Spoštovani!

Mož ima diagnozo Azoospermija in zato čakamo na moške spolne celice. Zadnje čase se veliko govori o zrcalnem darovanju. Vendar pa nisem zasledila, da bi se omenjala genetska nevarsnost takega darovanja. S tem mislim, da je v naši mali državici že sedaj velika verjetnost, da se srečajo naši otroci (otrok donorja in moj otrok ali otrok še enega para, ki tudi dobi moške celice istega donorja in moj otrok, pa otrok donorja in otrok drugega para). Kaj bo pa potem, ko bom jaz oddala svojo celico (žensko)? Neka dva para bosta dobila moje celice. Kaj pa če bosta oba moška iz teh parov tudi oddala svoje celice? Verjetnost, da dobimo celice eden od drugega so verjetno majhne. Kaj pa če? Spisek otrok, ki se bodo rodili vsem nam in imajo možnost, da se nekoč srečajo je vedno daljši. Mene osebno je strah prav tega, da bodo kmalu po naši ljubi Sloveniji hodili sorodniki, ki ne bodo vedeli eden za drugega, se zaljubljali, imeli otroke,… Kakšne otroke? Zaradi istih, oz. sorodnih genov verjetno ne ravno zdrave. Verjetnost genetskih napak je verjetno večja. Bog ne daj, da se kaj takega res zgodi. Strahovi pa le so in jaz mislim, da to niso zanemarljivi strahovi.

Na GK pravijo (citiram):

Problem “polbratov” in “polsester”, ki bi se morda srečali, zaljubili in imeli otroke, z genetskega stališča ni problematičen, ker v takih primerih tveganje za pojav genetskih bolezni ni večje. Problem “polbratov” in “polsester” je izključno sociološki, kot sociološki aspekt ljubezni in “poroke” med sorodniki.

Zanima me kakšno je vaše mnenje glede na moje zgoraj opisane strahove in če je to res kar pravijo na GK.

Lep vikend vam želim,

Kristy

Strinjam se z vami. Verjetno obseg darovanja celic pri nas še ni kritičen in nedvomno o tem razmišljajo tudi v centrih za umetno oploditev. Domnevam in upam, da ravnajo v najboljšo korist bodočih generacij.
LP