Gumica – malo spoštovanja, prosim
Ne zame ali za ostale odrasle, ampak za otroke – žive in mrtve.
Na začetku sem mislila, da ste ena tistih, ki ne poznajo osnov svetovanja. Da pač svetovanje NI dajanje svojih nasvetov nekomu, ki te zanje ne prosi.
V svetovalnem procesu človeka NE obtožuješ, ne kritiziraš, ne soliš pameti, ampak človeka vodiš, da do končne rešitve pride sam. Seveda mora tak človek imeti tudi sposobnost empatije, kar ste Vi 100% dokazali, da ne premorete.
Tudi tega ne veste, da kadar damo svojo stisko ven iz sebe (z govorom ali na papirju), to stisko zagledamo oddaljeno, v drugačnem zornem kotu in šele takrat največkrat ugledamo najboljšo rešitev za nas. Tuhtanje o svojih težavah in ne-pogovor pripeljeta do hudih psihofizičnih bolezni: srčno-žilne, gastroenteralne bolezni, depresija, psihoza ali celo samomor.
Vendar sem kasneje, na žalost, dojela, da ste samo en(a) velik(a) provokator(ka).
Kako podlo, nagnusno in nehumano ste se spravili na špelino, ki žaluje tako pozitivno (torej tako, da zagotovo ne bo zapadla v psiho – fizične bolezni).
Verjemite, mnogo bolje bi bilo provocirati -če že – tam, kjer bi morda s tem početjem dosegli vsaj košček ugodne spremembe.
Ne razumem namena Vašega ogabnega početja. Mar Vam je res bil cilj zadati hude bolečine človeku, ki žaluje? Ste sedaj pomirjen(a)?, Se veselite? Si mislite “pa sem jih”? Bolno, do konca!!!
In prav zares, normalno žalovanje je proces, ne bolezen, ki gre skozi različne faze in lahko traja1 do 2 leti in to NI bolezen. Žal ljudje prehitro posežejo po zdravilih – ali drugih opojnih substancah – da ubežijo bolečini, vendar to ni to. Spomin na ljubljeno osebo pa ostane celo življenje, in prav je tako.
Špelin@, ne daj se!!! Danes ti želim prijetno pot v Lj. in se vidiva zgodaj popoldan, ker bova z malim sigurno končala pri L. v roku ene ure. Čau.
Ljuba prijateljica, hvala ti za tvojo podporo. Dejansko menim, da je prav ohraniti tale forum kolikor toliko “neomadeževan” s strani raznih provokatorjev. Gre za tako občutljivo tematiko, da znajo neumestni komentarji pustiti precej grenak priokus, sploh pri mamicah, ki bodo kdaj kasneje na veliko žalost poiskale pomoč tu in bodo brale teme za nazaj.
Hvala za lepe želje, ti javim, ko bova z mojo veliko piko v LJ.
Objem dobiš kasneje 😉
tudi jaz sem spremljala špelin na tem forumu in mi je bilo hudo zaradi njene izgube, sploh, ker je bilo očitno, da je ne more preboleti sama pri sebi in s strokovno pomočjo, ampak da potrebuje – resnično zelo potrebuje – ta forum, kjer se lahko spove….KAR SEVEDA ni nič narobe, saj zato JE ta forum tukaj(čeprav je s časom postala prava kalvarija in kot bi ta forum malo izkoriščala). je pa tudi res, da – Z VSEM SPOŠTOVANJEM DO IZGUBE LJUBLJENE OSEBE, otročka ali odraslega, kar sem tudi jaz to že doživela – imam prav tako kot gumica občutek, da NOČE in NOČE preboleti. ali pa bolje: NE PUSTI SI preboleti. morda ima slabo vest, misli, da še ni čas, da bi šla naprej z življenjem. ne vem. ne morem se dati v njeno kožo, tudi vem, da vsak rabi svoj čas, a vseeno. meni se zdi, kot je napisala gumica, da bi MORALA živeti za hčerko in moža in ostale ljubljene še živeče ljudi. saj TOMAŽ bo ITAK vedno v njenem srcu, tega ji nihče ne vzame, a raje ne pomislim, pod kakšnim pritiskom je hčerkica, ki morda pa še ne razume tega žalovalnega obdobja…res je, ne vem, kako ji je razložila, morda je mala popolnoma sprejela in ve, za kaj se gre, a vseeno, to je po moje obremenjujoče za otroka, da ga kar naprej voziš na grob. ko bo malo starejša, bo sama razvila odnos do umrlega brata, a sedaj tako intenzivno…to se meni ne zdi primerno.
špelin, SI PREDSTAVLJAM, da mora biti obupno!!!! vsi smo sočustvovali s tao, a mislim, da sedaj vsi hočemo, da se POBEREŠ. RES. NAJ TI TO ČIMPREJ USPE, KER MUČIŠ SEBE IN SVOJE DRAGE, VERJEMI. SAJ VSI VEJO, DA JE HUDO IN DA NE BOŠ POZABILA.
MISLIM, DA SI TO IZVEDELA TUDI PRI STROKOVNI POMOČI. TUDI ŽALOVANJE IMA SVOJE MEJE.
pa še to: vem, da je moje mnenje sedaj objektivno , ker pač nisem užaloščena mati, a mislim, da špelin točno to potrebuje!!! objektivne in potzitivne misli, ne pa samo objokavanje in pogrevanje!!! bolečine je bilo dovolj. sedaj je potrebno misliti pozitivno, tega pa žalujoča oseba ni sposobna. zato bi jo radi hrabrili, ne pa spominjali na izgubo in podpihovali.
Nihče, ki ni izgubil otroka ne more vedeti kako je to hudo in kako zelo težko je to preboleti. In vsak sam mora najti pot in način, da živi s tem. Žalovanje je proces, ki ga vsak doživlja drugače. Čeprav je od smrti mojega drugorojenca minilo že več kot 7 let, bo vedno prisoten v življenu naše družine – hodimo na njegov grobek, prižigamo svečke… Včasih se mi zazdi kot, da se to ni nikoli zgodilo, ker je to enostavno prehudo in sploh ne vem kako sem to takrat lahko preživela..
Je pa blazno lahko biti pameten takole iz razdalje in trositi “pametne in objektivne” nasvete.
KAj naj rečem, nekaj moram.
ZAkaj sploh sem odprl ta forum? Zato, da ima vsak svoj prostor. SMo mar kužni, če žalujemo, ali ravno obratno, smo mar kužni se veselimo?
če smo si različni, ali naj živimo vsak v svojem brlogu in se skrivamo drug pred drugim??? ne dragi moji, naučiti se moramo živeti drug z drugim, drug z drugim, kakor s problemi drug drugega.
Zakaj mi ej ta forum všeč in ga kdaj preberem? In to največkrat takrat, ko sem slabe volje, ko šreberem kakšno zgodbo postanem dobre volje??? Ja rekli boste, kako pa to??? Ker iz vaše žalosti lahko vidim, kako srečen sem lahko, da imam zdrave otroke in ženo. ne skačem dos tropa in se smejim, seveda mi je hudo za vsako izgubo, ampak, vem, da se začnemo zavedati kaj imamo, šele takrat ko to izgubimo, tukaj na ta način, pa mogoče nekoliko prej pridobimo zavedanje o vrednosti življenja.
JAz pravim, vse kar se dogaja okrog nas, vse je na mestu. Kakšnem mestu, si boste rekli vi. Za nekoga že. Ampak to ponavadi vedno ugotovimo pozno, močno kasneje, kot bi si želeli, tudi temu mora biti tako.
Da vas potolažim, z vami sem in se strinjam z vami, da žalujete, kolikor vam je volja. ZAto tudi je ta sistem, nikar se ne ustrašite foruma in padalcev, ki težko razumejo vašo žalost in vaša dejanja zaradi žalosti, nihče vam jih ne odreka, foruma pa še najmanj, saj je namenjen ravno vam.
Želim, da ne odidete, ker se slabo počutite, ali mislite, da se vam nekdo posmehuje. KO vidite problem, pošljite mi mail z linkom in bom uredil.
Ampak vseeno vzemite v zakup, da je ta forum namenjen tudi tistim, nam, ki nimamo takšnih težav kot vi, ampak ga preberemo, da se bolj zavedamo kaj imamo, preden bomo žalovali za tistim, kar nismo storili takrat, pa bi lahko.
Če boste s svojim pisanjem pomagali enemu samemu izmed 5000 uproabnikov, ki tukaj nič ne piše, ampak samo bere, je vaše sporočilo na mestu in je imelo smisel. In več ko bo takih, lažje bomo spremenili svet na bolje.
Primož
Sijon,
tako ti bom povedala, dokler ne doživiš takšne kalvarije , kot smo je me mamice si nikoli ne predstavljaš, da se sploh lahko to tebi zgodi. Tudi jaz sem včasih razmišljla, pa zakaj se ne poberejejo te matere, saj ni tako hudo. Ne privoščim , najhujšemu sovražniku, kakšno bolečino doživljam sedaj jaz. To se ne da opisat in prosim…. brez komentarjev, sploh tako neumestnih, da se nočemo pobrati in potolažiti. To moraš samo doživeti, kar ti ne privoščim in potem…..
lp D.
forumi so namenjeni, da se ljudje pogovarjajo in izmenjujejo različna mnenja. dragi primož zakaj postavljaš forume, če tega ne dopuščaš?? užali se pa lahko nekdo tudi če mu samo prst pokažeš, lai pa ne zna brat, in prebere post tako, kot ga hoče sam razumet. včasih se pa res preveč vtikaš – to pa preberi tako kot dobesedno piše, pa brez zamere.
če je forum mišljen enakomislečim-npr najtraje imam rdečo barvo, in nihče ne sme napisat, no jaz imam pa modro, pa nastavi dodatne forume, enega za rdeče, drugega za plave….
še zmeraj trdim, da špelina pretirava , in mislim, da imam pravico to povedat, saj je sama razlila svoje življenje po forumih. zakaj tega ne bi smela povedat??
Tale forum je namenjen:
“Podpora v bolečini in izmenjava izkušenj ob izgubi otroka v času nosečnosti, ob smrti otroka po porodu in ob rojstvu prizadetega oz. bolnega otroka.”
Poglej, koliko je še drugih forumov, in me poišči kje drugje, ne izrabljaj žalovanja za sproščanje svojih frustracij.
čao
Gumica*!
Življenje se velikokrat obnaša kot “gumica”, nateguješ jo lahko samo toliko časa, doler ne poči.
Boš sprevidel/a, da nisi na pravem mestu in da stvar že preveč nateguješ?
Vse, kar še lahko narediš, je morda kakšen OPROSTI. To so zmožni samo VELIKI ljudje. Presodi.
Ker ko poči, tudi zaboli!
Šelin@, nikar si ne dopusti preveč nemira, za take gume je škoda tudi enega samega komentarja. In ne odhajaj s foruma, prosim. Zaradi tebe je življenje mnogim malo lažje.