Kaj lahko potegne oči narazen prav tako dobro ali pa morda še bolje, kot Loka kava? Pejte si ogledat Gospodarja Hodnikov. Kam? Na polikliniko v soboto dopoldne. Sledi kratek povzetek:

Tast, srčni bolnik, je bil naročen v KC prejšnjo soboto na nek nujen poseg. Spremljali smo ga tašča, moj mož in jaz, njegova snaha. Parkirali smo nasproti poliklinike in želeli skozi polikliniko priti na oddelek. Ker se ne dogaja vsak dan, da bi se sprehajali po bolnišnicah, smo malo zmedeno tavali po temačnih hodnikih. Takrat se od nekje vzame varnostnik in že od daleč vpije, kje mislimo, da smo. Da nismo prišli na štacion in še mnogo izbornih besed o naši zarukanosti, ker smo si drznili hoditi po hodniku ne da bi vprašali NJEGA za nasvet. Vsemu vesoljnemu svetu je bojda jasno, da se ob sobotah ne moreš tod okoli potikat kakor se ti zljubi.

Obstali smo in ga samo gledali z očmi široko potegnjenimi narazen, pa tudi kaka usta so ostala odprta. Tašča se mu je celo opravičila. Potem je odšel potešen v svoj kokošnjak, ki ga prej nismo opazili.

Ker pa je bila naša glavna skrb tast, smo odšli in ga oddali na pravem oddelku. Šele potem se je meni začelo v želodcu kuhati, kako smo bili pred dvajsetimi minutami nahruljeni. In ker žvrkljanje po drobu kar ni hotelo miniti, sem se še enkrat odpravila pred polikliniko, da preverim, kaj vse smo neotesani provincialci spregledali. Prvič, vrata so se samodejno odpirala in zapirala. Nikjer na njih ni bilo nobenega obvestila, da v soboto prehod ni možen ali celo prepovedan. Ne, pač pa je na vratih velik napis od kdaj do kdaj je klinika odprta. Nobenih pristavkov, da je ob sobotah kakšen drugačen režim. Pritisk mi je narastel do skrajnosti. Grem do pajzla od varnostnika. In ga sladko vprašam po njegovem cenjenem imenu in priimku. “Ja, zakaj pa? “, ga je zanimalo. “Ker vas bom nagradila” sem rekla. Tipo je vstal iz svojega steklenjaka, se ustopil mirno pred mene in še enkrat vprašal zakaj. “Želim, da cela bolnišnica izve kako neverjetno prijaznega varnostnika ima,” sem rekla. Obraz se mu je razpotegnil v zadovoljen nasmešek. Cenjeni gospod se imenuje Smolej Dušan. Še enkrat me je vrglo na rit. Tokrat zaradi spoznanja, kakšna smet se moram zdeti cenjenemu gospodu, da se ni spomnil niti tega, da me je pred nekaj minutami nalajal, kot me ni še noben.

Saj pravim, pojdite si ogledat Gospodarja Hodnikov. Vendar previdno. Če niste najboljšega zdravja, če imate težave s srcem, želodčno kislino, pritiskom itd…je bolje, da si tega športa ne privoščite.

Nekaj pa je res. Zdaj vem vsaj to, da v bližini poliklinike ni nobenega štaciona.To si bom zapomnila za moje celo, nepomembno, majhno življenjce.

Z odličnimi pozdravi gospodu Smoleju, ki mu želim krepka pljuča še naprej, pa kak bonton naj si prebere v svojem kokošincu.

Če je kdo, ki to bere zaposlen v KC, pa naj le poskrbi, da bo moja dana beseda meso postala. Naj cela bolnica izve, da se ob sobotah ne moreš kar tako potikat po hodnikih. LAHKO STE POPOLNOMA MIRNI. Če se mu zdijo tako nevarni že upokojena gimnazijska profesorica, upokojen strojni inženir, živčna ekonomistka in umirjen absolvent umetnostne zgodovine, kako bo pasji šele do teroristov, ki jih vsepovsod mrgoli in gomazi.

Amen pod kamen.

Mogoče je imel slab dan, še bolj verjetno pa kakšno smolo, raje mu oprosti. Sicer je pa vedno najprej bolje vprašati na informacijah kot pa tavati. Zadnje čase opažam, da so varnostniki res poostrili nadzor, tako te natančno in strogo zaslišijo ob vstopu na ortopedski, v porodnišnici ipd. Kljub temu, da si zdravstveni delavec, moraš predložiti včasih še dokazilo za to. Očitno je, da je nekdo želel poostriti režim in varnostnik je ravnal po predpisih (in se ob tem verjetno še dodatno razburil). Verjetno ga je v grozo spravilo to, da ste se mu uspeli izmuzniti že na začetku. Za nameček pa – verjetno je v soboto res težko delat, mar ne. Pa je fino, če pride kdo okoli in zabrede v napačno smer.

že že, ampak potem ga je treba PRIJAZNO opozoriti in napotiti v pravo smer, ne pa ozmerjati ko prasca.

sicer je pa obnašanje, kot ga je opisala Emilija, značilno za nepomembneže, zaposlene v ustanovah, kjer mrgoli visoko izobraženih ljudi. s takim lajanjem si pač dvigajo svoj drobcen ego. kar pa ne pomeni, da moramo navadni smrtniki to prenašat.

živo mi je v spominu študij na bivši pedagoški akademiji. s katerimkoli profesorjem, tudi z dekanom, si se lahko pogovoril čisto brez problemov. delavke in delavci v referatu pa so bili strah in trepet. sindrom nepomembnosti pač.

lep pozdrav!