Spoštovani! Že nekaj časa me muči glavobol in vem, da je to zaradi nesporazuma s partnerjem. Ne razumem odnosa, ki ga ima s svojo mamo. Živimo na svojem, vendar kake 2 km stran od taščine hiše. Zelo redko se vidim s taščo in skupaj kaj spregovorimo. Naj povem še to, da še preden sva se z možem poročila, on sam ni hotel, da bi se preveč družila z njegovo mamo. Vendar zdaj ko imava otroka, samo včasih popazi nanj- zaradi službe. Kadar koli spregovorimo, nimam pojma kaj rečem, da jo tako vrže s tira. To se opazi tako, da mož ko pride iz službe že poračuna z mano, vendar ne na odkrit način, na prikrit, vendar vem od kje je to prišlo in kam meri. Ker tudi vem, kakšna je bila tema pogovora z njegovo mamo. Ne vem, ali sem preveč vesela ko kaj povem, vem da sem pozitivna, ne povem nič slabega, nič takšnega kar bi jo žalilo. Navadne ljudi ne žali to. Ona se tudi sama hoče kaj z mano pogovarjat, in jo poslušam, ampak ne vem kaj hoče. Zdi se mi, da hoče, da jo samo jaz poslušam in delim tisto kar ima ona za povedat, jaz sem o svojem oziroma zdaj družinskem življenju pa tiho. Vam povem, da najraje ne bi imela nič z njo, niti z njegovimi brati in sestrami. Samo tiho bi mogla bit, oziroma se zanimat samo za tisto kar oni počnejo, pa kako imajo prav, itn. Grozno. Hudo mi je, da se to dogaja šele sedaj, ko imava otroka. Prej pa sploh nisem vedela za to. Partner pošlihta tovrstne stvari šele sedaj kot posrednik. Pogovarjala sva se že, a nič, tiho je, ali pa s ponosom gre. Ne pove mi, ne govori o otrocih, ne govori o … Samo za njih se moraš zanimat. To kar on na prikrit način dela z mano, je točno to. Prosim za pomoč, ker ne vidim, kaj se dogaja. Vem pa, da so bolj zahtevni, ker vem kako sodijo druge. Zgleda da tudi mene na tak način. Jaz sem za njih tudi verjetno tujec, tista zunanja, pa naj bo soseda, ali kdo drug. Moti me, ker se to dogaja za vsako stvar, pa naj bosta samo 2min pogovora. Meni je grozno, še zato, ker sem jaz ta priseljena, sprejet to pravilo mi povzroča glavobole, oziroma ne vem kako naj bom tu zadovoljna. In kakšen je moj partner, kako ga imeti rada? Hvala za pomoč. LP

Spoštovana Nina,

Če sem prav razumel, si že sama ugotovila kaj se dogaja in kakšen odnos imajo v družini tvojega moža. Problem je, da ta način, kot je pri njih v navadi, težko sprejemaš.
Verjetno se tu gre za tekmovanje pozornosti oziroma pomembnosti.

Večina staršev je takih, da tudi takrat, ko njihovi otroci odrastejo, želijo še vedno imeti nad njimi kontrolo. Še vedno gledajo na svoje otroke, kot, da so otroci, pa čeprav so že odrasli in imajo svojo družino. Ko pridejo vnuki, pa to pride še bolj do izraza.

Verjamem, da imaš željo biti samostojna in otroka vzgajati, kot si sama želiš in da ti mož stoji ob strani. Vendar je treba razumeti, da je mož še vedno navezan na svoje starše in verjetno težko dela proti njim. Še posebej, če ima z njimi redne kontakte.

Ne vem, če si moža že opozorila na to, da te njegov način obnašanja moti in ga težko sprejemaš…Kaj pravi na to ?

Pri vseh partnerskih odnosih pride sčasoma do nekih vzorcev obnašanja, kateri motijo enega izmed partnerjev.
Da se stvari ne bi slabšale, je treba nekaj ukreniti. Pomembna je pri tem odločitev, kateri izmed obeh, bo naredil pri sebi spremembo. Ali bo to tisti, ki dejanje povzroča in bo prenehal s tem, ker se zaveda , da partnerja to kakorkoli boli.
Ali pa bo tisti, ki čuti bolečino, pri sebi to ozavestil in poskušal razumeti ter tako sprejel partnerja tudi s to “napako”.
To je seveda stvar medsebojnega dogovora. Zato je potrebna komunikacija in medsebojna podpora.

Robi.

Draga “nina001”!

Zelo dobro te razumem! Zelo dobro vem, o čem pišeš! Zelo dobro vem, kako se lahko med lastnimi sorodniki počutiš kot med največjimi tujci! Ampak, draga ti-TAKO JE, TAKŠNO JE ŽIVLJENJE!!! Dobrodošla na Zemlji! Če lahko vse skupaj malo karikiram…

Tvoja tašča je, kakršna je in je neumno zanjo izgubiti najmanjši atom ali kakšno drugo mersko enoto energije. Zadrži to energijo zase in jo usmeri v proces, da boš ti lažje in bolje živela. Vsi poskusi, da bi spremenili druge, so večinoma žal neuspešni. Lahko poskusimo najprej na lepo, pa potem že grše, če na lepo ne gre,…-rezultat pa bo vedno isti. “Fučka” se drugim, da mi trpimo, da se ne počutimo dobro, da nas boli glava itd. itd. Ne, še raje bodo hodili po nas, še bolj z užitkom. In tvoj partner je hočeš nočeš podaljšek svoje mame. Obvezno si preberi knjigo STRUPENI STARŠI!!! Jaz osebno je žal še nisem prebrala, si pa lahko že samo po naslovu mislim, kaj je v njej…

Poglej, tvoj partner je večino svojega življenja preživel z mamo in očetom, ki sta ga od majhnega, ko je komaj prišel na svet, ko je bil še novorojenček, ko je bil še čisto odvisen od njiju, že indoktrinirala. To se vsadi vate, v vse tvoje celice in skorajda ne moreš, da ne bi bil isti. Poskusi ga razumeti. In vedi, da je tudi on v stiski, razpet med mamo in teboj, ko bi rad ustregel in njej in tebi, je pa kot nek tampon med vama. Naši odnosi so hočeš nočeš polni marsičesa čudnega. Namesto, da bi nam bilo lepo in bi se imeli radi, kot se morda osladno sliši, ampak je čisto OK, se maltretiramo do nezavesti. Skrajni primeri se končajo tudi s smrtjo, ko eden ali drugi vzameta v roke pištolo, nož itd. in obračunata s konflikti, ki jih drugače ne znata rešiti.

Zato lahko in drugim in tebi in sebi rečem, da smo mi tisti, ki lahko v takih situacijah naredimo nekaj zase. Kako kdo to naredi, je odvisno od tega, kakšen tip človeka si. Lahko o tem kaj preberemo, lahko se o tem pogovarjamo, lahko pobrskamo po internetu, kaj napišemo, gremo k terapevtu… Sprejmimo, česar ne moremo spremeniti in spremenimo, kar lahko. Prebere se to oguljeno, je pa zelo zelo resnično.

Draga “nina001”, moč za vse je v tebi in ne dovoli, da bi te kdorkoli prepričal v kaj drugega! Drži se in javi se še kaj!

Maja

Živjo!

Hvala tebi Robi in hvala tudi tebi Maja, ki sta me lepo konstruktivno “potolažila” in podučila v tej življenski krizni situaciji. Seveda me še občasno boli glava, ker razmišljam kako poskrbeti za sebe, da bom zadovoljna in da ne bom kritizirala partnerja in njegovih ter s tem prilivala olja na ogenj. Zmedena sem, razmišljam o sebi, o najini družini, o njem in njegovih. Moram reči, da sem se po zadnjem izbruhu nekako zaprla vase, zato sem se v stiski obrnila na vas, ker mi ni preostalo nič drugega. Zdaj se bom učila to sprejeti in komaj čakam da grem v službo, zdaj sem še na porodniški. O, šit no! Hvala obema. LP, nina001