Moja zgodba je na nek način podobna vsebini mamice, ki ji ni všeč vedenje njenega sina štiriletnika. Tuda sama se soočam s podobnimi problimi, gre namreč za grdo vedenje moje 6 letne hčerke. Hčerka trenutno še obiskuje vrtec in v pogovoru z njeno vzgojiteljico, tam nimajo nobenih problemov. Do vstopa v šolo jo moram pripraviti do čimbolj samostojnega in odprtega komuniciranja. Kako ??? V vrtcu je hčerka pridna, ustvarjalna in samostojna, mogoče malo pretiha in ne iztopa iz skupine, čeprav so v njej opazni tudi določeni talenti in znanje o določenih stvarih, ki pa jih zaradi nepojasnih vzrokov ne želi pokazati. Medtem, ko je doma včasih zelo nemogoča, nesamostojna in samosvoja oseba. Je edinka in je zelo razvajen otrok. Občasno ima do mene in drugih ljudi zelo grdo obnašanje ( izbruh besa, ščipa, grozi, pluvanje, dvig roke,…). Jaz sem v določenih stvareh zelo dosledna in ne dovolim pogojevanja in izsiljevanja iz njene strani, medtem ko pri svojem očetu in njegovi mami oz. babici doseže vse. Zaradi spleta okoliščin sva se s hčerkinim očetom pred dvema letoma razšla. Fizičnega nasilja med nama ni bilo in ga hčerka tudi ne bi mogla prevzeti. Zato mi je njeno ravnanje toliko tuje. Prisotno pa je bilo psihično nasilje, ničesar nisem naredila dovolj dobro. Kaj je torej razlog za nasilno vedenje moje hčerke in kako to odpraviti ??? Na trenutke je deklice zelo ljubki otrok, seveda če gre vse tako kot si ona zamišlja. Po razhodu z hčerkinim očetom sem zaradi svoje lastne in hčerkine potrebe, ves prosti čas preživela z njo. Zdaj se pri starosti šest let ne zna igrati sama oz. si sama ne zna najti zaposlitev in venomer me sprašuje kaj naj dela. Z ljudmi, ki jih ne pozna se sploh ne pogovarja, se skriva. Včasih na podoben način odreagira tudi s poznanimi ljudmi. Na njihova vprašanja moram odgovarjati sama. Ne vem kako bo z njenim sodelovanjem v šoli, ko bo treba kaj povedati. Vzgojiteljica v vrtcu si zanjo vzame čas in jo pripravi nasodelovnje. Le komunikacija in igra z otroci je ne predstavlja problemov.
Skratka, obnašanje moje hčerke je včasih res grozno in me je v določenih situacijah sram, da je moja hčerka takšen otrok. Pred mesecem dni sem hčerko predstavlja mojemu prijatelju in mislim, da sta si simpatična drug do drugega. Pa vendar, tudi mojega prijatelja moti njeno nasilno vedenje do mene. Na skupnem dopustu je venomer iskala mene , čeprav bi ji sodelovanje in pomoč ponudil tudi moj prijatelj. On vztraja pri tem, da se ona obrne na njega direktno in ne preko mene kot posrednika. Midva s prijateljevanjem misliva popolnoma resno in bi si zelo želela, da se vsi najdemo v tej zvezi popolnoma enakovredno. Prijatelj želi vse stvari reševati s pogovorom in daje možnost izbere tudi moji hčerki. Mislim, da je še ni prepričal za to vrsto pogovora. Konec koncev pa je tudi to zame nekja novega, saj v bivšem zakonu te možnosti nisem imela. Kaj nam predlagate, da bomo stvari uredili tako, da bomo zadovoljni s svojim načinom življenja. Hvala za odgovore.

Maca,

Vedenje vaše hčerke je morebiti res podobno fantkovemu o katerem pišete, so pa vzvodi teh vedenj v obeh primerih nekoliko drugačni.

Kar se fizičnega nasilja tiče je tako, da je seveda način vedenja povezan z razvojno stopnjo vaše hčerke. Ni potrebe, da ga otrok vidi doma. Vsi mi imamo izkušnjo (tudi vi), da smo kot otroci cepetali, grizli, udarili, ščipali – ker enostavno bolj socializiranih načinov izražanja jeze, stiske, nemoči, negotovosti, strahu ali nezadovoljstva ob nekih objektivnih ovirah nismo poznali. Šele z razvojem smo postopno vse bolj obvladovali notranje stiske in zunanje ovire. Odrasli se v takih primerih praviloma nekomu potožimo – toda za to moramo biti že sposobni prepoznati (uvideti) problem, ga pogledati iz različnih vidikov, iskati (izluščiti) ustrezne, koristne informacije, zadržati prve reakcije (ki so lahko stiskanje nečesa kar imamo v roki – saj to je fizična reakcija – le da ne gre za resnično destrukcijo – uničiti semafor, ker je rdeč, nam pa se strašno mudi –nadomestimo tako, da stiskamo zobe in volan, a ne), iskati različne rešitve in se odločati za najbolj ustrezno.
Vsega tega se mora vaša hči šele naučiti. In zagotovo se tudi bo.
Kar vas moti je , da so njene oblike vedenj – pljuvanje, grizenje, izbruhi besa, udarjanje… – t. i. regresivne oblike, ki naj bi jih že prerasla. Veste tako je, kadar smo ljudje v stiski se rade pojavljajo ravno tiste oblike vedenj, ki so razvojno nižje – s temi smo namreč nekoč (ko nam je bilo to še dovoljeno in »normalno«) dosegli kar smo pač želeli. In v stiski ne znamo drugače. Čustva nas preplavijo in razum za določen čas »odpove«

Iz prav tega razloga je pomembno, da kadarkoli ima vaša hči nek »izpad« VI ohranite notranjo mirnost in bistro glavo ter ji pomagate iz situacije kakršnakoli že je.
Še bolj smiselno je, da se naučite prepoznavati, kdaj bo do »izbruha« prišlo in ga, če je le mogoče, preprečite – menjate aktivnost, odložite neko dejavnost (obisk, pogovor …) in podobno. Skratka čim večkrat preprečite, da bi se vaša hči znašla v situaciji ko ne zna ali ne zmore drugače kot z ihto. Vmes pa seveda izkoristite veliko prilik in možnosti, da hčerki sporočate pozitivna sporočila »kako lepo je opravila to in ono, je dobra sama po sebi – takšna kot je … Ni lepšega in boljšega kot občutek, da smo brezpogojno ljubljeni – tudi kadar naredimo nekaj narobe, neprimerno, spravimo starše v neprijeten položaj …

Pravite, da v vrtcu ni težav.To je dobro saj kaže na to, da neprimerno vedenje vaše hčerke ni generalizirano (posplošeno na različne situacije). Pojavlja se predvsem, kadar sta vedve skupaj, kadar ste prisotni vi.
To tudi pomeni, da vaša deklica pozna pravila, se lahko vede primerno zahtevam in dogovorom znotraj skupine (vzgojiteljica, drugi otroci, drugi odrasli) Ne vem, zakaj si že sedaj delate skrbi o šoli. Naj najprej pride. Do takrat pa se je skupaj s hčerko veselite. Nikoli se namreč točno ne ve, koliko težav ob vstopanju v šolo sprožijo starši s svojimi vnaprejšnimi bojaznimi, stiskami, prerokbami (saj poznate samouresničujoče se prerokbe: nekdo na mnenje katerega dosti damo nekaj reče in mi že kar čutimo, vidimo ali doživljamo isto in na koncu seveda to tudi že trdimo na osnovi naših lastnih izkušenj). Pa sploh ne bi bilo potrebno, da je res tako. Tudi v šoli so zaposleni ljudje, ki bodo dekličino situacijo sprejeli, razumeli, ji pomagali, jo podpirali. Do tedaj pa nobenih temnih oblakov na šolsko nebo.

Sicer pa sem iz vašega pisanja zaznala predvsem negotovost in nesamozaupanje pri vaši hčerki. Zato tudi ne tvega (ne pokaže kar obvlada, ne izstopa v skupini, raje je v ozadju …) Zelo verjetno je, da si je tudi ona naložila kritike vašega bivšega moža, ki jih je sporočal vam in ne njej (ni dovolj dobro, natančno, čisto, v redu ipd.) Zato raje ne poskuša in zato seveda ne dobiva ustreznih pozitivnih povratnih informacij, zato zopet ne pokaže, poskuša in … krog je sklenjen ter se vrti prej v nezadovoljstvo in kritiko kot v spodbujanje. Tudi zato ne najde užitka v samostojnem ustvarjanju, izražanju sebe in svojih talentov.

Poskusite jo utrjevati v vsem, kar napravi. Opazite njene aktivnosti in jih verbalizirajte (kako lepo si zložila oz. je zloženo, kako toplo je tvoji punčki ko (si jo) je takole zavita …) Poskusite ji prepustiti čimveč aktivnosti – prosite jo za pomoč v gospodinjstvu: pomagaj mi pomiti posodo, zložiti perilo, čevlje …potem bova lahko toliko prej npr. šli na sprehod. Opišite potem situacijo: »Čevlji so vsi na svojem mestu. Lepo. Prima opravljeno delo ipd. Če ste z njo poskusite biti vi manj aktivni. Če zahteva skupno igro bodite z njo, vendar jo naj ona vodi, išče rešitve (pojdi po škarje, katere slike izrezujeva, kam lepiti, ti namaži lepilo ipd.)

Kar se tiče odnosa vaše hčerke do drugih ljudi se zopet čuti njena negotovost (stiska). Ne odgovarjajte vi na vprašanja namenjena njej. Samo mirno in prijazno jo vprašajte ali bo odgovorila (»Boš kaj rekla?«) Če se skrije ali odkima spoštujte njeno odločitev in konec. Sicer pa moram reči, da je moja izkušnja, da odrasli pogosto sprašujemo otroke brez resničnega zanimanja za odgovor (Odrasli: »Ali greš jeseni v šolo?« Otrok:« Ja« Odrasli: »A res! A se že veseliš?« – kaj naj reče – vedno bolj ali manj isto vprašanje. Odgovor pa je skorajda možen le eden – da.
Če ne želi odgovarjati pač nič. Pa tudi vi ničesar ne komentirajte. Normalno nadaljujte pogovor s sogovornikom. Kot da ni bilo nič. Vmes pa držite hči lepo za roko ali jo božajte po glavi. Naj čuti, da ni nič narobe. Da je tako dobro, tudi prav. Tudi po srečanju z nekom ne omenjajte, da ni bila vljudna, da ste bili v zadregi (Že spet nisi nič rekla, Pa kaj je (bo) s teboj? ipd. – Ali čutite kako podobno je to tistemu (nezadovoljstvu), ki ga je vaš bivši mož sporočal vam. Ali se spomnite kako slabo ste se ob tem počutili. In kako je v vas rasla jeza ali upadalo samozaupanje?
Vi poznate svojo hčerko, zato ji pomagajte in ne podaljšujte časa, ko je tako ali tako v zadregi. Prav tako ne prispevajte k temu, da bi se ona slabo počutila. Ko ji želite sporočiti nekaj kar je naredila narobe naredite to kratko in govorite o dejanju in ne o njej. (Ne: grda si, ker pljuvaš pač pa PLJUVANJE je grdo – saj tako mislite, a ne)

Drugo je tisto, kar imenujete razvajenost. Sama to razumem kot: otrok je imel na razpolago več kot je zmogel prenesti ali več kot je potreboval. Ne pozna meja in danes zahteva še več – mi (odrasli) pa ne moremo več – kako sedaj otroka in njegove zahteve postaviti v neke razumne okvire.

Predvsem z ritmom (nekaj stalnega, ponavljajočega se, zato pa jasnega, preglednega in predvsem – to smo izgubili, ko smo razvajali – VARNEGA). Pravite, da pri nekaterih stvareh ne popuščate in ste dosledni. Če deklica ta način prenese ga razširite še na druga področja. Menim pa, da se vašim omejitvam zagotovo tudi upira in to tako kot ste opisali. Kjer gre za vprašanje morale, varnosti in zdravja odrasli moramo biti vztrajni in dosledni in tu navadno tudi smo. Drugje pa zelo različno. Postavite malo pravil in posledice neupoštevanja le-teh. Pravila na področjih, ki pa so povezana z njenimi težavami (predvsem mislim na negotovost) pa ne bodo učinkovita, ker se jih enostavno ne more držati. Najprej mora pridobiti več samozaupanja in več dobrega občutka o sebi.

V zvezi z vašim partnerjem pa menim, da ravna prav, ko želi in vztraja, da vaša hči komunicira neposredno z njim. Ji pa boste morali v začetku še pomagati. Pogovorite se ob priliki z njo o tem, zakaj ne govori neposredno z njim, jo je strah, da bo zavrnjena, ji je nerodno …). Pomagajte ji tako, da rečete: »Greva skupaj! Jaz bom s teboj in ti mu povej, kaj želiš. Tudi tu ne bodite tista, ki govori namesto nje. Če ne bo uspela ničesar izreči, prekinite to situacijo: »Prav. Bova poskusili malo kasneje. O. K. Hrabrite jo in bodite potrpežljivi ter vztrajni. Če deklica mogoče to spremeni v igro »Kdo bo koga« ali »boš že ti, mama, popustila« ji povejte, da bosta ponovno poskusili npr. čez pol ure in ne prej. Naj še malo premisli ipd. Lahko poskusita tudi tako, da neko željo, misel najprej pove vam nato pa še vašemu partnerju. Skratka, variant je ogromno. Razmislite in najdite takšno, ki bo najbolj ustrezala vam in vaši hčerki. Vredno se je potruditi.

Skupni pogovori: Ko se pogovarjate in želite njeno mnenje se skupaj usedite. Med pogovorom jo vi ali vaš partner vprašajte za mnenje, željo ipd. Če ne odgovori se vidva pogovarjajta dalje – nato ji zopet ponudite pogovor in tako dalje. Mirno lahko zaključita pogovor in sprejmeta neko odločitev. Mislim, da je ta hip zanjo zelo pomembno, da lahko le posluša vajine pogovore in spoznava kako skupaj oblikujeta odločitev ali sprejemata kompromis in je vsak upoštevan. Tudi ona bo, ko bo to želela. Trenutno pa se zdi, da je še zelo previdna in nezaupljiva. Potrebuje še precej časa za spoznavanje in učenje.

Dajte ji čas in jo previdno »potiskajte« v situacije v katerih bo sama presenečena nad seboj in prav tako vi. Prav te pa izkoristite za sporočanje, da ste z njo zadovoljni, da je vredna in dobra deklica.

Želim vam vse dobro in lepo pozdravljeni,
Francka