Pozdravljeni.

Imam zelo bližnjega znanca,(otrok, 9 let), ki je v zadnje času velikokrat pripovedoval o samomoru. Ker je razdražljiv, živčen, nespečen, v strahu pred tem, da sam spi, brez posluha za kakršenkoli nasvet, ignorira,….in še bi lahko naštevala.
Sama sem sem z njim pogovorila o tem zakaj bi to rad naredil. Njegov odgovor je bil, da se reši vsega hudega in da bo okolica lažje živela brez njega., da ga bomo itak vsi pozabili,…
v razgovoru sem ga poskušala napeljati, da mi pove zakaj, kaj bi družina brez njega, predstavila sem mu tudi, da sem sam že doživela izgubo otroka in da to ni lahko,
Po dolgem pogovoru sva prišla na mejo, ko je (po moje) dojel, da to ni enostavno in začel jokati.
kaj lahko še naredim, če bo ponovno začel razmišljati. Ponudila sem mu pomoč, da sem mu vedno dostopna, če se ne more zaupati bližnjim.

Hvala za vaš odgovor

Pozdravljeni,

ravnokar sem opazil, da ni odgovora na vaše sporočilo. Spomnim se, da sem ga napisal, vendar ga morda nisem oddal. Se opravičujem.

Otrok je očitno v veliki stiski in zdi se mi, da ste mu zelo pomembna oseba, če ne najpomembnejša v tem trenutku. Mislim, da ste naredili vse kar je v vaši moči s tem, da ste mu vedno na voljo, ga poslušate in odgovarjate na pomembna življenjska vprašanja. Glede na resnost grožnje (samomor) bi morda lahko poiskali tudi strokovno pomoč – če se le da, z njegovim privolenjem.

Slišim, da ste doživeli izgubo otroka. Če bi želeli spregovoriti kaj več o tem, ste tudi dobrodošli.

Lep pozdrav,