Gruber is back
Hvala Doulos
Duhovitost je relativna.
Malo sem prebiral prejšnja svoja nehanja. Kljub pompoznim izjavam, je bila v meni vedno prisotna želja po še enem.
Mislim, da sem sedaj resnično pripravljen na življenje brez cigarete saj želja po kajenju sploh ni tako močna.
AMPAK. Organizem deluje po svoje. So momenti, ko sem zopern kot drek. Pa ne da bi ga hotel prižgati. Preprosto mi gredo vsi in vse na živce. Ujamem se kako sem zadirčen, sodelavce bi najraje nekam poslal. Ta mali so kljub rosnim letom carji. Izjava: ”Oci, kar bot siten sem ne kadit, če pa ne moreš nehat pa kadi”. Ej piškotki: NE BOM. Zato se z njimi sedaj še trikrat več zezam.
Aja, pa z enim težakom bi se zadnjič v mestu kmalu stepel, tako mimogrede. Neki starejši možak je naredil manjši prekršek in niti ni ogrozil testosteronsko preobteženega motorista. Salva besed in kretenj ni bila primerna ”zločinu”.
Naslednja scena. ”Prestrašen obraz starejšega možaka, za katerega je že vzpon v šesto nadstopje alpinistični podvig. Model še goni in goni svoj film, igra alfa samca in nič ne kaže da se v bližnji prihodnosti namerava spokati s ceste”
V momentu mi je počil film. Besede, ki so privrele iz mene za njegovimi niti za milimeter niso zaostajale. Pred sabo imam samo nezaustavljivo željo da se moja pest zarine med vizir v njegov mehak nos. Slika v moji glavi je morala biti tako močna, da jo je smotko zaznal in popihal.
To zgoditi meni še v življenju ne. Ja absitenca lahko prebudi tudi žival.
Drugače sam pa fajn. In ni neke večje panike.
Zanimivo je delovanje psihe.
Ne kadim 11 dni, ni veliko, vendar ravno dovolj, da začnem opravičevati oziroma racionalizirati zakaj bi lahko še enega prižgal. Zelo sofisticirono mečem sebe na finto, s tem, da pozabim celo goro razlogov zakaj sem prenehal s kajenjem. Kot da je kajenje najbolj razumna stvar na svetu. ”Ej pa res zakaj ne bi kadil, misl’m sej je OK, a je kje problem, cigatere prinesejo mir in koncentacijo, z njimi se posladkam..” in to v času, ko fizične odvisnoti že nekaj dni ni. Občutka nespucanega raufnka in to tistega iz hiše letnika 1906, katere gospodar pije že zadnjih 40 let in mu je ta isti dimnik deveta stvar, tega občutka kot da v mojem grlu in plučih ni nikoli bilo.
E ne bom pustil virusu v mislih, da mi škodi in hoče delovati v neskladu z mojim razumom.
Če se ob kurejnju ognja kadi v ljudi imamo pri nas navado reči ”Gon se kur. stara in gre dim drugam.”
To rečem cigaretam.
Pa lep dam vsem
Glej ga, glej ga, spet čudne misli.
Sam ne se dat cigaretom, sej bo vsak dan boljše. Dalj časa, ko mine, lažje je te grde misli odrinit stran.
Jest nisem imela niti časa, niti energije se ukvarjat sama s seboj, zato sem si za rojstni dan kupila Champix in ker sem čistokrvna Gorenjka, tudi vztrajam. Čeprav sem potrebovala tri tedne, da sem si končno določila tisti dan D. Vedno je nekaj prišlo vmes, da ne bi bilo dobro biti pod vplivom vareniclina. Ko sem se končno le odločila, sem imela ene deset dni grozne težave, ki so na srečno minile: od nespečnosti, nočnih mor, težav s koncentracijo, občutek zadetosti od zdravil. Po 25 mesecih mi zaenkrat še ne hodi na misel, da bi to sranje še enkrat dajala čez.
Pa tudi ful se mi zdijo grdi uni tam za vogali, ki kadijo (kot, da jaz ne bi :)).
Le tako naprej, vas bomo vzpodbujali
Lep pozdrav tudi ostalim, ki se trudite postati bivši kadilci.
Doluos hvala za spodbude
14 dni in niti ene večje krize, podobne že doživetim v prejšnjih nehanjih.
Če se zaradi stresa, uspeha, ugodja… pojavi želja, nemir, neustavljiva sla, jo val izkušenj iz preteklosti v hitro prekine, scvre.
Prej je bil v mojem telesu vihar, ponoči nespečnost, občutek premajhne lobanje za nikotina željne možgane, v pljučih je bil podtlak, telo kot bi mi hotelo skočiti na trenutke iz kože.
Najhujše je bilo bojevanje z mislijo o še enem, o odrešitvi, ki mi bo jo prinesel vdih vseobsegajočega občutka prijetne zadetosti in sprostitve, kjer bodo tudi težave izgubile svojo velikost.
Zaradi enega dima sem v preteklosti vrgel dva konkretna obdobja nekajenja stran. Eno dolgo sedem, osem let. In drugo nekaj mesecev. Nekajkrat mi je uspelo tudi za dan, dva, teden.
Pogosto je bil vzrok ponovnega kajenja povezan z določenimi občutki, mojim doživljanjem sveta in reakcijami na ta svet. Oseba, ki mi je v zadnjih štirih letih poskušala prizadeti največ gorja je hkrati (med drugim) tudi zaslužna, da sem končno nehal kaditi. Moje osebne frustracije je potencirala do te mere, da sem jih uvidel celo sam. Celo tiste, ki se jih prej nisem zavedal. Ko sem ubogi Gruberček moral malo posesati cigaret, da sem se potolažil po sporih. ZELO ZANIMIVA UGOTOVITEV. Včasih nam najhujši sovražnih postane najboljši učitelj.
Odhajam tri tedne in pol na dopust, Jeee.
Se slišimo in lepo se imejte
Joj, vidim, da kot nekdanja kadilka sploh ne znam računati mesecev. Ko bi me videl moj
učitelj za matematiko, bi se zgrozil. Že v osmem razredu mi je rekel, da bom diplomirana čistilka.
Minilo je dobro leto, ko sem prenehala kaditi, pa vsakič navedem ene čudne cifre. Pa tako lep datum sem si izbrala (dan zemlje).
Upam, da se bo Gruber vrnil z dopusta kot nekadilec. Javi se.
lp
Doulos
Doluos čestitke, leto dni B R A V O.
Moram priznati še sem nekadilec.
Tudi za šport imam vedno več energije in volje. Zna se zgoditi, da postanem polnovredni športnik nazaj. Občutek svobode ob teku, plavanju, tista bikovska energija, ko se mi zazdi da sem milimeter nad tlemi, se mi pri tem na momente vrne.
Ampak res samo na momente, potrebno bo vsaj leto postopnega vračanja v peto prestavo.
Vonji se vračajo, ženka spet diši, predvsem jaz ne smrdim.
Sploh ne morem verjet, kaj sem videl v cigaretih.
Včasih gledam ženske, ki so že v pedesetih popolnoma zanemarjene. Kje v toku življenja popolnoma pozabimo nase? V službi, pri otrocih, pri gradnji hiše, kdaj nehamo svojo boljšo polovico neprenehoma osvajati, da o tem kako ljudje včasih v pravilnost partnerskega odnosa sploh nimamo vpogleda.
Za povrh pa se še zastrupljamo. Komaj z dopusta pa že imam globinsko drisko 🙂
Šport je vedno prva rešitev za vse. V to sem prepričan. Le tako se lahko odmakneš in pogledaš sebe z druge prespektive in začneš hoditi po prvi poti, neglede na EMŠO.
Prva zavora je šport.
Super Gruber,
da je dopust minil brez prekrškov. Se strinjam, da je šport rešitev, če se želiš izognit skušnjavam.
Ja vonji se vrnijo, pa okusi tudi. Potem še apetit, ker je vse boljše kot prej in pride spet šport na spored, ker se sicer začnejo kopičiti kilogrami.
Pri meni je problem predvsem v tem, da partner še kadi in z mojim “nesmrdenjem” oblačil ni še nič boljše. Poleg tega pa človek ugotovi, kakšni egoisti so kadilci in to ne samo na področju kajenja.
Po enem letu ugotavljam, da je bilo kajenje edina stvar, ki naju je povezovala. Ko se mi je še okus povrnil, sem počasi nehala jesti njegove slane kuharske mojstrovine. In tako živiva vsak zase, manj, če sva skupaj, boljše je. Poleg tega ne morem več prenašat njegovega vonja po cigaretah in pijači. (Odkar sva skupaj me namreč prepričuje, da pivo ni alkohol).
Da ne dolgovezim, ker tema ni neposredno vezana na kajenje, naj samo zaključim, da se s prenehanjem kajenja, lahko počasi zaključi tudi dolgoletna zveza.
Lep pozdrav tudi ostalim nekadilcem, ne dajte se.
Počasi je dovolj ukvarjanja z nekajenjem.
S polnim gasom v druge zmage.
Doluos pred pomembnimi odločitvami si. Upam, da boš dovolj močna. Mogoče bi šla v kakšno skupino po pomoč. To ni nič takega. Sanja Rozman ima kar nekaj skupin. Gre za to, da ti člani ki so mentalno zdravi, nastavijo zrcalo. Le inteligentni in čustveno zreli ljudje se odločijo za tako pomoč.
Pozdrav Vsem
D V A M E S E C A
J E E E E E
Čeprav priznam, da neumna situacija v službi sproža napetost, ali bolje si dopustim da sem zaradi nje napet. Le to pa vodi v mojo željo po potešitvi (s cigaretami).
Ampak to je tako redko in tako šibko, da sem prepričan, da bom zdržal.
Vse preveč se sprašujem kje so vrednote med sodelavci, prijatelji. Vse bolj se mi dozdeva, da pameten človek ustvari le mikrokozmos vrednot znotraj svoje družine in še to le v primeru če je v družini osnovna zaljubljenost med partnerjema in zdravje. Za druge pa določiti prag vrednot, ki jih v nobenem primeru ne prestopiš vsaj ne v negativno stran pa tudi v pozitivno. Več pa ne. Hitro smo lahko svinje ali pa duševne prostitutke. Smo res še vedno tako bolna družba ali je to pač samo naravni red, ki ga korigiramo z zakoni in religijami.
In če je to res, pa je, je kaditi smrtni greh. S cigareti ubijaš sebe, ki je velik del mikrokozmosa in edini soodgovoren po moškem principu, drugi edini soodgovoren po ženskem principu na začetku ustvarjanja tega mikrokozmosa je partnerica. Otroci namreč vsaj do 16 leta niso zrele osebnosti. Odgovornost pa se ne konča v sedajnem mikrokozmosu ampak v nekem daljnjem, ki izvira iz tebe.
Bravo Gruber za dva meseca,
le še drži se naprej.
22.7. je minilo tudi mojih 15 mesecev.
Kar se tiče cigaretnega dima, se je meni zdelo povsem nepojmljivo, da so nekaj časa govorili o prepovedi kajenja v večstanovanjskih zgradbah. Sedaj pa ugotavljam, da je v stanovanju najbolj zakajen prostor ravno spalnica, ker na spodnjem balkonu običajno kadijo štirje in gre ves dim v spalnico. Da ne pomislim, kako je bilo včasih, ko so kadili na avtobusu, vlaku, letalu. Si predstavljaš, da se pelješ 8 ur v zakajenem letalu (zraven pa dojenčki, starejši …. ).
Pa lep pozdrav
3 MESECE!!
Bravo Jaz.
Po vsej verjetnosti ne bom nikdar več kadil. Sem pa vedno bolj prepričan da ni dovolj samo nehati kaditi, POTREBNO JE SPREMENITI NAČIN ŽIVLJENJA.
– Eden od športov: Tek, kolo, plavanje
– Spreminjati napačne vzorce enega po enega. Če spremenimo en napačen vzorec na pol leta je dovolj.
Lep pozdrav vsem
Lepo pozdravljena – kar oba =)
priznem, da sem se kar nasmejala tvojim objavam Gruber … ne vem sicer zgodbe za nazaj a si kar znam predstavljati.
Sama sem kadila 7 let (pravljično šetvilo =))), potem pa leto 6.2. prenehala. Ravno je minilo pol leta in lahko rečem, da sem ozdravljena …
Zakaj sem sedaj prepričana? Hmmm … v preteklosti sem velikokrat prenehala, vendar nikoli za dlje kot nekaj dni … od začetka kajenja sem imela non-stop željo po prenehanju =)
In potem letos res … rečem lahko – USPELO mi je =)
Nimam več nobene potrebe po cigaretih in grozno mi smrdijo. Res pa je, da sva naenkrat prenehala oba z možem, sicer mi ne bi uspelo.
Najhuje mi je, ko mi stanovanje iz drugih balkonov prismrdi po čikih … bljak, fuj, ogabno!!!
In potem zavedanje – tudi jaz sem to počela – takrat vem, da nikoli več ne prižgem. Je prelepo življenje brez cigarete. Ne smrdiš (zaudarjaš!), ne zapravljaš svojega zdravja in ne zapravljaš denarja. Toliko kot sva dajala za cigarete, sedaj dajeva za popolnoma nov družinski avto!! Juhej!!!!
Čestitke vsem nekadilcem, spodbuda tistim, ki še kadijo, da prenehajo … tebi Gruber pa rečem le – pamet v roke, sedaj si telesno že ozdravljen … ne pusti se cigaretom, da te zopet dobijo v oblast!
Papa
Končno nekadilka hvala in čestitke tudi tebi.
Ma tri dni imam kar krizo. Zanimivo po skoraj štirih mescih. Za mojo službo se delajo usodni premiki, ki ni niso všeč, pa krediti, odgovornost do otrok, preživetje….. pa zapašeš. Posebej še ker že več kot teden dni ne morem teči zaradi bolečin v kolenu, za kolo pa je dež. Šport je res dober izhod. Brez mi ne bi uspelo. Tako kot povsod vzopni in padci čez te griče pa se sedaj prebijam brez cigaret.
”Še dobro” da sem tolikokrat padel na izpitu, da vem da to ni nič dobrega.
Prižbal pa ne bom.