Sama imam že večje hčerke, ki živijo še doma z mano, sem brez moža, z nami pa živi še mama, ki je vdova že 12 let, stara je 82 let, vse bolj mi uničuje živce in življenje nasploh, v vse se vtika, vse mora biti po njeno, kako naj ohranim mirne živce, ko pa imam tudi naporno službo, ko pridem domov skuham pospravljam in moram prenašati še njo, zdaj se ne pogovarjava 14 dni, ker nimam več volje, vse mora biti po njeno tako, da človek nima možnosti sploh narediti kaj po svoje. Za dom ostarelih noče slišati, ostali otroci jo obiskujejo bolj malo. Je zelo problematična skratka glavna vsepovsod, kako bi si odahnila končno, da bi šla v dom in pustila drugim živeti, predno nam vsem uniči živce, kaka vspodbuda prosim ali nasvet.

Se prehitro je ne bo vec..tako da ji raje zagotovite lepa preostala leta ki so ji ostala. Vem kako se pocutite, imamo doma se oba ziva (dedi in babi), pa potem ugotovis da tudi ce so gospodovalni, firbcni, jih se prehitro ne bo vec in ko to ugotovis je lahko ze prepozno..tako da verjetno rabi le kaksno prijazno besedo, da se jo malo zaposli, vrjetno cuti da jo zelite dati v dom-ona v tem odnosu vidi le to da se je zelite znebiti. So pa eni lahko namerno “zleht”, pa mal demence, pa bolezen, pa sami sebi se smiljo, ne razmisljajo vec trezno ipd.

exotic

hvala za odgovor, vendar sem že jaz stara 52 let in verjemi živim z njo vsa moja leta in da se ji ne zdi, da bi se malo drugače obnašala na stara leta in dala vajeti v druge roke žalostno moram rečt in da se res oklepa plota, kot pijanec, zakaj nebi bila simpatična stara ženička, ki bi jo imele rade tudi po njeni smrti in bi jo pogrešale, zakaj tega eni starci ne razumejo, da bodo oni odvisni od nas na stara leta in da morajo biti prijaznejši, moram rečt, da moja mama je še zdrava in nima demence in je zelo bistra v glavi, se zelo dobro zaveda kaj počne, povrhu vsega pa je zelo verna, lahko da je taka žlehtnoba in se pred drugimi dela fino. Žalostno je res, da jo hčere ne marajo in bi rajši vidle, da je nebi več bilo, tko pač je žalostno toda resnično, da se človek ne zamisli več pri teh letih in mu je vseeno za druge. Pač ven sem morala dati iz sebe mogoče mi bo lažje.

Po moje išče neko pozornost, ker živite mimo nje, nima oz ne vidi več smisla v svojem obstoju, ne rabite je, pa vendar bi se našlo marsikaj v čemer je še vedno dobra in bi jo nemara pohvalili za to stvar, ji dali neko priznanje, vrednost, da ne bi bila oz se počutila vsem v napoto/odveč.

če prav razumem, si vse življenje živela pri mami, pri 52 si še en tak nedorasel otrok, ki bo končno moral odrasti. najbrž se ne zavedaš, koliko ti je mama pomagala, ko so bili otroci majhni in nisi navajena na ful time obremenitev, ki jo imaš sedaj z ostarelo mamo.
starostne spremembe gredo včasih v žleht smer, zelo dvomim, da bo kdaj še bolje. Če bi te mama tako motila, bi najbrž šla na svoje, ko si odrasla. konec koncev pa lahko še vedno greš a ne?

Ja živela sem pri mami potem sem odkupila stanovanje in zdaj ona živi pri meni, pač ona nima zdaj kam iti, ker če bi ona odkupila stanovanje bi šla jaz od nje. Pač morava živeti ena z drugo tako je, vse življenje je bila glavna, vse po njeno, zdaj ko je stara se ji upam bolj klubovati vendar je težko in ja pomagala mi je pri otrocih, kar je rada počela, pa saj bom tudi jaz svojim otrokom pomagala, tako kot vse mame bom tudi jaz ane. Jaz sem samo prosila za nasvet, kako s starim človekom ravnati, da bi bilo dobro zanjo in zame, pa zgleda ni recepta, v Sloveniji je pač tako, da živimo s starši in večina otrok bo živela tudi s starši, kar pa ni dobro, ljudje se imajo rajši, če se manj vidijo, ne pa da s starši živiš pol stoletja, kar ni naravno.

predvsem moraš znati poskrbeti zase. pri materinih letih je nemogoče pričakovati, da se bo ona spremenila, če se pa bo, se bo zaradi starostnih tegob kvečjemu na slabše. vreči skozi vrata je tudi ne moreš. če je mati zelo verna, potem naj ji delajo družbo tudi ženske iz cerkve, tam imajo morda kakšen aktivnosti za starejše? Da bo malo pozabila, da te mora skoz komandirati.
ti si konec koncev tudi že v letih, ko te napada mena in podobne težave. najdi si krog prijateljic, dejavnosti, ki te bodo osrečevale, da boš lažje preslišala kakšno pametovanje od mame. ali pa novega tipa, h kateremu se boš lahko preselila.

Noben starš nima opravičila (starost, osamljenost, bolezen, itd.), do svojih dejanj. Jaz jo razumem in verjemite ni lahko! To da se mati počuti osamljeno, staro, izključeno… je bulshit, saj je sama napisala, da je taka od vedno.

Žal si starše ne moremo izbrati, lahko jih samo sprejmemo ali ne. Sedaj pri tej mamini starosti boš lahko bore malo naredila, mama je kakršna je. Torej spremeniti se boš morala ti!

Kako?
to je najtežji del. Ker odnosa z njo ne moreš prekiniti oz. ga “ohladiti”, iz razloga ker živita skupaj, ti predlagam, da sebe čustveno distanciraš in kljub njenemu nerganju in gospodovalnosti narediš zadeve po svoje. Mirno se ji zahvališ za nasvet, za katerega nisi prosila in narediš po svoje. Brez prepirov, brez razlag in pogovorov. Za to je žal prepozno.

Uztrajaj dokler bo videla, da ti ne more do živega. Morda se takrat umiri.

Na koncu koncev je tudi možno, da mama misli da ti s tem dela dobro, kar pomeni, da te še ni sprejela kot odraslo osebo, ki ne zna odločati sama zase ali za svoje otroke. Ampak to bolj malo pomaga, a ne?

Mama te ne spoštuje, kot sem zgoraj napisala, nje ne boš spremenila ni šans, začni pri sebi.

podpis!

Seveda je od vedno tako vendar nekoč si je to lahko povrnila, je uveljavila svojo, sedaj pa ji to ne gre več in se ta njena osamljenost kaže na tak način.

Ne vem če ima res smisel, da se jo sedaj pri teh letih nekaj “prevzgaja”, pokaže kdo je gazda kuće….
Čemu? Kaj bi dosegli s tem?
Njej bi zagrenili še tisto leto, dve, tri…. kolikor jih še ima, razumela itak ne bi, spremenila bi se pa še manj…..

Potrdi se tista njena, naredi se pa po svoje in zaposli se jo s čim kar ji še prinaša neko veselje, mogoče vnuki/pravnuki, kakšna manjša opravila po hiši itd.
Nekaj spoštovanja/razumevanja do starke bi pa lahko imeli, čeprav je po svoje sitna, saj ni namenoma, saj drugače ne zna….

Ne vem, zakaj gre nekomu toliko v nos, če nekdo živi pri starših tudi mo se poroči…

Tudi jaz sem, tak “”nedorasel otrok””, kot ti temu rečeš in vse kar imam od tega je to, da živim s svojo družino v eni hiši, skupaj z mamo. Medsebojno si pomagamo, kolikor kdo zmore…mi malce več mami, ona malce manj nam, ker dosti več ni sposobna.
Ona nam pomaga na ta način, da skuha kosilo in imamo topel obrok ,ko pridemo domov…otroci iz šole, midva z možem iz službe. Ker jo veseli, obdeluje tudi vrt. Ko so bili otroci majhni, jih je nekaj časa tudi čuvala. Vse to nam ni bilo samoumevno, zato smo se pred tem pogovorili in vse lepo dorekli.

V zameno za njeno pomoč, vse stroške, ki so povezani s hišo in okolico, plačujeva midva z možem. 99% stroškov hrane plačujemo mi.

Evo, na tak način si mi medsebojno pomagamo. In na kraj pameti še nikomur nikoli ni prišlo, da bi en drugemu očitali karkoli. Je že včasih tako, da moraš kdaj pa kdaj zamiožati na eno oko, ali pa ne slišati kar ti ne paše, ampak življenje je pač tako.

Za zahvalo, ker je mama velikokrat pomagala meni in moji družini, ji bom tudi jaz priskočila na pomoč, ko ne bo mogla skrbeti več zase. V dom je najverjetneje ne bom poslala, raje plačam komu, ki bo poskrbel zanjo tisti čas, ko bom v službi.

Upam, da mi sedaj ne bo kdo začel pametovati, da sedaj pač lahko tako pravim, ko pa pride do take situacije, bom pa drugače mislila… ne,ne, smo imeli zadnje mesece pri sebi mojo staro mamo, ki smo jo vzeli v hišo, ker sama ni mogla več skrbeti zase in ker je bila bolna (umrla je pred mesecem dni) in sem videla, kaj me lahko čaka v prihodnosti.

A je kdo pomislil, da staršem z nizkimi pokojninami (celo če je samo ena pokojnina pri hiši) ne znese iz meseca v mesec? Pomisli malo, koliko je stroškov s hišo, pa še hrana, in druge stvari! A ni lažje s finančnega vidika, če starši in otrok z družino živijo skupaj? Seveda se morajo med seboj tudi razumeti, če ni razumevanja, potem to seveda ne drži. Da se do tega pride, pa morata biti obe strani tudi strpni en do drugega, to pa je včasih tudi umetnost življenja.

Pa kaj res misliš, da smo vsi taki, ki živimo skupaj s starši, da samo izkoriščamo itd???
A še nisi slišala za sožitje med generacijami, kljub temu, da so med njimi tudi kar velike razlike??

Ma ja, najlepše je samo očrniti z nedoraslostjo in s tem opravičiti lastno nezanimanje za morebitno pomoč staršem.

Neeee, saj niso nič in nikogar očrnili, so samo povedali na kakšen način sami razmišljajo in da ne vidijo/zmorejo preko tega okvirja. 😉

Neeee, saj niso nič in nikogar očrnili, so samo povedali na kakšen način sami razmišljajo in da ne vidijo/zmorejo preko tega okvirja. ;)[/quote]

Tako je. In me zanima, kako bodo gledali na na te stvari, ko bodo sami stari, ko bodo sami živeli v hiši in preštevali cente in premišljevali, kako jim bo zneslo do konca mesca.

In ja, potem bodo pomislili, kako lažje bi bilo, če bi se stroški delili, pa še družbo bi imeli, se kaj pogovorili s svojimi otroki in vnučkom povedali kakšno zgodbo iz svojega otroštva…ampak žal, bodo svoje otroke vzgojili v imenu “dorasle odraslosti”, kar edino šteje, a ne, in podzavestno svoje potomce naučili, da jim za ostarele ne bo treba migniti s prstom.

Zame nedorastlost pomeni marsikaj drugega, kot to, da si nedorasel, če živiš v hiši skupaj s starši.

Ženska je očito zagrenjena in svojo jezo spravlja na vas. Najbolje, da se soočite z njo in ji poveste, brez lkričanja, mirno, da ne boste trpela več takega ravnanja pod svojo streho. ali naj neha s takim vedenjem ali naj gre v dom z upokojence oziroma oskrbovana stanovanja. Za to imate pravno podlago, saj jo lahko razglasite za neurvanoteženo (lahko poiščete medicinsko bolj primeren in manj žaljiv izraz, da se gospa ne bo napihnila in počila v kričanju).

Zelo preprosto. Nesmisel je, d tripite psihičlno nasilje in nesmisel je, da to prenašate samo zato, ker je ženska stara čez 80 let. Vi st mali, imate otroke in svoje življenje, obveznosti in probleme. Če ženska ne more složno živeti z vami, je z njo nekaj hudo narobe.

In iskreno, lahko bi tudi bilo, sploh, če je taka postala pred nekaj leti. Možgani so pač hecna stvar (se ukvarjam s starostniki).

Poskrbite zase, stojte za svojimi prepričanji in ne popustite. Ji pč povejte. Če ne neha, pojdite do CSD in se z njimi posvetujte, kaj lahko naredite, saj ne zmorete zanjo skrbeti ozirma naj vas napotijo na pravi naslov, če vam tam ne morejo pomagati (čeprav bi vam morali).

Ne vem, zakaj gre nekomu toliko v nos, če nekdo živi pri starših tudi mo se poroči…

Tudi jaz sem, tak “”nedorasel otrok””, kot ti temu rečeš in vse kar imam od tega je to, da živim s svojo družino v eni hiši, skupaj z mamo. Medsebojno si pomagamo, kolikor kdo zmore…mi malce več mami, ona malce manj nam, ker dosti več ni sposobna.
Ona nam pomaga na ta način, da skuha kosilo in imamo topel obrok ,ko pridemo domov…otroci iz šole, midva z možem iz službe. Ker jo veseli, obdeluje tudi vrt. Ko so bili otroci majhni, jih je nekaj časa tudi čuvala. Vse to nam ni bilo samoumevno, zato smo se pred tem pogovorili in vse lepo dorekli.

V zameno za njeno pomoč, vse stroške, ki so povezani s hišo in okolico, plačujeva midva z možem. 99% stroškov hrane plačujemo mi.

Evo, na tak način si mi medsebojno pomagamo. In na kraj pameti še nikomur nikoli ni prišlo, da bi en drugemu očitali karkoli. Je že včasih tako, da moraš kdaj pa kdaj zamiožati na eno oko, ali pa ne slišati kar ti ne paše, ampak življenje je pač tako.

Za zahvalo, ker je mama velikokrat pomagala meni in moji družini, ji bom tudi jaz priskočila na pomoč, ko ne bo mogla skrbeti več zase. V dom je najverjetneje ne bom poslala, raje plačam komu, ki bo poskrbel zanjo tisti čas, ko bom v službi.

Upam, da mi sedaj ne bo kdo začel pametovati, da sedaj pač lahko tako pravim, ko pa pride do take situacije, bom pa drugače mislila… ne,ne, smo imeli zadnje mesece pri sebi mojo staro mamo, ki smo jo vzeli v hišo, ker sama ni mogla več skrbeti zase in ker je bila bolna (umrla je pred mesecem dni) in sem videla, kaj me lahko čaka v prihodnosti.

A je kdo pomislil, da staršem z nizkimi pokojninami (celo če je samo ena pokojnina pri hiši) ne znese iz meseca v mesec? Pomisli malo, koliko je stroškov s hišo, pa še hrana, in druge stvari! A ni lažje s finančnega vidika, če starši in otrok z družino živijo skupaj? Seveda se morajo med seboj tudi razumeti, če ni razumevanja, potem to seveda ne drži. Da se do tega pride, pa morata biti obe strani tudi strpni en do drugega, to pa je včasih tudi umetnost življenja.

Pa kaj res misliš, da smo vsi taki, ki živimo skupaj s starši, da samo izkoriščamo itd???
A še nisi slišala za sožitje med generacijami, kljub temu, da so med njimi tudi kar velike razlike??

Ma ja, najlepše je samo očrniti z nedoraslostjo in s tem opravičiti lastno nezanimanje za morebitno pomoč staršem.[/quote]

Ne vem zakaj se ti s svojo zgodbo, ki je čisto drugačna, čutiš napadeno z moje strani? Če bi se avtorica lahko prej toliko čustveno osamosvojila, ne glede na to, kje živi, tega posta sedaj ne bi bilo.