Draga Miša!
Poskusi si predstavlajti, da si gluha. Odpravi se v katero izmed držav, katere jezika ne obvladaš. Npr. v Francijo. In kaj misliš, kako in koliko bi se lahko naučila francoščine, če ne bi slišala ničesar.
Ali pa da ti ne bo treba hodit v Francijo. Zatisni si ušesa in se pogovarjaj s tujcem – seveda v jeziku, ki ga ne razumeš. Se boš lahko pogovarjala. Koliko boš razumela? Nič, videla boš le, da odpira usta. Ali pa se, še vedno z zatisnjenimi ušesi pogovarjaj z nekom – v slovenščini. Nič ne boš razumela. ker ne boš slišala. In kako naj se nekdo, ki je gluh perfektno nauči jezika, ki ga ne sliši? Krivična si, veš? In to zelo. In to ti rečem jaz, ki nisem gluha. Lahko pa, da kdaj bom. Lahko boš tudi ti. Vsakemu se lahko zgodi. Ali pa tvojemu otroku!
In, draga Miša, ko si že tako zelo pripravljena pomagati. Morda se oglasiš na kateri izmed šol, kjer izobražujejo gluhe in naglušne. Verjetno te bodo zelo veseli, kot prostovoljke, ki bo katerega izmed gluhih lahko peljala po pravi poti, da pride do faze, ko boš lahko rekla, da si ga “opismenila”. Gluhi in naglušno otroci ti bodo zelo hvaležni. In nedvomno ti bodo to tudi povedali.
Kar korajžno, Miša! Pa poročaj nam o svojih uspehih. Ne pričakuj pa, da ti bodo zato postavili spomenik. Le redkim so ga. Pa se jih veliko celo življene trudi z gluhimi.

Nevednica,

nikar ne dojemite mojega pisanja kot žaljivke, toda zares ste brcnili v temo s poskusom ponazoritve učenja jezika. Dvakrat ste se ušteli, prvič s poskusom prikaza učenja tujega jezika, o katerem v tem threadu ni bilo govora niti s črko, drugič pa s tem, ko za učenje jezika želite prikazati poslušanje kot edini obstoječi način. Vaše razmišljanje je zelo zgrešeno, dovolite, da utemeljim svojo kritiko.
Imel sem priložnost spoznati tujce v njihovi lastni deželi. Konkretno gre za gluhe američane, s katerimi sem zaradi nepoznavanja ASL-a (American Sign Language), po domače, znakovnega jezika, komuniciral s pomočjo kosa papirja in pisala v njim domačem jeziku, angleščini. In na moje veliko presenečenje sem bil deležen perfektne angleščine v pisni obliki, ki se je ne bi sramoval noben slišeči angleško govoreči osebek!
Ne dvomim, da vam je bilo kdaj dano prejeti informacijo o izobrazbeni strukturi Slovencev, ki so jo primerjali z izobrazbeno strukturo Američanov. Če do takšnih informacij niste imeli dostopa, potem naj vam prišepnem, da naj bi bili Slovenci bolje izobraženi, imeli naj bi širši spekter znanja, medtem ko imajo Američani bolj specifičnega, pa še stopnja pismenosti je nižja. Odkod torej porazno, da ne rečem, katastrofalno poznavanje materinščine v Sloveniji?
Ker ne želim, da bi vas moj tekst zavedel, naj omenim, da ostanki mojega sluha skorajda niso omembe vredni, zaradi česar me zdravstvo klasificira kot gluhega človeka. Z materinščino nimam težav, poznavanje angleškega in srbohrvaškega jezika pa je tudi na zadovoljivi ravni. Oba sem seveda osvojil v pisni in ne v govorni obliki! Poznam pa tudi gluhega Slovenca, ki se perfektno sporazumeva *s poudarkom* v pisni obliki angleškega jezika.

Pa lep pozdrav!

Pozdravljeni!

Fanta, ki je napisal post visje, mislim, da poznam. Odlicno obvlada anglescino, srbohrvascino, o slovenscini pa sploh ne bi govorila. Ce je to ta fant, potem sem 100% prepricana, da bi bil perfekten slavist.
To je dokaz, da se tudi gluhi lahko naucijo, ce imajo dovolj volje in zelje.
Kakor sem omenila ze na zacetku, obstajajo izjeme in hvala Bogu, da je temu tako.
Kar se pa tice dela z gluhimi, pa sem ze visje opisovala, kaksna je (ne)hvaleznost.
Vem, veliko sem v drustvih in tudi pomagam tam, pa vidim.
“Spomenik”? Tudi najbolj zasluzni si ga po mnenju gluhih ljudi ne
zasluzijo, kajti Petra poudarja, da taksni ljudje manipulirajo z gluhimi.

Lep pozdrav!

Za boljšo izobraženost in samozavest gluhih in naglušnih bi se dalo veliko narediti, a žal je storjenega premalo. Za nekatere otroke res ni drugega izhoda kot zavod, saj se drugače ne bi mogli naučiti niti brati in pisati.

Toda vem za kar nekaj otrok, ki so morali v zavod samo zato, ker jim v redni šoli ni šlo in niso imeli nikogar, ki bi jim pomagal. Takim otrokom naj država raje financira domačega inštruktorja, ki bi imel vsak dan npr. dve uri časa, da bi jim pomagal osvojiti učno snov, kot pa da jih »vržejo« v zavod.
Vem tudi za kar nekaj takih, ki so pred vstopom v OŠ znali kar solidno govoriti, nato pa so zaradi slabih ocen v redni osnovni šoli morali v zavod. Po osmih letih šolanja v zavodu niso bili sposobni, da bi šli v redno srednjo šolo, navadili so se na uporabo znakovnega jezika (do takrat, ko so bili primorani iti v zavod, ga niso znali), njihov govor pa se je močno poslabšal. Takim otrokom bi bolj kot zavod koristil domači inštruktor, ki bi jim ga plačala država. Le-ta bi otrokom v popoldanskem času pomagal pri osvajanju snovi, ki so se je učili v šoli.
Nadalje, gluhi, ki niso hodili v zavod so bolj pismeni od tistih, ki so hodili v zavod. Zakaj? Mislim, da predvsem zaradi slabih zgledov. Ko gluh otrok, ki je npr. končal osnovno šolo z dobrim učnim uspehom, pride v zavod samo zato, ker se mu zdijo vsi redni srednješolski programi pretežki, vidi naslednje slabe zglede:
– Noben njegov sošolec ne mara govoriti. Otrok si reče: »Zakaj bi torej jaz moral še naprej uporabljati govor? Z znakovnim jezikom se čisto dobro sporazumem!«
– Noben njegov sošolec ne zna dobro pisati spisov. Otrok si reče:«Zakaj bi jih moral znati jaz?«
– Vsem tam je šola deveta briga. Otrok si reče: »Zakaj bi jaz moral biti drugačen?«
Če bi se otroci šolali med slišečimi, teh slabih zgledov ne bi bilo. V OŠ je vedno kdo boljši v pisanju spisov od gluhega otroka, vsi govorijo, šola je le redkim deveta briga,…

Da še pojasnim, zakaj tako zagovarjam govor. Govor je nujno zlo v slišečem svetu. Gluhi otroci ne bodo do smrti v zavodu. Slejkoprej bodo zaključili izobraževanje v zavodu in se vrnili domov k staršem in se zaposlili. Razen redkih izjem starši ne znajo znakovnega jezika, nekateri se ga niti ne želijo naučiti. Še manj ga znajo njihovi bratje, sestre, tete, strici, bratranci, sestrične,… Moja babica in dedek, tudi če bi ga znala, ga ne bi mogla več uporabljati, ker sta preveč betežna. Še vedno pa lahko govorita!
Prav tako znakovni jezik ne bo koristil gluhim v službi. Še več, to da pozabljajo na govor, jim naredi veliko škode, saj se marsikoga delodajalec otepa samo zato, ker vidi, da se z njim ne bo mogel normalno sporazumeti.

Pozdravljeni!

Poplnoma po naključju sem našla pred dnevi tale forum. Ker je tem ogromno, grem pogledat malo sem, malo tja. Prebrala sem tale prvi Mišin sestavek in odgovore.

Kaj naj rečem? Sama sicer nisem gluha, sem pa zato delala z njimi in to zelo dolgo. Gluhi ali slišeči, vsi smo ljudje. Vsak pozna pregovor: Med vsakim žitom je plevel. Zaradi peščice gluhih, ki so izkoriščevalski, nehvaležni, potuhnjeni in ne vem kakšni še, ni treba vseh gluhih metat v isti žakelj. Enako je s slišečimi. Ne bom jih hvalila in ne bom jih kritizirala. Zato ker so gluhi, še ne pomeni, da potrebujejo pomoč slišečih za vsako ceno. Če potrebujejo pomoč, si jo sami poiščejo. Tako kot jaz npr. Zakaj bi mi moral nekdo pomagat, če pomoči ne rabim? Hudič je, če ne slišiš, še večji pa je če nočeš slišat. Nekateri slišeči jih imajo za neumne, butaste, da ne rečem revčke. Pa to še zdaleč niso. Znakovnega jezika sem se naučila med njimi, popolnoma spontano. Dobro smo se razumeli, pa ne zaradi kretenj, ampak na sploh. Čeprav že dolgo ne delam več z njimi in sem z mnogimi izgubila stik, se s tistimi, s katerimi ohranjam stike, dobro razumem. In ko smo skupaj, sploh nimam občutka, da so gluhi ali naglušni, ker mi ne pustijo kretat. Razen v izjemnih primerih.

Kar se pa tiče besed prosim in hvala, pa tole. To so bile prve besede, ki sem se jih naučila, torej nisem imela opravka z neotesanci, ampak z kulturnimi gluhimi osebami.

LP Lady L