Pozdravljeni.
sem študentka, preteklosti sem že bila zravljena zaradi depresije v Zdravstvenem domu za študente Univerze v Ljubljani, vendar sem zdravljenje samovoljno prekinila zaradi nenaklonjenosti družine do medikamentoznega zdravljenja.
Zanima me, kako naj postopam v primeru halucinacij, katerih frekvenca se je zelo povečala in konstantega razmišljana o samomoru ter občasnega impulzivnega samopoškodovanja. Stanje se mi namreč slabša in na trenutke sem zelo slabo razsodna in me je strah, da bi poškodovala sebe ali koga v okolici.
Resnično ne vem, na koga naj se obrnem, sram me je iti spet v Študentsko ambulanto, saj se tam nekajkrat, kljub naročilu, nisem prikazala, vendar se je problem do sedaj zelo močno potenciral.
Zaradi prividov in občutka, da me ljudje opazujejo, me je strah zapustiti sobo (in jo tudi res zelo poredko), zaradi tega trpi moj študij in ostali odnosi.

Pozdravljeni,

glede na opisane simptome – halucinacije, prividi, razmišljanje o samomoru, občasnega impulzivnega samopoškodovanja – bi vam zelo priporočal, da poiščete strokovno pomoč. Ne glede na mišljenje družine ali strokovnih delavcev v Študentski ambulanti. Omenjate tudi, da se počutite vedno slabše in je res nesmiselno, da tako trpite.

Poskrbite zase in si najdite pomoč. Priporočam vam tudi, da si vzporedno (s psihiatričnim oz. medikamentoznim zdravljenjem – če bo to seveda potrebno) poiščete tudi psihoterapevtsko pomoč, kjer se boste lahko več posvetili svojemu notranjemu dogajanju in doživljanju ter vsakodnevnimi izzivi in težavami.

V življenju je tako, da so obdobja, ko se počutimo slabše in tudi to je sestavni del življenja. Ampak tako kot za dežjem vedno posije sonce, je tudi takšno počutje prehodno.

Če imate še kakšno vprašanje ali komentar ste dobrodošli, da ga zapišete.

S prijaznimi pozdravi,

Najlepša hvala za odgovor.
Sem v vmesnem času poiskala pomoč (oziroma so jo za mene, ko sem do konca zgubila stik z realnostjo), trenutno je stanje pod nadzorom. S psihoterapijo pa je tako… Čakalne vrste za študentskega psihoterapevta so dolge, za samoplačniško terapijo pa kot študentka nimam denarja. Saj najbrž poznate problematiko še bolje kot jaz.
Dvomim da so te težave prehodne, upam pa, da so.

Pa še morda nasvet za koga, ki bere ta forum in ima podobne težave. Ob znaku psihoz nemudoma k zdravniku, ne iskat izgovorov zase. Ker bo lažje reševati problem na začetku, kot kasneje, ko se že potencira.
Pohvalila bi tudi forum. Svoj namen, da nudi oporo v trenutkih najhujše krize, ko se ljudje nimamo kam obrnit in potrebujemo le pomirjujoč odgovor, dobro opravlja. Za kaj več pa, zdravnik. 🙂

Vse lepo tudi Vam