Naj začnem razkrivati to noro poglavje, ki ga živim!

V naslovu sem napisala “gledam nasilje”, vendar če prav pomislim, sem tudi žrtev nasilja.
Pred nekaj leti sem se razšla s partnerjem ravno zaradi nasilja, ki ga je izvajal nad mano (verbalni, psihični in tudi telesno). Odšla sem z otrokom na dom staršev, ki sta me sprejela odprtih rok, pomagala sta nama z otrokom, da sva si oba opomogla, jaz, da sem zaživela normalno življenje….vendar to je že druga zgodba.
V glavnem…v tej hiši (večstanovanjska) živi tudi brat z družino. Nekje 2 leti nazaj se mi je zaupal, da ima ljubico. Naredila sem napako, da nisem njegovi ženi to povedala, sem pa povedala stršem. Nekak smo se zmenili, da se ne bomo v to vtikali. Ko je njegova žena to ugotovila (pogledala je sms) sta se začela zmerjati, pakirati kovčke, padale so obljube, začele so grožnje, tepsti, praskati, metanje predmetov….VSE VPRIČO OTROK!!! Otroka vesta vse o vsem. In ko sta pri enem hudem prepiru posredovala starša, da bi vsaj otroka odpeljala dol, sta ju vrgla iz stanovanja in zabrusila, da se naj brigata zase. Ne govorim, da nasilje izvaja samo brat, tudi ona je takšna. Ga praska, meče stvari vanj, ponižuje, zmerja…OBA STA HUDOBNA! Naj povem, da ju je še zdaj pesti dolg, zaradi neplačevanja obveznosti, katerega hočeta poplačati tako, da bi se cela hiša dala na hipoteko. Vendar starša nočeta pristati na to, zato je še toliko huje. Brat ponižuje starša zaradi tega, ju izsiljuje, mene obtožuje da sem vsega kriva, potem mamo, da je ona kriva za moj zakon, ki je razpadel, in zdaj še za njegovega….vglavnem ne prevzema odgovornosti ne brat ne žena. Žena je hodla na csd, kjer je vse povedala, csd pa nič ne ukrepa. Zadnjič se je fizično spravil na mamo (zdaj že 3X) in sem poklicala policijo. Spet sem jaz kriva, ker ima 650€ kazni, ker sem poklicala policijo. Ni kriv on, da je mamo fizično napadel?! Do tega pisanja pa me je pripravil nedeljski dogodek. Spet sta se kregala, metala stvari, obračunavala, zmerjala….otrocka pa sta jokala. V jezi in besu sva se še z mamo skregali….ker ne veva kako in kaj? Bom poklicala policijo in bo dobil mesec dni prepoved približevanja, ampak spet bom v okolici oklevetana, da sem jaz tista, ki dela vse to, da njim gre vse tako narobe! Okolica vsega ne ve, in nočem nikomur razlagati resnice…obadva govorita samo kako sem vsega jaz kriva, kako je zaradi mene dobil položnico in ne morejo na morje….
Da bi se pogovarjala z enim ali drugim ne pride v poštev. Ker smo vsi skregani z njima. Smilita se mi otroka, ki vesta da je ati kurbir, ki vidita kako mama v atija meče poročno sliko ali prstan,…
🙁

Pozdravljeni S.M.!

Res žalostno je, kako dva odrasla človeka v medsebojni borbi povsem pozabita na svoja otroka. Ali se sploh ne zavedata, kakšno bolečino jima s tem prizadeneta ali pa se zavedata, a je bes v njima močnejši… In poleg tega brat izvaja pritisk še nad vami in starši. Verjamem, da je življenje v takšnih okoliščinah nevzdržno. Edino pravilno je bilo, da ste ob njegovem nasilju poklicali policijo in tako priporočam, da storite tudi v prihodnje. Ne ustrašite se njegovih obtožb ter pritiskov, ki temu sledijo in tudi ne nerazumevanja okolice. Njegova reakcija je pričakovana, saj vas seveda želi zaustaviti pri tem, da kaj ukrenete. In vzbujanje občutkov krivde je verjetno njegovo najmočnejše orožje v odnosu do vas. A vi le naredite vse, da zaščitite sebe, svoje starše, še posebej pa nemočna otroka, ki sta še največji žrtvi. Prepoved približanja je primeren ukrep v takšnih okoliščinah. Okolica ne ve, kaj se dogaja za vašimi zidovi, a če bi bratu policija izrekla takšen ukrep, bi verjetno lahko sklepali, da za to obstajajo določeni razlogi. Če pa to ne morejo razumeti, pa tudi ne vem, zakaj bi se vi morali z njimi obremenjevati.

Res težko je reči, kaj storiti v tem primeru, ko želiš, da njuna otroka ne bi še dodatno trpela. Če bi vam uspelo brata za en mesec izseliti, bi se lahko starša poskušala v tem času pogovoriti z njegovo ženo, ji povedati, da nikomur od njih ne branita bivanja v tej hiši, a da nasilja ne bosta prenašala in da sta tudi dolžna po zakonu prijaviti, če vidita, da se v njuni hiši dogaja nasilje, kateremu priča so otroci. Otrok, ki je priča nasilju, je s tem tudi žrtev naslja in vsak, ki za to ve, je to dolžan prijaviti.

V dilemi se lahko obrnete na Društvo SOS telefon, kjer so pripravljeni narediti prijavo nasilja tudi namesto vas, če se ne želite izpostaviti: http://www.drustvo-sos.si/index.php?page_id=53. Lahko pa tudi stopite v kontakt s CSD, da bodo dobili še bolj realno sliko dogajanja v bratovi družini, da boste v bistvu dali potrditev in večjo težo pripovedi vaše svakinje, ki se je v stiski obrnila na njih.

Ne popustite pod pritiski svojega brata in ostanite močni še naprej.

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Veš kaj? Želim si da bi bila ti sestra ali mama mojega bivšega. Razumem te, prav ravnaš in ostani naprej močna. Otroci niso dolžni biti priča nobeni vrsti nasilja!!!!! Pa ti in tvoji tudi ne.
Bila sem v zelo podobni situaciji. Komentar družine mojega bivšega, ko sem ga naznanila? Ja naš pa že ne, on ne pije in ne verjamemo, da te je tepel. Ko sem jih vprašala zakaj je potem v priporu, so mi razložili, da zato, ker sem ga prijavila policiji.lol
No tako ne daj se. Hudo je, vem iz lastnih izkušenj, ker ta naša dolina Šentflorjanska premore toliko tolerance za alkohol in nasilje in prav nič empatije do žrtev nasilja.

Lepo te pozdravljam.

Življenje s starši je potuha. Vse 3 družine se izselite vsak na svoj konec, da boste samostojni in odgovorni. Najlažje je pri starših težit. Ko si sam, je pa potreben red in disciplina.

Če bosta starša prodala hišo, si naj kupita udobno stanovanje, z razliko pa pomagata vama z bratom. Mogoče bo za snaho bolje, če gre na svoje, brat pa se mora odločiti iz katerega konca bo opravljal starševske dolžnosti.

Na koncu se bo vse umirilo, saj slabše ne more biti.

Javljam se….. kot je predhodnik pred mano napisal….NA KONCU SE BO VSE UMIRILO, SAJ SLABŠE NE MORE BITI.
Pa ni tako….Slabše je. Zelo. Mene je davil. Mi grozil, lomi inventar, grozi s pištolo, z izvijačem in mi ga potiskal na vrat…..pije, v glavnem…..tako daleč je, da je proti njemu vložena kazenska ovadba za nasilništvo, za družinsko nasilje, za ogrožanje varnosti, surovo ravnanje otrok….
V glavnem hočem povedati, tiščati si glavo v pesek in se obešati na neka upanja….ne gre. Strezniti nasilneža gre samo na tak način, da ga postaviš pred dejstvo. Da mu grozi zapor….je velika streznitev. Žal…..moralo je biti tako.

Značilno za mamine sinčke,ki so še po 30 letu doma. Otroci morajo iti od doma, ko odrastejo in sami reševati svoje probleme. Sam sem šel od doma po študiju in tudi moja odrasla otroka živita samostojno, čeprav imata v moji hiši dovolj prostora.
Tako smo prijatelji še naprej. Od vzgoje otroka v rani mladosti je odvisno njegovo obnašanje, ko odraste. Predvsem mu ne smeš dajati potuhe v šoli ob morebitnih neuspehih kot to sedaj počnejo mnogi starši. Prav tako mu ne smeš dajati denarja, če se za njega ne potrudi in čimprej mu moraš dati možnost denar zaslužiti z delom.

Spoštovani T.K.!

Se strinjam z vami in tudi sama močno podpiram osamosvajanje otrok ter se pri svojem delu posredno tudi srečujem s problemom t.i. maminih sinčkov. Zaradi tega fenomena razpadajo mlade družine… A žal realnost oz. sila razmer pogosto utira mladim drugačno pot, kot bi si jo najbolj želeli. Poleg tega pa se mi zdi rahlo neprizanesljivo prenašati odgovornost za obnašanje nasilneža na njegove starše. Več dejavnikov je, ki vplivajo na posameznika in tudi možnosti so različne v različnih družinah. V primeru S.M. vidim glavni problem v nasilništvu njenega brata, pri katerem pa mislim, da osamosvojitev (ob prehodu v odraslost ali sedaj) ne bi pomagala.
Pri reševanju težav je najbolje izhajati iz TUKAJ in SEDAJ.

Čestitam pa vam, če ste si vi in vaša dva otroka lepo uredili življenje, tega ste res lahko veseli in na to tudi ponosni.

Dobrodošli, da objavite še kakšno svoje razmišljanje,

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Žal mi je, da je prišlo do takšne scene. Se mi pa zdaj še bolj zdi, da imam prav. Ti, ne kriva, ne dolžna si padla v to. Nastrada še tvoj otrok. Tudi ona meče zadeve pred otroci in se ne zna brzdati pred otroci. Oba sta praktično nasilna za nežno otroško dušo. Problem je, ker ste vsi čustveno prepleteni in ranljivi. Brat bo na svojem moral biti miren, če bo želel biti svoboden, doma pa misli, da lahko vse živo in mrtvo razbije.

Kot sem že rekla, prerežite popkovino s starši, kjer si lahko vsak dovoli takšno norenje, odselite se in bodite odgovorni. Naj starša živita mirno na stara leta.