Pomagajte mi z nasveti in oporo prosim!

Naš sin je star 4 leta in že nekaj mesecev je z njim zelo težko. Pred 14 meseci je dobil sestrico, imata se rada in razen občasnih sporčkov ne opazimo izrazitega ljubosumja med njima.
Sin že 2 leti obiskuje vrtec, kjer je neproblematičen, med bolj pridnimi!

Problem je ta: sin se vedno grše obnaša. Nikogar ne uboga. Niha iz skrajnosti v skrajnost. Ko npr srečamo koga ali gremo kam na obisk noče z nikomer govoriti, stiska se nam v naročje, stoka, javka. Ko se razživi je obupen, odriva druge otroke, jim jemlje njihove igrače, pljuva, kriči grde besede, ne uboga, nalašč nagaja, izziva starše( moji znanki je potegnil hlače z zadnjice, znanca je udaril s plastično motorko) in otroke. Nikogar se ne boji… Seveda reagiramo, se pogovarjamo, kaznujemo (npr brez pravljice ali risanke spat), a mu ne pridemo do dna. Najbolj nagajiv je pri starih starših (jih tepe, grize, jim skrije ključe, razmetava…).

Pri zobozdravniku smo bili že velikokrat, sploh noče odpreti ust, čeprav nima problemov z bolečinami, pri logopedinji sploh ne sodeluje, noče govoriti, stiska se k meni in mi npr grize jakno, gumb…

Kaj delamo narobe? Sem že čisto obupana in sram me je, ko vidim, kako grdo se vede sin. Počutim se nemočno. Delam v prosveti in nimam problemov z avtoriteto pri učencih(razredni pouk), zato me skrbi, kaj je narobe?
Je pa res, da je bil sin že od malega bolj eksploziven, a tako kot zdaj pa še ne. Skrbi me za prihodnost. Hvala za odgovore!

Mana,

Opravičujem se za čakanje na odgovor. Tudi sama delam v šolstvu in v teh dneh je neverjetno, ker se kopičijo testiranja, pa timi, pa nenazadnje tudi razgovori s starši s precej podobnimi težavami kot jih imate vi. Nisem pa vam hotela odgovarjati na hitro.
Ni vam potrebno, da vas je sram. Je pa res, da smo ljudje, ki delamo kjerkoli v vzgoji mogoče precej bolj izpostavljeni socialnim sodbam glede vzgoje otrok (prav tako so, menim, naši otroci nekoliko bolj pod drobnogledom socialnega okolja) kot v drugih poklicih. To pa še zdaleč ne pomeni, da tudi mi nimamo kdaj pa kdaj težav.

Rada bi naredila kratek uvod z lastnimi razmišljanji o vzgoji. Ne samo za vas tudi za mnoge druge starše, ki bodo morebiti tale odgovor brali in imajo približno podobne težave.

V človekovi naravi je, da išče varnost. Kot otrok pa jo nujno potrebuje, da opravi ustrezne razvojne naloge. Razvoj teče od, lahko rečem popolne odvisnosti od socialnega okolja do samostojnega življenja v taistem okolju. Ta pot je dolga, naporna, vendar lepa in polna užitkov za obe strani, ampak le…
Otrok doživlja okolje kot varno, kadar se okolje na ustrezen način odziva na otrokove potrebe. Zgodilo pa se je, menda še najbolj z geslom »Otroka je treba razumeti«, da smo začeli odrasli otrokom dopuščati mnogo preveč (razumeti smo nekako zamenjali z dopustiti), da smo se začeli ukvarjati predvsem s tem, kako otroku slediti in ne kako otroka voditi. Dejstvo razvoja je, da mora »priti otrok k nam – priti ustrezno zrel in pripravljen v svet odraslih » in ne, da »mi gremo k otroku – v njegov svet«. Seveda to pomeni, da mora otrok nekatere svoje potrebe, ki mu jih v določenem razvojnem obdobju normalno zadovoljujemo počasi opustiti, prerasti, nadomestiti z bolj samostojnimi oblikami zadovoljevanja, naučiti se nekatere odložiti na kasnejši ali primernejši čas in podobno.
Da lahko to naredi potrebuje VARNO okolje. To pa pomeni, da ima jasno postavljene MEJE. Varni smo namreč takrat, kadar vemo, kaj se nam dogaja, kaj se bo dogajalo potem, kaj se od mene pričakuje, za kaj sem pohvaljen, za kaj grajan ali mi ni dovoljeno. Točno moram vedeti, kaj se bo zgodilo (doslednost, trdnost, ampak tu ne mislim trdota!!!!), če počnem to ali ono. Če teh meja (pravil) ni, potem jih iščem (hočem jasnost, preglednost, varnost). Iščem pa jih tako, da grem v svojem vedenju (lahko tudi izzivanju) vedno dlje. Nekje vendar morajo biti. Na njih namreč lahko potem preverjam kdo sem, kdo so drugi, koga lahko prepričam, koga in kako »ovijem nekoliko (oz. do kod) okoli prsta, kaj delam dobro, česa nekdo ne dovoli, nekdo drug pa in še in še.
Napaka, ki se pogosto zgodi v vzgoji se imenuje »pusti mu saj je še mali«. Prav mali otroci počnejo »male stvari« s katerimi se odrasli sicer ne strinjamo, vendar dopuščamo, ker je zelo ljubko, ker je simpatično, ker bo že prerasel … Potem počasi izgubljamo pregled. Otrok pa možnost za učenje.
Tudi malemu otroku moramo jasno pokazati česa ne maramo, kaj ni dovoljeni in kaj zelo cenimo, spoštujemo, pričakujemo in spodbujamo. To naredimo čisto preprosto z jasnim in resnim NE ali NE, TO NE DOVOLIM (ni potrebe reči »to ne smeš«). Včasih je potrebno, da otroka primemo (brez vsakršne grobosti) za roko, ga obrnemo k sebi in ponovimo zahtevo. Nekoliko večjemu otroku lahko rečemo: »Si razumel? Ali »Prosim, ponovi« Pri tem smo povsem normalno prijazni, vendar resni. Ta mali, resni NE, povedan tako, da v otroku ne vzbuja slabe vesti, odzvanja v njem tudi, ko je otrok že večji. Kaže mu, kje so meje. Ker je večji se lahko začne z nami dogovarjati, iskati kompromise ali opusti nezaželeno dejavnost. Vse to pomeni, da z njim sedaj že dosti bolj delimo moč – ki je v rokah odraslega – (večji lahko to in to, kar mali ne. Npr. večji otrok že lahko prespi pri babici, lahko poje dve kepici sladoleda, lahko pomaga pri peki … manjši pa še ne)

Sedaj pa bolj konkretno k vaši situaciji.
To, kar se mi zdi zelo važno in sem bila vesela je vaša informacija, da je otrok v VVO povsem prilagojen. Nobenih izpadov, jeze, ihte, celo pohvalijo vam ga za lepo vedenje. To namreč kaže, da vaš fant zmore nadzorovati svoje potrebe in zadovoljevanje le-teh, da jih lahko preloži, daje prednost, po potrebi drugemu otroku, spremeni dejavnost, sprejema in razume navodila ter se v skladu z njimi tudi vede. Druge otroke sprejema, z njimi se lahko igra, deli stvari, odstopi, tudi zahteva (seveda na socialno primeren in zaželen način). Vse to zna in zmore.
Kaj pa se zgodi z njim v drugih socialnih situacijah, med znanci, domačimi, v manj znanih situacijah (zobozdravnik) …
Imam vtis, kot da izgubi pregled, nadzor nad situacijo, kot da ne ve točno kaj naj, kot da si želi »nič drugega kot vas celo = vso vašo pozornost«. Niste napisali kako je v vaši običajni domači situaciji, razen, da se s sestrico razume. Kako je, kadar telefonirate, kadar so prijatelji pri vas, kadar želite pogledati neko TV oddajo in mu seveda ne morete nakloniti vse vaše pozornosti.
Se pa spomnim, kako je bilo pri meni, ko sta bila fanta še manjšo, približno enako stara kot so vaši. Starejši je npr. na sprehodu počel takšne stvari, ki jih običajno sploh ni, če sem se na cesti s kom pogovarjala. Ko smo se sprehajali in se malo ali včasih zelo malo med seboj pogovarjali je bilo vse OK. Tudi, če smo bili tiho. Kakor hitro pa sem s kom drugim govorila je bilo zelo narobe. Večji se je dolgočasil. Nisem bila z njim. Včasih mi je rekel približno takole »Ne pogovarjaj se kar naprej z nekom, z nama si na sprehodu«. Saj to je vendar res – on si je takšen sprehod predstavljal drugače -. Zato sem mu (jima) vedno prej razložila: Gremo tja, tam bom govorila z … Pričakujem, da toliko počakata …, povejta mi, ko ne moreta več … Vedno sem potem tudi upoštevala njune misli, izkušnje in potrebe. Če pa smo rekli sprehod sem se zelo potrudila, da sem se z drugimi le pozdravila. Nekateri so razumeli, drugi ne. S tem se posebej nisem ukvarjala. Spoštovala sem naš dogovor. (In če ga nisem sem si pač sama zakuhala težave).

Na osnovi vašega opisa bi rekla, da bi bilo smiselno vašemu fantu razložiti:
– kam greste
– kako bo tam
– kaj pričakujete (povsem konkretna vedenja. Ne preveč o tem, kaj ne želite. Če naštevate »grda vedenja«, ki jih ne želite bodo v glavici vašega otroka pač odzvanjala le-ta. Poskusite tole: NE MISLITI NA PINK PANTRJA. Na kaj ste sedaj pomislili – točno nanj. Govorite mu torej, kako NAJ SE VEDE in ne kako naj se ne vede.
– koliko pozornosti mu boste posvetili (ko me bo potreboval pridi in mi povej, kaj želiš)
– kako dolgo boste tam (prav je, da obisk prekinete, ko ugotovite, da se fant ne more več nadzorovati oz. da mu pri tem ne morete pomagati) To pomeni, da ali zaključite obisk ali odidete z njim na sprehod ali se mu za nekaj časa povsem posvetite (da si »napolni baterije« radi rečemo). Prav je, da ga vi varujete izpadov, kot jih opisujte. S tem si samo pridobiva sloves »nevzgojenega otroka, vi pa starša, ki ne vzgaja dobro« To za vas in za vašega fanta ni koristno.
– kdaj boste obisk prekinili (in to morate tudi narediti, če se tako dogovorite)
Mogoče bi bilo dobro za nekaj časa hoditi predvsem na družinske izlete (samo vi 4). Kasneje bi vzeli s seboj še kakšnega njegovega prijatelja, vendar ne več kot enega (npr. da se lovita v parku, da kaj gradita skupaj v gozdu, na pikniku ali kaj podobnega).

Kar se dedkov in babic tiče je bolj tako, da je staršem težko reševati konflikte med vnuki in starimi starši. Ne vem, kako je pri vas. Pogosto pa je tako, da so stari starši iz različnih razlogov do vnučkov zelo popustljivi. Ko postanejo ti zahtevni in jih sami ne obvladujejo več pa želijo, da te težave rešujejo starši.
Mogoče bi veljalo, da se s sinom točno dogovorite, kdaj boste šli k babici, kako dolgo boste tam, kaj boste počeli, kaj naj vzame s seboj (naj se sam odloči in si pripravi nahrbtnik) in v kakšne primeru boste takoj prekinili obisk. Npr. ko bo prvič ali skril nekaj, ali zmerjal ali kaj podobnega. Seveda boste že dosti prej doma, predenj bi utegnil udariti koga.Ni potrebe, da ga kregate na poti domov, da mu karkoli očitate. Tudi vi v sebi sprejmite, da je to pomoč in preprečevanje, da bi si otrok »naložil« breme nekih prekrškov.

Nekatera vedenja (grizenje jakne, noče govoriti, stiska se k meni …) bi kazala na to, da vas še zelo, zelo potrebuje, da doživlja neko stisko. Kaj? Pogovarjajte se z njim o tem. Zagotovo mu berete zgodbice. Meni je za te primere bila zelo blizu »Ali ne moreš spati mali medo?« – oziroma tako nekako. Ta bi bila dobro izhodišče za razgovor (ali in česa ga je strah, naj nariše česa je strah medvedka – kaj pa če si zamislita namesto medvedka malega fantka – česa pa je strah male fantke). Kdo pa njih tolaži, čuva, je vedno z njimi, jih ima rad, jih boža … Kako pa lahko mali fantje to povedo zaupni osebi (mamicam, očkom ….).

Mogoče le še to. Včasih se nam zdi, da prihod novega člana v družino ni povzročil večjih stisk in težav. Navzven morebiti ne, je pa res, da prvi otrok vedno izgubi precejšen del pozornosti. Brata, sestro ima rad, toda še vedno si lahko želi imeti starše zase toliko, kot jih je imel pred prihodom novega člana.

Skratka, pogovarjajte se, bodite skupaj (vzemite si čas pa pojdite kam samo s sinom), prekinite aktivnosti predenj vaš sin izgubi nadzor nad svojim vedenjem. Predvsem pa hvalite ga za stvari, ki jih opravi lepo, dobro, ustrezno. Pazite na število ljudi, kadar ste na obisku – več kot vas je – manj pozornosti lahko posvetite svojemu otroku. Odrasli na obiskih pogosto klepetamo v nedogled in vmes tako mimogrede »odpravimo« potrebe otrok. Kadar čutite, da vas potrebuje bodite tam samo zanj. Nihče ne bo nikoli potreboval toliko vaše pozornosti kot še nekaj časa vaš fant.

Vesela bom, če se boste še kaj oglasili.

Lep pozdrav
Francka

Najlepša hvala za odgovor! Situacija se že izboljšuje in vem, da nam bo šlo še bolje.
Na obiskih se sin lepše vede, drugim otrokom posodi igračke. Pri nas je prespala petletna hči prijateljev in naš fantek je bil navdušen, oba sta bila zelo pridna in lepo sta se razumela.
Sramežljivost pred tujci pa še ostaja in mislim, da bo še nekaj časa trajala, a upam, da bo tudi minila, vsaj pred vstopom v šolo.
Mana

Mana,

zelo sem vesela vsakega povratnega sporočila, še posebej vašega, ki govori o tem, da so vam stvari dobro stekle. Vem, da ni bilo enostavno. Predvsem to, da ste morali najprej spremeniti nekatere svoje običajne načine vedenja, družinske navade in podobno. Toda izplačalo se je in zelo vam verjamem, da bo šlo samo še na bolje oz. v smeri, da bo postajal vaš sin vedno bolj samostojen.

Vsi ti lepi trenutki, vsa vedenja, ki ste jih pri sinu veseli so vredna pohvale. Zato mu to tudi povejte.

In nikar se ne ustrašite, če boste na lepem doživeli “polno porcijo vedenja”, ki si ga želite pri sinu odpravljati. Še najboljšemu drsalcu kdaj pa kdaj na ledu zdrsne. Ostanete lahko povsem mirni. To so izvenevajoči poskusi vračanj v stare oblike vedenj, ki seveda ne morejo biti opuščene hitro (pač pa kot proces rasti in razvoja bolj primernih vedenj). Prav tako pa sedaj tudi veste, kako otroku pomagati, kako stvari preprečiti in kako krepiti njegovo samopodobo.

S počasnim in postopnim večanjem števila otrok in/ali časa druženja lepo nadaljujte, da se bo vaš fant lahko postopno uvajal v vedno večjo skupino otrok v svojem okolju. Če vam kdaj spodleti (ne bo prenesel nekega druženja) se vedno vrnite nazaj na uspešne rešitve.

Res sem vesela napredka in vaše pozitivne naravnanosti. Nikar trenutno še ne skrbite glede šole. Lahko pa mu pripovedujete kakšne prijetne stvari v zvezi s šolo, vendar le kadar tako nanese beseda, ali ko greste na sprehodu mimo šole.

Lep pozdrav,

Francka

Zdaj je že skoraj polnoleten…le kako se je izšlo?