Pozdravljeni ga. Miša na vas se obračam z vprašanjem oz vprašanji!Mnogo sem že prebrala pa vseeno prosim za pomoč!
Vse se je pričelo pred leti,kmalu po porodu,ko je hči zbolela in smo rabili 13 mesecev da smo našli kaj je,nato spet nekaj drugega,pa oba z možem izgubila službo,pa v hiši s starši en sam lubi kregaraj,….-skratka stres!!!!!Nisem niti pomislila,pojedla pomirjevala,ad-je in naprej.
No po drugem porodu pa kar na lepem na dopustu mi nekaj klikne dobim visok tlak,srčni utrip,bruhanje,meglen vid,dvojni vid,omotica,leva stran telesa kot da ni moja,….temu sledi panika in misel da se mi je zmešalo in vse pripelje do zdravnika-diagnoza sindrom izgorelosti,dobim pomirjevala in ad-je–spet,a zdaj sem odločena da izvem več zaradi težav,ki so še kar trajale.
(naj povem da sem pred tem dopustom delala za 3-dva mala otoka(2 in 7 let),mož brez zaposlitve in v groznih tožbah in na tabletah za živce-3 mesece popolnoma brez funkcij,doma kaos,v službi že vedela da bo šlo v stečaj,pa vseeno delala kot nora in res kmalu po dopustu sem ostala še brez zaposlitve)-razumem od kod stres,samo nisem vedela da te tako uniči-zraven je zbolela še hči-čakajo nas še operacija kolen in mogoče hrbtenice če bo šlo,….
Ker se težave niso rešile sem dobila kup napotnic in sledi:GERB,velika drsna hiatusna kila,kronični rinitis,žolčni kamni,WPW sindrom-aritmija,3 večji nodusi na ščitnici,zamaščena in povečana jetra,vnetje črevnično-kružnega sklepa,spremembe v beli možganovini-ishemične,….eh,ni da ni,..
naročena na ablacijo,odstranitev žolčnih kamnov,priporočena operacija kile,sum na MS in ponovna magnetna resonanca,….

Tak ob vsem tem ne vem kje se me glava drži!!!Še vedno sem brez zaposlitve,mož dobi vse manj plače,otroci rabijo kup stvari,za povrhu je mati hotela narediti samomor v času božiča(ker živimo skupaj je vse padlo name ne na očeta-res groza od groze)-evo pa ne vem več kaj me ne boli-ali je to od stresa-spet??!!Ne morem funkcionirati,utrujena sem da je za znoret,se mi zdi da se dons cel dan nisem zbudila,glava me boli klub temu da pojem tableto,…
K dr.pa ne morem,ker sem brez zavarovanja in sem odpovedala operacijo oz. prestavila za nedoločen čas.Vsakodnevno se ukvarjam z iskanjem službe,mislim kaj bomo jedli in kako poplačali dolgove in položnice!!!!

Od zdravil trenutno jemljem le concor 2,5 mg zaradi aritmije,ostalo pa ne-mam problem,ker bi rada bila brez zdravil-nisem pristaš kemije(ne vem zakaj)ampak bom morala.
Trudim se blažiti stres,grem ven na sprehod,popijem metin čaj,…včasih rata,včasih pa ne.
Najbolj me motijo grozni glavoboli,slabost,siljenje na bruhanje,cmok v grlu,tiščanje v prsih,mravljinčenje leve noge in roke,bolečina v čeljusti,zamegljen vid—-in zdaj še to da ne vem ali naj to pripišem stresu ali boleznim ki so mi jih diagnosticirali!!!
Vrtim se v krogu in iščem nekaj kar bi mi pomagalo-prosim za nasvet in mnenje!

Aja,pa v enem letu sem imela 3x angino,2x bronhitis,2x virozo,uroinfekt in 3xvneto uho-skoraj kar naprej na antibiotikih-sumamed,ker sem na penicelin alergična-zdaj nazadnje jih sploh nisem pojedla,ker imam grozne krče in diarejo po njih.Od otroštva nisem bila toliko bolna!!!!
Zgleda kot da nisem nič več odporna,po vsem tem pa sem še bolj dovzetna za bolečino-prav živčna postanem,ko imam spet kako vnetje-no,trenutno imam samo karies na 3 zobih-pa brez zav.plačam še za tiste plehnate plombe-in se spet jezim,ker čakam na pregled za ščitnico pri tirologu,zaradi nodusev-THS enkrat na spodnji meji enkrat na zgornji,T3inT4 pa vedno premalo?!Mogoče pa so zraven še hormoni krivi za moje počutje?!

Ne želim da bi bilo še slabše,saj se mi zdi da je za vse tole krivec prav dolgoletni stres,ki se je kopičil in ga sploh nisem zaznala kot takega,dokler se ni odrazilo na srcu,žolču,želodcu,…zdaj pa moram to popraviti,omiliti,…ne vem pa kako?!

Se opravičujem za tole dolgo,zmedeno pismo,a vidim da zelo dobro svetujete in bi želela prebrati vaše mnenje.Hvala vam.

Pozdravljena,

nisem vam takoj odgovorila, se vam opravičujem. Potrebovala sem nekaj časa, da sem dobro premislila, kako vam odgovoriti. ZATO, da vam ne bi “prodajala” praznih obljub.

Vedno mi je hudo, ko prejmem takšno sporočilo ali telefonski klic. Vedno se mi v glavi zavrti cel film mojega lastnega življenja, vseh vzponov in padcev, vseh težav, ki so se mi zdele nerešljive. Kljub znanju, izobrazbi, sem vedno bila preplašena, kako poiskati rešitev dalje, kako izpeljati, da ne bom zabredla še globlje, da bom pomagala svojim otrokom do njune samostojnosti, da ne bom jaz sama postala odvisna od mojih otrok – da bom čim dlje samostojna……ob tem so se vedno pojavljale tudi raznorazne zdravstvene težave…….

Poskusite mi verjeti, poskusite verjeti strokovnim dognanjem, da si resnično PRIDELAMO cel kup bolezenskih simptomov. Vsi ti simptomi so ponavadi zelo skrivnostni in cel kup jih je. Zdravniki tem sistemskim težavam nikakor ne najdejo vzroka, zato tudi ni zdravila. IN KO TE SIMPTOME VLEČEMO LETA IN LETA, potem si pa res PRIDELAMO kronična obolenja (od krvno-žilnih, nevrodegenerativnih, avtoimunih do raka…). IN temu se reče epigenetsko pridelane bolezni in glavni KRIVEC je STRES!!!
Stresov pa je v našem vsakdanjem življenju ogromno (od nepravilnega načina življenja, čustvenih dejavnikov, izgube občutka varnosti – ta je zelo hud STRESOR, do kozmičnih žarčenj, vlage, mraza ali vročine do onesnaženosti v okolju). Z leti se pa samo kopičijo in nabirajo. In jaz zelo rada pravim, da ko je pa lonec poln, potem samo ena kapljica povzroči razlitje čez rob lonca. In to se pri ženskah ponavadi dogaja ob rojstvu otrok.

ŽIVLJENJE NI POŠTENO. Nekaterim je dalo v zibelko ogromno, drugim zelo malo. A to še ne pomeni, da se ne moremo rešiti – JIH OBVLADOVATI, teh težav, pomanjkljivosti. LAHKO se NAUČIMO spremeniti naše težave, a samo takrat, ko se jih ZAVEMO, ko jih SPREJMEMO in si rečemo – ja, res sem takšen in moram spremeniti svoje gledanje/razumevanje, in potem začnemo s SPREMEMBAMI. TO NI LAHKO in NI HITRO. Potrebno je veliko časa (leta!!), zato moramo razumeti, da če hočemo spremeniti stanje, moramo biti VZTRAJNI, POTRPEŽLJIVI in DOSLEDNI. In najbrž poznate koga, ki mu ni bilo lahko, pa je uspel v življenju VELIKO VEČ kot tisti, ki se je rodil z veliko sposobnostmi in v zelo bogati družini. TAKIM LJUDEM, ki takole uspejo v življenju, pa jim ni bilo postlano z rožicami, pravimo, da so BORCI (FIGHTERJI). Nimamo vsi v sebi enake količine BORBENOSTI. A če se zavemo (hočemo vedeti), da jo pa le imamo (ta potencial, zmožnost), jo LAHKO NATRENIRAMO in postanemo skoraj tako borbeni kot tisti, ki jim je to dano.
/To je točno Tako kot so v srednjem veku verjeli, da se branja in pisanja lahko naučijo samo bogati in duhovščina in je bil preprost človek nepismen in neveden in si zato velikokrat ni mogel pomagati in je zato hudo trpel. DANES VEMO, da se branja in pisanja lahko naučimo vsi (tudi otroci z dawnovim sindromom, pa avtistični otroci, pa otroci z motnjami v razvoju, pa…..). Zato imamo več znanja, in bolj lahko kontroliramo sami sebe in nismo več tako odvisni od drugih./

VENDAR:
To dosežejo VEDNO tisti ljudje, ki si tega ZARES ŽELIJO, imajo VOLJO in so MOTIVIRANI (imajo nek CILJ v svoji glavi in ga hočejo doseči- kot na primer:
ne bom dovolila, da postanem odvisna od mojih staršev ali otrok ali družbe!
naredila bom vse, da se bo moj otrok pozdravil in postal samostojen!
vem, da imam grdo bolezen, a vem, da se da marsikaj narediti. In to ne z zdravili! Vem, da moram najprej spremeniti način življenja, zato bom to naredila!)

Vem, da ste to že vse prebrala, a vam bom vseeno še enkrat napisala, kje so vse tiste naše šibke točke, zaradi katerih zabredemo v težave in iz katerih se nikakor ne znamo izvleči:

Te pomanjkljivosti-težave, ki so nam bile dane v zibelko (genetsko pogojene, dediščina naših staršev) jih mi občutimo kot:
1/ težave raznih naših organov – težave z delovanjem srca, mišic, ledvic, prebavil, slabih zob, možganov, ki jih občutimo kot neke vrste bolečin, vnetij,…..
2/ težave na čustveni-psihični ravni – da smo bolj občutljivi, hitreje prizadeti, da smo lahko bolj agresivni, napadalni, ali da se hitreje zapremo vase, postajamo apatični, otožni, žalostni, tesnobni, depresivni, malodušni, raztreseni, pozabljivi

Ker pa živimo v nekem okolju najožje družine, potem sorodnikov, prijateljev, šol, …. vsa ta družba – okolica vpliva na naš razvoj vedenjskega vzorca. SKUPAJ z zgoraj omenjeno dediščino (to je fizične in psihične lastnosti ali potenciali), pa se nam že v otroštvu razvijejo vedenjski vzorci. Ko odraščamo, ponavadi samo še bolj utrjujemo izoblikovani vedenjski vzorec. (NAVADA postane ŽELEZNA SRAJCA – RUTINA. In telo rado dela tisto, kar zna, kar je rutina!!!!). In ravno ta vedenjski vzorec nas zapelje v ta začarani krog naših težav. In iz njega se ne moremo izvleči vse dokler ne spremenimo tega vedenjskega vzorca!

RADA BI VAM POLOŽILA NA SRCE in si zelo želim, da bi me SLIŠALA:
vse vaše težave so resnično posledica stresov, ki ste jih nabirala in nabirala desetletja. Vsa ta diagnostika je samo SIGNAL vašega organizma, da ne zmore več, saj ga izčrpavate s svojimi čustvenimi cunamiji – viharji. Takšno stanje boste lahko vlekla še leta, saj ste še zelo mlada.
Vem, da je danes v naši družbi težko. Ni enostavno mladim družinam v tako nestabilnem ekonomskem okolju, ko so službe, potem jih pa čez noč ni več. Zato je za vas najpomembnejše, da se zavedate, da morate biti finančno samostojna. Da tudi ta ekonomska kriza ne bo trajala v nedogled. Poskusite si zapomniti, da je treba zobe stisniti še kakšno leto in da bo potem postajalo boljše. VEDNO JE TAKO BILO. Službo si poskušajte vedno poiskati. Še se bo dogajalo, da službe ne bo, saj živimo v zelo nestabilnem okolju. A če vam bo najpomembnejše to, da dobite denar in preskrbite sebe in družino, potem ste na konju. VSAK BOREC – fighter, poskrbi najprej za svoje preživetje. In to je osnova za boljše psihično počutje. Boljša psiha omogoča, da naše telo dobiva dobre signale,, da se umirja in začne bolj pravilno opravljati svoje naloge. In potem vsi ti simptomi (signali alarma vašega organizma) počasi izginjajo.

Vse vaje meditacije, joge, ali samo počasnega globokega dihanja – to so tiste metode, s katerimi lahko umirite možganske viharje, ko vas doleti stres! Za vas je zelo pomembno, da jih ves čas umirjate in da vam ne povzročajo prave katastrofe v delovanju vašega telesa. Dokler boste v nestabilnem okolju, bodo ti stresi vplivali na vas. A poskusite jih VEDNO OMILITI. In vsaj globoko počasno dihanje je tisti minimum, ki ga zase naredite. RES JE, da se vam zdi, da včasih ne pomaga. A verjemite, da pomaga, samo da vi tega ne občutite.
Opravljajte te vaje redno vsak dan ob istih urah in vsaj 20 minut in vsaj 4-krat tedensko!!!!!
KO pa vas stresne: takrat, v tistem hipu se ustavite in globoko počasi dihajte vsaj 20-krat.
To so najnujnejša orodja, da se ubranite posledicam stresa.

Ne vem, koliko vam bo to pomagalo, a res bom vesela, če ste me slišala, razumela, da je vse odvisno od vas, da ne obstajajo čudežne tabletke za odpravo vaših čustvenih travm, ki puščajo grde posledice na vašem telesu. Ker ste najbrž že zelo globoko v tem začaranem krogu energetske izgorelosti, bi vam predlagala, da se pogovorite s psihologom. Da vam pomagajo narediti analizo stanja – kje delate napake in kaj bo treba spremeniti. Nihče ne more samega sebe dobro oceniti. Ocenijo nas lahko samo drugi, ki nas opazujejo in pri tem niso osebno prizadeti. A GLAVNO DELO OSTANE NA VAS. Vedno je tako in zato smo tudi sami odgovorni in imamo samo mi sami zasluge za svoje dobro življenje ali slabo življenje.
Res vam želim tiste življenjske borbenosti, da si ne boste dovolila in da boste zmagovalka. A vedno morate vedeti, da je ČASU TREBA DATI ČAS. In spomnite se, kaj pravi pregovor: nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. In to res drži!

lp m

Oh,hvala ga.Miša!
Slišim vas,čisto zares!V zadnjem letu sem se naučila opazovati sebe in moja občutja-prepoznam stres in ga poskušam omiliti.Prej namreč sploh nisem vedela kaj je stres in kam pripelje.
Prav vsak dan sem aktivna v iskanju zaposlitve,večkrat si najdem kakšno delo “na črno”-pospravljanje,urejanje vrtov,…in nekako gre,pa pri financah pomaga.

Je pa res da sem kar zaprepadena kako te lahko stresorji vsakdana tako uničijo-prav zares sem mislila da se mi je zmešalo,da imam katero od duševnih bolezni,…in seveda sem prebrala še vse na netu in takoj imela vse bolezni tega sveta-ko pa sem se vzela v “roke”sem pričela razmišljati drugače-seveda me je zdramilo tudi ravnanje moje mame(pred 2 dnevoma spet zlom in poskus samomora)-ampak zdaj sem drugače odreagirala-seveda me je tiščalo v prsih,vsa sem se tresla,mislila sem da mi bo srce obstalo,…a sem sedla in razmislila-o vsem-tudi mož mi je stopil nasproti,saj je opazil da me bo to uničilo-res že leta kar nagonsko delam kar pač drugi želijo-najbolj starša in res ni čudno da se včasih počutim kot mala deklica! Toda učim se reči ne in biti brez slabe vesti-včasih celo uspe,ha.

Naj povem da sem kot mala deklica bila priča poskusu samomora moje babice,enkrat sem jo baje rešila jaz-stara sem bila 5 let in je trajalo do mojega 8 leta(kar naprej)-seveda se ne spomnim,a zgleda da je ostalo v meni in je zdaj prišlo na plan ob moji mami.Nato so sledila leta ko je oče pil,pa mati jokala.Vse do srednje šole,kjer sem pri 15-ih pričela z delom v lokalu-se seveda zaljubila v 8 let starejšega fanta,ki pa je bil pravi psihopat.Večkrat me je udaril,doma sem seveda lagala,bil je pošastno ljubosumen in sledila so 4 leta groze-prišlo je tako daleč da me je odpeljal v gozd in me hotel ustreliti-pri 19 sem skoraj znorela in ko sem ga prosila naj me raje ubije kot pa muči se je nekako zbudil in odvrgel pištolo v bližno močvirje.Od tistega dne sem odšla živet daleč stran za 3 leta doma niso nič vedeli,pravkar sem končala srednjo šolo,umrl mi je dedi(ki me je vzgajal in bil z mano namesto očeta) in prav pasalo mi je biti daleč stran v novem okolju in službi. A naneslo je tako da sem se zaljubila v domačem kraju in si počasi ustvarila družino(pri 24-ih).Poročila sva se in kar dobro drživa skupaj,otroka sta zlata,….a vendar me zdaj ob večjem stresu mučijo naslednje težave-slabost,srce divja,cmok v grlu,potenje,…drugače sem vredu,samo občasno tako pride in me še vedno moti,saj se mi prej to ni dogajalo in edini problem ki ga imam je ta da se nekako v sebi bojim pojesti tableto-pa naj bo to lekadol ali pa pomirjevalo.Za concor sem se pripravljala cel mesec da sem ga pojedla-prej nisem opazila,a zdaj vem kaj me muči-res hecno,mogoče je povezano z babico in večnemu skrivanju tablet po hiši(3x se je prenajedla tablet in alkohol,čeprav se jaz ne spomnim,vsaj da bi vedela ne).Tako in zdaj še moja mati 3x pa sem spet tam-tak mali strah se je naselil v meni da sem jima podobna,da bom ista,potem preberem da je to dedno oz. v družini,…..ajoj!Grozno,a tako pač je-upam da bo prešlo!Se tolažim da sem veliko že preživela in da imam ogromno volje in sem vedno pozitivna in da sem pač vmes malo pregorela pa bo že šlo.

Skratka,očitno sem vsa leta nosila vse to s sabo in je pač zdaj nekako se vse odvrtelo-še zdajle ko pišem se mi zdi kot da pišem roman o nekom drugem-kot da se mi je to dogajalo v drugem življenju
Res čuden občutek.Vem da sem psihično dovolj močna in da bo vse vredu,in hvaležna sem za vsak nasvet in dobro besedo,sej se želim naučiti čimbolj obvladati stres in posledice stresa.

Upam da nisem bila predolga,a res sem vesela vašega odgovora in še enkrat hvala!

Lep pozdrav sara

Sara pozdravljena,

ja, res si v življenju pridelamo cel kup težav in glavni krivec je stres. Čisto preveč smo ga omalovaževali, sedaj, v teh kriznih in občutljivih časih, pa je pokazal veliko ljudem svojo pravo podobo. Ravno tako nismo dajali velikega povdarka na vpliv vzgoje, predvsem najožjega okolja na razvoj otroškega vedenjskega vzorca.

Otroci so kot prazen računalnik. Samo opazujejo kaj se v okolici dogaja in njihovi možgani samo kopirajo, kopirajo dogodke okrog sebe. In vsi ti dogodki – zgodbe-izkušnje, postanejo v njihovih možganih vzorec: kako naj bi delovali. Večkrat ko se ti vzorci – dogodki ponovijo, bolj se vsidrajo v možgane otroka in postanejo rutina.

Ampak vsako rutino – navado, lahko spremenimo. Samo zavedati se je moramo (kakšna je, kdaj se pojavi in kako deluje) in potem začeti spreminjati – ob podobnem dogodku, se mu moramo znati upreti. In kar nekaj let traja, da se je odvadimo.
/To je podobno kot alkohol, pa cigarete, pa mamila, pa…vsaka slaba navada……Lahko jo odpravimo, lahko jo obvladujemo in imamo POD NADZOROM in zavedati se moramo, da nam bo VEDNO ob stresnih situacijah (ko smo čustveno šibki!!) poskušala ponovno priti na plano. Tako pač delujejo naši hormoni, peptidi, in ves naš psihični ustroj (biokemija naših celic – zelo rada deluje po ustaljenih poteh, vzorcih. Zelo nerada odkriva nove poti – nove možnosti delovanja. JIH PA IMA in v tem je čar človeškega življenja – borbenost)./

Vesela sem, da se zavedate svojih šibkosti in da se zavedate posledic stresov. Še bolj sem pa vesela, da se zavedate svojega otroštva in odraščanja. Da ga sprejemate takšnega kot je, a da ne zapadate v neko vrsto samopomilovanja, objokovanja. Življenje ni pošteno in do vas sigurno ni bilo. Spremeniti svoje preteklosti ne morete, tako kot ne morete spremeniti življenja svojih staršev. Tako to je. ZATO pa NE DOPUSTITE, da vam ta preteklost uniči vašo prihodnost in prihodnost vaših otrok! Vse kar ste napisala mi pravi, da ste BORKA, da ste pozitivistka, da znate stisniti zobe in da veste, da verjamete, da ste sposobna priti na zeleno vejo. Ne bo lahko. A verjemite mi, da je veliko zadoščenje, ko premagaš težave in se stanje stabilizira in veš, da si bil zmagovalec. In se zavedaš, da ni nič kar samo od sebe dano, da je treba vse potem tudi negovati in vzdrževati.

Želim vam, da bi vam ta čas negotovosti in nestabilnosti minil , da bi v tem času našla v svojem možu in otrocih tisto varnost, vero, ki vas bo vodila v boljši jutri. Res skrbite, da ne boste finančno popolnoma odvisna. Najprej je potrebna ta finančna varnost, ki je za vsakega človeka osnova za ustvarjanje svojega smisla življenja. Če se boste držala tega, kar ste zapisala, potem ste na konju! Verjemite mi!
Če boste še kdaj čutila potrebo po pisanju, mi vedno lahko pišete.

Želim vam in vaši mladi družinici res boljši jutri,

lepo bodite m