobem povedano.
Pri nas je večina očetov funkcionalno odsotnih in se pretežno mame ukvarjajo z vzgojo. Očetje so po službah, gostilnah, pri ljubicah….vsepovsod samo z otroki se ne ukvarjajo.
In sedaj če je mati tista, ki nekako vodi reči mora ona postavljat pogoje, kar v nas NEZAVEDNO povzroča dvom v njeno brezpogojno ljubezen in tak človek je v življenu neodločen, kot je hčerka avtorice.
Težava ki jo opisuje avtorica in uporabnica “ni kriva družina” je ta, da v njihovih družinah OČE ni opravil svoje vloge pri razvoju otrok. On jim ni dal tega, da bi lahko izpolnjevali njegove pogoje in bili zane pohvaljeni-nagrajeni in si s tem ustvarili ustrezno podlago-samopodobo za nadalnje življenje. Še več hčere so nezavedo izbrale take partnerje kot so bile doma vajene očetov – odsotne. Zakaj so moški odsotni, to je pa druga zgodba.
Hčerina avtorica je pridobila formalno izobrazbo v šoli in s tem poklic, ki ji omogoča finančno neodvisnost, čustveno “šolo” so pa v svoji nevednosti zagrešili njeni “domači učitelji”.
In kolikor sem razumel njej kruha ne manjka, manjka ji nekaj druga.
In kot pravi pregovor:
Še nobena ni odšla od hiše katera je bila le kruha lačna.
Tudi ta ne bo, zaradi onega drugega pa ne vem…..
Vsekakor bo morala dopolnit tisto česar ji niso mogli starši priskrbet SAMA!, seveda ob pomoči nekoga, ki se razume, kaj je treba popravit.
Se ne strinjam s to trditvijo. Ne moreš tega trditi v absolutnem smislu, no. Pomemben je medsebojen odnos staršev (dober:slab), ja, kateri partner pa je v odnosu dominanten pa, mislim, da nima neposredne veze s tem ali bodo otroci odrasli v samozavestne, odločne osebe ali ne.
Že ta naslednja izjava demantira zgornjo trditev o dominantnosti…
To, da je oče funcionalno odsoten ne pomeni nujno, da je oče nedominanten in mama dominantna. Pa še kako je lahko oče dominanten, samo za otroke in družino se mu fučka. Ampak doma mora bit pa tako, kot on reče, ane, če ne….Saj si že slišal kdaj, ane? In potem mora mati (v tem primeru nedominantna), hočeš nočeš, sama “nekako voditi reči”…
Pa niti slučajno nočem reč, da je v avtoričinem (ali od “ni kriva družina”) primeru tako, da ne bo pomote.
Mislim, da čisto preveč posplošuješ. Pomemben je odnos staršev, ja. Pomembna je vzgoja, ja. Pomembna je ljubezen staršev, ja. Kdo je dominanten, mislim da ne.
Tudi brezpogojna/pogojna ljubezen mame/očeta… mah, ne vem, no. To so teorije. Od kje jih pobiraš? Od Romana Vodeba? 🙂
Morda je odgovr popolnoma preprost. Poslušajte svoje srce….a verjetno ne boste stali in opazovali propadanje hčerke. Rabi pomoč….očitno je psihično na dnu in verjetno misli da nima kam ali čustveno ali pa dejansko.Res je, da nima pozitivne samopodobe itd. a za začetek bi bilo dobro se pogovoriti zakaj vstraja v ponižujočem odnosu…a le vi veste kakšen odnos imata in kako blizu sta si. Da se ne bodo prebudili stari vzorci nadzorovanja mame. Poskušajte se ji približati in jo razumeti in ji ponuditi roko. Več kot to ne morete narediti. bi pa rabila strokovno pomoč, da se začne zavedati svojih vzorcev in da se začne klopčič odmotavati. Pa srečno