‘gobezdala’
Spoštovani!
Pred časom sem se iz Ljubljane preselila v manjše mesto. To, da so ljudje v manjših krajih drugačni, da se vsi poznajo ter da želijo o vseh in vsem vedeti razumem, ni mi pa prav. Veliko je govora tudi o zdravstvenem stanju tega in onega. O vseh vedo vse, marsikaj pa se razve od medicinskih sester, mogoče tudi od kakšnega zdravnika (iz izkušenj (lastna ušesa) poznam primere ko zdravnik svoje domače obvesti o kakšni novosti nekoga ki ga vsi poznajo in to gre pač naprej). Kaj lahko storim, da se sama zavarujem pred tem. Če tako obdelujejo druge, zakaj ne tudi mene?
Ne želim in ne dopustim, da bi kdorkoli (na ušesa pride tudi sorodnikom) vedel (če sama ne dam informacije) zakaj sem bila na pregledu, zakaj na bolniški, za čim se zdravim… Vem da je to moja pravica, vendar ne vem kako jo uveljaviti (da bi pač kar sestri rekla naj o mojih težavah ne govori naprej- to se mi nekako ne zdi umestno. Dokazov o ‘gobezdaču’pa itak ni).Zamenjava zdravnika in vožnja v drug, bolj oddaljen kraj se mi ne zdi primerna-pravica do varstva osebnih podatkov ter hipokratova zaprisega naj bi vendar veljala tudi v praksi, mar ne?
Ali mi pač preostane čakanje da me nekdo vpraša: a je res da imaš to in to? in potem koga tožim?
Hvala za odgovor in lep dan vam želim!
Spoštovani!
Odprla ste zelo žgočo in bolečo temo. Veste, tudi mesto je samo konglomerat vasi, v katerem se prav tako informacije v določenih krogih, ki pa niso tako prepleteni, kot so v vasi. Problem, da vsi vse vedo, mlade zdravnike (pa tudi nekatere starejše), da se izogibajo vasi kot hudič križa in tudi to je eden razlogov, da na vas ni mogoče dobiti zdravnikov. Nekako smo se navadili anonimnosti v množici. Oboje ima dobre in slabe plati. Sam od nekdaj živim na vasi in se v mestu ne bi znašel.
Pravico imate do tega, da ostanejo vaši problemi skrivnost. Seveda pa ko za stvar vesta dva, ve pol sveta, kot pravi star pregovor. Po mojih izkušnjah se marsikateri bolnik sam zagovori in tu in tam po malem izda svoje skrivnosti, ki jih lokalni »strokovnjaki« spretno povežejo. Tudi pri nas smo se pogosto soočali s takšnimi očitki. Neposrednega izdajanja skrivnosti pravzaprav ni: gre pa gotovo in pogosto za drobce, ki pricurljajo na dan iz različnih virov. In ni potrebna bistvena spretnost, da nekdo detektivsko ne sestavi zgodbe, ki jo kot past nastavi bolniku ali komu drugemu, ki nekaj zanika ali potrdi in tako se izve marsikaj. Zgodbe so poučne, zgodbe zdravijo, zgodbe preprečujejo podobne primere… To je življenje. Težava nastane, ko se z zgodbami povežejo ljudje, ki ne želijo biti povezani z njimi. Kaj pa bi rekli za primere pretepanja žensk, zanemarjenih starostnikov… – kaj tudi o njih ne bi smel nihče spregovoriti? Predstavljajte si dilemo, ko mož skače čez plot, žena zdravi zaradi alkoholizma, hči je na intravenozni drogi in nikomur ne smem za drugega povedati. Pravica posameznika je pred pravico družbe, a je omejena s pravicami drugih.
Da se vrnem k vašemu vprašanju. O tem kar se pogovarjate z zdravnikom, ne sme nihče izvedeti. Zapisov v zdravstvenem kartonu ne sme nihče prenesti nikomur izven zdravstvene ustanove in poklicanih, da uporabljajo medicinsko dokumentacijo, ki pa so zavezani k molčečnosti. Delodajalcu je možno dati informacije, kdaj ste bili na pregledu, ali gre za bolezen, poškodbo, poklicno bolezen ali poškodbo pri delu (brez diagnoze), od katerega dne ste npr. v bolniškem staležu in kdaj imate naslednjo kontrolo. Na to vprašanje lahko odgovori zdravnik ali medicinska sestra. Sami pa ste dolžni delodajalca obvestiti v 24 urah da ste v bolniškem staležu in po lastni presoji pojasniti razloge odsotnosti. Sorodnikom odraslih oseb ne dajemo izjav razen pri starostnikih, dementnih in od pomoči drugih odvisnih bolnikih.
Seveda je o tem mogoče povedati še marsikatero nasprotujočo si resnico.
Lep pozdrav!
Janko Kersnik
Hvala za odgovor. Kljub temu pa bi vas rada še enkrat prosila za nasvet kaj konkretno mi je storiti. Kako ‘elegantno’ dati vedeti zdravniškemu osebju naj stvari obdrži zase? Ne želim namreč prizadeti nikogar (vem tudi da tudi v manjših krajih niso vsi enaki)- poskrbeti želim le zase in svojo zasebnost. Ste imeli morda sami kakšne podobne izkušnje?
Če bom potrebovala pomoč ali sočutje, si ju bom poiskala sama.
Sama sem namreč tista, ki še prevečkrat na lastna ušesa sliši to in ono iz ust zdravnika ali sestre. Občutek imam, da je za nekatere biti sestra privilegij, bližnjica do informacij. In vse bivše sestre , ki hodijo v bolnico po informacije… Kar pritisk mi zraste ko samo pomislim na to. Vsaj pri nas se jim ljudje dobrikajo v zameno za informacije.
Upam da vas ne nadlegujem preveč ko želim ‘izvleči’ iz vas konkreten odgovor.
Hvala še enkrat in lep pozdrav!
Spoštovani!
Moja osebna izkušnja… Ko sem jo napisal, sem jo izbrisal, ker bi bil lahko kdo od akterjev osebno prizadet, kar pa ni smotrno. Lahko pa rečem, da se je zgodila z dobrim namenom, le da je žena ni renesla tako, temveč v smislu kot ga opisujete vi, saj je nastala nakako po nerodnosti z dobrim namenom in težko prikritim veseljem ob veselem dogodku, kar pa so nekateri razumeli enako, kot občutite vi.
V teh zadevah (molčečnosti) ima zgotovo bolnik vedno prav. Če se stvari dogajajo tako brutalno, kot jih opisujete, potem ste dolžni na to opzoriti direktorja zavoda, kjer omenjeni delajo. Če nimajo organiziranega pritožnega sistema, napišite pismo z opisom konkretnega dogodka. Če se vam je to zgodilo v okviru Osnovnega zdravstva Gorenjske, vas prosim, da na Upravo OZG, 4000 Kranj, Gosposvetska 9, naslovite vašo podpisano ali anonimno vlogo z opisom. Obljubim vam, da bomo zadevo podrobno proučili in se iz nje verjetno dosti naučili. O postopku boste sproti obveščeni.
Priznam, da v pogovorih s sodelavci pogosto tudi nekoliko “opravljamo”, vendar pdrobnosti ne širimo med drugimi. “Žrtve” takega opravljanja so ljudej v stiski, za katere ne vemo kako jim pomagati, nesrečni dogodki, iz katerih bi se lahko kaj naučili in sploh izjemne situacije. Sam skrbim za to, da stvari, za katere nočem, da bi se izvedele o pogovorih z bolnikom v ambulanti, ostanejo skrite, zato pogosto dam vzporedno izjavo, da s tem odvrnem pozornost in zanimanje, ki lahko vodijo posredno preko zbiranja drugih inforamcij do pravega odgovora. Pavšalne ocene pa tako in tako niso bistvene. Ločevati moramo med pravo skrivnostjo besed, ki so bile izrečene med zdravnikom in bolnikom, ki so bile opažene pri delu medicinske sestre z bolnikom in njegovo dokumentacijo ter med skrivnostnostjo, ki prav kliče po tem, da kdo kaj pove – resničnega ali izmišljenega in proda, kot suho zlato. Zavedati pa se moramo, da popolne annonimnosti ni moč doseči, da tudi o medicinskih sestrah lahko pristransko govorimo, da izdajajo skrivnost in enako o zdravniku, da je izdal skrivnost. Za izjavo enega se lahko pogosto neresnično mnenje razširi kot požar.
Kaj pa skrivnost v nasprotni smeri? Bolniki praviloma brez sramu, etičnega pomisleka in pogosto škodoželjno “prodajo” zavezo skrivnosti javnosti, če precenijo, da bo to v njihovo korist in bo škodovalo zdravniku, medicinski sestri. O tem se niti zdravniki niti širša javnost ne sprašujejo in marsikateri zdravstveni delavec je očrnjen bolj, kot bi bilo potrebno. Podobno vprašanje, kot ga zastavljate tu, bi lahko prišlo v medije in naslov bi bil: SESTRE OPRAVLJAJO ali ZDRAVNIKI SO POZABILI ZAOBLJUBO HIPOKRATU. Ali bi bil naslov pravi?
Zagotovo pa bo potrebno na tem področju še marsikaj izboljšati, zato sem vam hvaležen, da ste odprli tovrstno debato in se vam opravičujem, če ste bili zaradi nustreznega vedenja zdravtvenih delavcev prizadeti.
Lep pozdrav!
Janko Kersnik
Spoštovani!
Tudi to je ena izmed možnosti, vendar dvomim, da se zdravniki in medicinske sestre v mestu in na vasi tako razlikujemo (ne da bi bil užaljen), temveč da gre za tiščanje glave v pesek po načelu, če ne vem, ne boli. Problem je bolj ali manj verjetno prisoten marsikje, zato bi bilo zaželeno, da nas bolniki vse skupaj opozorite na konkretne dogodke, saj bi le iz njih bilo mogoče potegniti nek nauk in prevetriti razumevanje molčečnosti in zaupnosti. Ni prav,da je le-to pri bolnikih omajano, saj to zmanjšuje potencial našega dela.
Lep pozdrav!
Janko Kersnik
Spoštovani!
Ker ste se že dotaknili te teme, bom še jaz napisala svojo izkušnjo.
Tudi sama sem se preselila iz Ljubljane v nekoliko manjše mesto. Zaposlila sem se tukajšnjem zdravstvenem domu in tu tudi opravljala pripravništvo. Že prvi dan sem skoraj padla s stola, ko sem videla, kako so podatki v računalniku slabo zavarovani. Vsak, ki je registriran za delo z računalnikom, ima dostop do vseh podatkov v mreži našega zdravstvenega doma. To seveda ne predstavlja nobenega problema pri splošnih zdravnikih, kjer se vpisujejo le šifre kot so prvi obisk, kratki obisk……pri zobozdravnikih so stvari že bolj očitne, vidi se, kaj je bilo narejeno….
Problem pa je veliko večji pri ginekologih, kjer najbolj v oči bode “prvi pregled nosečnice”. Mislim, da ni potrebno govoriti o tem, kako hitro se to izve. Ponavadi pacientka še ne stopi iz ustanove, že se najde nekdo, ki ima tisti trenutek čas in pogleda, kaj je počela v zdravstvenem domu ( mesto je ravno prav veliko, da se cele generacije med seboj poznajo ). Pacientka se je nekoč pritožila, govora je bilo o disciplinskem postopku, tu pa se je vse nehalo.
S tem nočem nikogar obtoževati, mislim pa, da ima dostop do podatkov preveč oseb ( vsaj pri nas je tako ) in da so podatki preslabo zaščiteni.
LP, Nina