Gobe in otrok
gob naj bi otrokom ne dali do 12 leta. predvsem zato, ker se otroški organizem še razvija, je majhen v primerjavi z odraslim organizmom, in ni sposoben ustrezno predelati živila, kot so gobe.
Gojene gobe pa so zaradi načina gojenja nič manj primerne – zato da jih vzgojiš potrebuješ ohoho kemije. Torej tudi ni ravno zdrava hrana. Sicer je pa dovolj druge.
Še glede presaditve jeter, ki jo omenjate. Jetra in ledvice so filter organizma, ki morata prečistiti vso svinjarijo, ki jo pojemo. Kot je laščanka povedala – primerjajte.
Najbrž tudi ne poznate vrste zastrupitev z gobami, kjer začno po vrsti odpovedovati notranji organi. Inkubacijska doba je 3-14 dni. Najbolj enostavne so zastrupitve, ki so vidne takoj. Če se simptomi pokažejo po toliko dneh, lahko svojci kar vplačajo za trugo, ker rešitve ni.
Najprej nastopa odpoved ledvic oz. jeter.
In jaz se z svojim otrokom niti pod razno ne bi špilala na takšen način.
Ok v redu, tamala je premajhna. Ampak o šampinjonih gojenih, da so polni kovin.Tega pa ne verjamem. Evo gobe so polne – vse – nekih kovin. Gobe rastejo v naravi, torej je tudi regrat poln teh kovin. Dopuščam, da mali otrok ne je gob, ampak zagnat tako paniko nasplošno zdaj že za gobe. Kar hitro v trgovino po frutek do 12 leta, da bodo ko iz epruvete.Mogoče pišem zato, ker so mi škodile kovine v gobah, ker je moja mama delala fantastično juho iz lisičk, ko sem bila majhna. Ste pozabile povedat, da so borovnice tudi iz narave, a so tudi kovinske. Tiste ameriške iz trgovine, tiste so pa zdrave za vas ne?Dajte no mal manj brat, vam škodi, brez kovine.
Tole je pa tekst s strani gobarskega društva. Če meni ne verjameš. Otroci naj bi gob torej sploh ne jedli, pravijo gobarji.
“Gobe jejmo zmerno, raje manj
Vedno pa se moramo zavedati, da gobe zaradi kompliciranih sestavin niso normalna hrana in da lahko škodijo tudi gobani. Nikakor nima smisla pretirano kopičenje gob v zamrzovalniku.
Gobe so slabo prebavljiva hrana. Treba jih je drobno sesekljati, tudi olupiti in očistiti, da odstranimo vse luske in olesenele dele beta. Vedno jih režemo na tanke koščke, posebno določene vrste, kakršna je vijoličasta bledivka, ki je zelo okusna, čeprav je žilava. Gobe lažje prebavimo, če jih zrežemo zelo na drobno; večje kose pa kar neprebavljene izločimo.
Vedno je potrebna zmernost. Anton Poler navaja primer: “Vitezovka je rumena kolobarnica, zelo je dobra, in pri nas jo nabiramo in uživamo. Ker raste posamič, tudi ni škodljiva. Dobili pa smo poročilo, da so vitezovke množično zrasle v Franciji ob obali, kjer so deset ljudi odpeljali v bolnišnico in so trije celo umrli, ker so z gobami zaužili substanco, ki slabi prečno progaste mišice. Zato vse vrste gob jejmo zmerno, raje manj. Otroci pa sploh ne.”
Tudi zaradi onesnaženosti so gobe lahko vedno bolj nevarne, ker vsebujejo mnogo zaščitnih sredstev, težke kovine, lahko so tudi radioaktivne, kar je zelo slabo za naše telo. Nekatere gobe pa sploh ne rastejo več tam, kjer je bilo posuto umetno gnojilo. Včasih smo na travnikih lahko našli do 50 vrst gob, tratnice lahko rastejo do prve slane, večina je užitna. Zaradi kemičnih sredstev in gnojil pa je uničen micelij, tako da gob na intenzivno gnojenih travnikih ni več, enako tudi ni več travniških rož. Anton Poler pojasnjuje, da za izginjanje gob niso krivi nabiralci, pač pa onesnaženje.”