pozdravljeni!

zadnji teden je bil zame grozljiv… Neprestano se mi v glavi preletavajo misli, kaj če sem sposobna komu kaj storiti, ubiti. Potem sem šla vse to googlat, ugotovila da so to vsiljene absurdne misli in sem praktično ugotovila, da imam OKM. Nikoli ne bi škodila nikomur, še mravlji ne, sedaj pa takole. Vsiljene misli sem že imela očitno prej, vedno so bili prisotni strahovi naprimer kaj če nekako pogoltnem oziroma spijem oso ali čebelo in umrem, kaj če ponoči vstanem in grem spiti neko čistilo in umrem, kaj če se ubijem. Zadeva me je precej prestrašila in ta teden odkar imam mislim če komu kaj storim, kaj če zaslišim kakšne zvoke ki bi me k temu nagovarjali. Štiri dni sem že čisto zakopana v to in me ohromlja, neprestano sem v svoji glavi ter razmišljam o tej bolezni češ kaj če se mi res zmeša in podobno. Nevem kaj storiti, strah me je same misli o tem, o tabletah, da bi morala v kakšno ustanovo in podobno. Nikakor se ne morem osvoboditi teh misli, tako je že kot da zamujam dan ker sem ujeta v svoji glavi. Najhuje pa je ko se zbudim, proti večeru nekako vse pojenja in se prepričam da jaz pač nisem takšen človek in da zakaj bi razmišljala o takih stvareh. Bojim se češ kaj pa če sem res? a za odgovor! Poskušam vse mogoče da odvrnem misli, vmes se mi zdi da nič ne pomaga, vmes pa kot da mi nič ni. Zvečer postanem vesela nasmejana kot da se je vse dvignilo z mene, popoldne, naprimer sedaj, pa je bomba samih napadov misli, kaj če sem res takšna, da verjetno res sem, kaj če se prepričam da sem? Kaj če sem se že prepričala? zvečer pozno pa postanem hudo zaspana, kakor se vležem že zaspim, ponoči pa se zbudim in se ustrašim kaj če sedaj grem pa komu kaj storim. Komaj si upam na wc. Nato me vse tišči v želodcu da komaj zaspim nazaj. Zjutraj sem cela čudna potem pa spet pride eno in isto. Obopujem in nevem več kaj bi, toliko sem že tudi prebrala na temu forumu da se mi že vse tisto plete po glavi. Trenutno se počutim dobro, ampak spet pa razmišljam kaj če se misli vrnejo.. Samo vrti se vse v krogu, strah strah in še enkrat strah.. Češ, kaj pa če na vse pozabim, pa potem res storim kaj, kaj pa če ni OKM pa sem psihopat? Prosim za pomoč, hvala!

Pozdravljeni Tijuana,

hvala za sporočilo in se opravičujem za pozen odgovor.

Slišim, da ste ujeti v vrtincu obsesivnih in anksioznih misli, ki vas strašijo. Vsebine teh misli so v nasprotju z vašim mišljenjem o sami sebi. Kot pravite ne bi škodili nikomur, niti mravlji ne, pojavljajo pa se vam strahovi o samopoškodovanju (ose, čebele, čistilo) in poškodovanju drugih (misli ponoči).

Menim, da bi bilo dobro, če bi poiskali pomoč. Priporočam vam psihoanalitično psihoterapijo, kjer boste lahko več raziskali o vsebini vaših misli in občutenj. Takšni simptomi so znak, da se nekaj v vas dogaja, ki se vam kaže v prikritih oblikah (obsesivne, anksiozne misli), medtem, ko je prava vsebina lahko prikrita.

V primeru, da se boste odločili za jemanje zdravil vas naj to ne skrbi, saj so zdravila zato, da vam pomagajo zmanjšati simptome. Ker simptome nekaj povzroča pa je dobro, da se osredotočite (tudi) na vzroke s pomočjo psihoterapije.

Morda še toliko, jemljite odgovore na forumih z rezervo, saj se lahko vsak človek najde v marsičem in potem občuti še večjo zmedo.

Sem vam odgovoril na vprašanje?

Lep pozdrav,

Pozdravljeni!

Najlepsa hvala za odgovor, bi pa dodala da sem po enem tednu kar dobro. (Zacelo se je v obdobju menstruacije, minilo tudi nekje ob koncu) Sem si dopovedala, da so to nerealne stvari, in se nekako ne bojim vec. Obcasno se pride kaksen ‘kaj pa ce’, ampak ga prezenem. Sem odlocna in pripravljena delati na sebi, da zadevo premagam.
Pravite da so te misli znak da se lahko v meni nekaj dogaja. Custvenega? Sem se malo prestrasila tega stavka, ker ga nerazumem najbolje.
Iskrena hvala za vas cas in odgovor!

Pozdravljeni,

nihanja v razpoloženju so normalna.

S tem, ko preženete misli (npr ‘kaj pa če’) si pomagate na vedenjsko-kognitivni ravni. Delujete na simptom, ki ga skušate odgnati. Takšni simptomi (npr. anksiozne misli) so lahko zgolj znak, ki kaže na nek nepredelan notranji konflikt ali dogodek. Lahko rečem, čeprav se mogoče sliši čudno, da so takšni simptomi vaši prijatelji. Navsezadnje so vzpodbuda, da se poglobite vase, v nezavedno, in najdete ter predelate tiste vsebine, ki so vam prikrite. Simptom je tudi namig od kje približno izhajajo težave. Na ta način se lotite svojih težav psihodinamsko. Gre za pristop v psihologiji s poudarkom na pomembnosti psihičnih sil, ki se nahajajo za (oz. pod) našim vedenjem, občutki in čustvi ter njihove povezave z zgodnjimi izkušnjami. Za takšno pot potrebujete pomoč (psihoanalitičnega) psihoterapevta.

Vaš strah je odveč, vidite pa lahko kako ste odgnali en strah in hitro našli nov strah (v meni se nekaj dogaja). To je tudi pomankljivost takšnih tehnik, ki lahko pomagajo pri enemu simptomu, medtem, ko lahko naš psihični aparat hitro najde obvoz in pojavi se nov simptom.

Lep pozdrav,

Hvala za vaš odgovor!
Nekako mi je uspelo zadevo omiliti, dva tedna sem bila super, vaš odgovor me je pomiril, bila sem dosti fizično aktivna, pričela sem pa tudi z meditacijo. Razmišljala sem tudi o vzrokih, od jeze na starše za slabo otroštvo, do svojega
Strahu pred smrtjo, do straha da se nekoč oče postara in umre, ter tako dalje. Nekako je preveč tega, da bi začutila kateri je pravi. kakorkoli že, strah je izzvenel in ne bojim se ga več.
Danes pa sem se spomnila kako hudo mi je bilo in da ne želim več izkusiti tega, pa se mi je misel kar sama utrnila češ da želim, da se rada mučim. Sledila je panika in strah kaj če me nekaj nagovori da se mi zmeša, kaj če imam glasove v glavi ter da so ravno to bili. Povečal se mi je srčni utrip, legla sem in se spet zatopila v literaturo. Spet sem v krogu kaj pa če to ni okm in spet iščem potrditev da z mano ni nič takega narobe. Zakaj stalno novi strahovi, kot da jih iščem? Ali je to že kakšna druga bolezen?
Se opravičujem za ponovno nerganje in nadležnost, samo hudo si želim razumeti to dogajanje, ker bi se rada poznala in imela pod kontrolo.
Najlepša hvala!