Ugotovila sem, da sem po vseh merilih prekomerni jedec in imam motnjo hranjenja, saj hrano izkoriščam, kot narkomani drogo oz. alkoholiki alkohol. Vsak dan sproti si obljubim – danes bom normalno jedla. Potem pa ob vsakem najmanjšem problemu posežem po hrani. Včasih se tega sploh ne zavedam, včasih pa se v meni bije boj ali naj to pojem ali ne zelo redko se odločim za ne. potem sem žalostna, ko pojem, prej pa si ne morem pomagati.

kAKO NAJ SI POMAGAM? vSAK GRIŽLJAJ, KI GA POJEM NENAČRTOVANO ZAME POMENI KOT KOZARČEK ALKOHOLA PRI ALKOHOLIKIH. Tudi danes sem imela podobno izkušnjo, cel dan sem normalno jedla, potem pa me je nakoncu večera premamilo pol rogliča. V meni se je bil boj, vedela sem ba ne smem in kljub temu sem se pregrešila.

Draga Cita,
opisujete podobne občutke, kot mnogi drugi z motnjami hranjenja. O vašem hranjenju premalo vem, najverjetneje pa gre za neredno hranjenje, ki mu sledi pretirana želja po hrani, ki vodi v obžalovanje in posledično ponovno pomanjkljivo hranjenje. In tako sklenjen začarani krog, o katerem smo že večkrat pisali. Poglejte si tudi stara pisma na forumu, morda boste videla, da v tej stiski niste edina.

Pomembno je, da prepoznate boj v sebi. Zdaj je potrebno veliko razmisleka, na kateri strani se je vredno boriti. Pretehtajte razloge za in proti za redno hranjenje, ki lahko edino prereže ta začarani krog.

Marija Anderluh