Zanima me če greš lahko pogledat umrlega na žale predenj ga upepelijo.

Ne vem…sama vem,da smo se sli komplet druzina poslovit od stare mame…tik preden so jo potem peljali na upepeljitev…

Mislim pa,da tega prizora ne bom pozabila nikoli…

Ja mi smo ga šli. En dan pred upepelitvijo. Name je to naredilo velik vtis.

Ja, lahko, ne vem pa, če je kaj omejeno na sorodnike, ali je dovoljeno vsem.

Vladka

No ni tako….vsaj pri meni ni bilo tako.Bom napisala čeprav mi je hudo.
16.3 me je poklicala babica da je z očijem nekaj narobe in naj pokličem strica.Ta mi je povedal da je oče zgleda izgubil ravnotežje in padel na glavo in ima počeno lobanjo, poškodovane možgane……v glavnem da je hudo.Takoj ko so bili obiski sva s sestro odšli v klinični center na cit, kjer sva od zdravnice, nevrokirurginje oz karkoli že je bila izvedeli da so poškodbe resne, da lahko umre ali ima hude posledice ali pa nič kar je zelo velika razlika.V 5 dneh kljub preiskavam itn. sem od raznoraznih *specialistov* poslušala vsak dan isto da je hudo.Vse kar je človek hotel vedeti si moral zvleči ven od njih.Po 11 na citu so mu ugotavljali možgansko smrt oz prekrvavitev možganov.Prekrvavljenosti ni bilo, zato so mi povedali da je moj oče možgansko mrtev in da nima več možnosti da samo še čakajo da prenehajo delovati druge funkcije in da ko bo do tega prišlo me/nas bodo obvestili.To je bilo 27.3.2007 Zato sem poklicala svojo staro mamo, če bi se rada poslovila od svojega sina.In ta je res prišla, in kljub moji razlagi še vseeno upala na izboljšanje.Kar pa me je najbolj šokiralo je bilo da ji je dežurna sestra tiste sobe, kljub temu da je bil moj oče v bistvu že mrtev še kar naprej vlivala upanje da ga oni merkajo da mu dajejo najboljša zdravila.V tistem trenutku bi ji najrajši zavila vrat, pa nisem imela moči….na žalost.V glavnem sem mu rekla adijo in prišparala vse kar sem mu še hotela povedati za takrat ko ga bodo odklopili, ko bo brez cevk, sond in vsega ostalega.Pa se to na žalost ni zgodilo.Ko sem naslednji dan na svoj rojstni dan poklicala, kako je, če je srce že nehalo biti in so ga odklopili,mi je specializantka hladno mrtvo povedala da ja da to je bilo že včeraj popoldan in da je že na patologiji ves razrezan ker ugotavljajo če je res padel ali je bila poškodba zadana od druge osebe, se pravi da ga ne morem več videti.Ko sem poklicala na žale če se lahko pridem poslovit od očeta je povedal da lahko vendar za šipo.No zelo lepo od vseh.Ne morem več ampak sem šokirana nad vsemi in vsem pa mi nič ne pomaga ker je moj oče že odšel ne da bi mu povedala da ga imam kljub vsemu rada…..

Nataša,

Izrekam TI iskreno sožalje, ob izgubi očija, enako vsem Tvojim

Pretresljva in žalostna zgodba.

Drži se!

LP PRABABI

Nataša,

prejmi tudi moje sožalje. Zavedej pa se, da je očka vedel, da ga imaš rada. Ni potrebno vedno vse izreči, dovolj je že dotik, občutki, vsaj jaz verjamem v to.

Veliko poguma,

Metka

Moje sozalje.Tudi moj ocka je odsel med angele.In nekega dne bomo zopet skupaj.Imej ga v najlepsem spominu.In gotovo je ves cas vedel da ga imas rada. In ve tudi sedaj.

Jaz sem izgubila očeta in mamo, pa nikogar nisem želela videt mrtvega.
Tudi nisem marala, da bi ju videl sin, ki je bil še otrok.

Mogoče se sliši grdo – ampak želela sem oba ohranit v spominu takšna,
kot sta bila še živa.

Sicer pa ni problem – če želiš, lahko vidiš, ti omogočijo, razen če niso kakšne izredne razmere.