Funckije pravljic
Najprej sem mu brala lepe, prijazne pravljice, malo pred 4. RD smo začeli prebirati tudi manj prijazne pravljice.Na začetku je želel, da bi nehala brati, ko ga je postalo strah ali, ko je postal žalosten. VEDNO sem mu pravljico prebrala do konca in tako je bil na koncu vedno pomirjen in je lahko zaspal. Vem kakšno funkcijo so pravljice opravljale nekoč in vidim, da današnji starši povečini nimajo znanja o pravljicah, Kako jih brati, kdaj katere pravljice, zakaj je pomembno, da jih ne prirejamo in jih preberemo do konca. Moje mnenje je, da moramo skrbno izbrati katere pravljice beremo v prvih letih. Poznam kar neakj otrok, ki jih je strah vse mogočih stvari. Sicer pa pravljice kot so Rdeča kapica, Janko in Metka in podobne niso na seznamu priporočenih pravljic. Jih celo odsvetujejo.
Zdaj pa šibam spat, morda jutri napišem še kaj.
Star je 3 leta in beremo Pikijeve zgodbice za lahko noč. To so prijazne zgodbe, ki jih zna že na pamet a jih rad vedno znova posluša in gleda slikice. Pravljice kot so Janko in Metka ipd. že meni niso bile všeč in so me morile in jih verjetno nikoli ne bom brala, ker je toliko lepših zgodbic za najmlajše in so prav tako poučne oz sproščujoče…
Mislim, da je funkcija pravljic:
– so poučne: dobro zmaga, poštenost velja, vedno se najde neka rešitev,…
– nas zbližujejo: zvečer se stisnemo skupaj in ko berem ali pripovedujem pravljice me, poslušata z odprtimi očmi, zvedavo, potem še kaj vprašata,…
– spodbujajo domišljijo: v pravljicah se dogajajo nenavadne stvari in če si pravljico sproti zmišljujem, pogosto vprašam, kaj želita, da se zgodi in tako skupaj naredimo pravljico,..
– so vzor in dobra osnova za pogovor o vsakdanjem življenju: rdeča kapica je pomagala mami in babici, muca copatarica se je trudila zašiti copatke, zato jih lepo pospravljamo, neznancem ne odpiramo vrat- volk in sedem kozličkov, se z njimi ne spuščamo v pogovor: rdeča kapica…
Namreč, meni se zdi, da so pravljice res veliko bolj pomembne, kot si mislimo. Pred leti sem odkrila ene pravljice, ki mi jih je brala mama in sem se zgrozila… bolezen, smrt, občutki krivde… same take.
Otrok se v pravljico vživi in ne vem kakšen smisel ima brati kakšne tako ekstremne vsebine.
So potopisi še bolšje od pravljic?
Moja 2,5-letnica že dolgo obožuje pravljice. Jaz sem začela s “prijaznimi” (Piki ipd.), ampak zanimivo, so jo veliko bolj pritegnile klasične (Rdeča kapica, Sneguljčica, Volk in 7 kozličkov ipd.).
Kot otrok se mi te nikoli niso zdele strašne, kot odraslemu pa kar precej. Ampak moja hči obožuje razne volkove in pošasti in zmaje in čarovnice ipd. Nekaj jih zna že na pamet in najbolj ji je všeč, ko lovec (ali mama koza) vzame nož in prereže volku trebuh ali o zmaj požre strica. In ne vem zakaj, ampak iz trebuha vedno skoči fant:-) Janko in Metka pa tudi meni ne sedeta (predvsem zato, ker sta ju starša zapustila, kar mi je čisto mimo).
Meni je ful zabavno, ko jo poslušam, ko kombinira več pravljic (pa še kako risanko doda) in si sama zmišljuje zgodbice.
Sicer pa so funkcije pravljic (kolikor se spomnim iz izpita):
– razvijanje domišljije,
– razvijanje verbalnih sposobnosti, besednega zaklada,
– razvijanje empatije, socialnih sposobnosti,
– razvijanje čuta za pravičnost, moralnih vrednot,
– razvijanje spomina,
– razvijanje ljubezni in veselja do literature,
– pomirjajoč in srečen konec otroke pomirja in jim vliva življenjski optimizem.
pa še kar nekaj jih je bilo, a sem pozabila.
Mi je pa dobro ostalo v spominu, da je profesorica rekla, da pravljic ne smemo olepševati (recimo ko volk poje babico in Rdečo kapico ipd.), ampak da moramo povedati (prebrati) tako kot je in nič kaj preveč dodatno orisovati. Tukaj baje starši zelo kompliciramo in olepšujemo, čeprav otroci te stvari čisto drugače dojemajo, kot si mi mislimo, in je to povsem nepotrebno.
Meni je pravljica Rdeča kapica naravnost grozna za brat 27 mes hčerki, zato smo jo dali na višjo polico-za kasneje.
Zdaj beremo najraje knjigce založbe Oka (beremo te za najmlajše – zdaj npr. gasilec Miha, kapitan Jan, pilot Metod), zelo rada ima Muco copatarico, pa eno “čudno” knjigo OKCI (ki je sicer za večje-notri pravjice, pesmice, igre…-čudno pravim, ker je naši mali ta knjiga ful zakon), pa Pikija Jakoba kdaj preletimo, pa pesmice J.Bitenca Kuža pazi, pa Mačka Murija, pa ene kartonke o Marku in Ivi, pa knjigce Marinka….. Mah, imamo že na metre knjig. Od samo slik do pravljic.
Beremo vsak večer, in beremo vedno ko smo v avtu. Sicer ne uspemo.
Tudi mi smo redni obiskovalci in odjemalci knjig iz knjižnice. Izbiramo po “občutku”. Maminem in hčerinem.
Ob knjigah se vedno pogovarjava – kaj je kje. Šele nato zaspi.
Nisem nič napisala o funcijah, pa naj dodam še tole – vsaka knjiga ima svoje funcije in so odvisne od tematike knjige! Vse pa imajo skupno lasnost, da si takrat z otrokom, da te posluša, da vama je lepo, da bereš kaj se je v knjigi dogajalo…. Strokovno je to opisala Katka.
(meni npr. ta hip pravljice na DVD še ne sedejo; se mi zdi en poseben čas brat prav knjigo).
Oj, si ful napisala glede funkcij pravljic… super
Ali kdo ve,kako gledajo na to WALFDORCI?
Glede strašnosti pravljic… pa ne vem… mene je bilo ful strah volka, še ko sem bila večja… je pa res, da so uporabljali volka za zastraševanje, ko nisem pustila česati svojih kodrčkov..
Ne bi vedela, katere so starostno primerne za 2 letnike, če se ti da, pokliči go. Bedito Mlinar v KOnzorcij, ona obvlada IN BO ZIHER VEDLA, ALI PA tILKO jAMNIK, v KNJIŽNICO Otona Župančila (zdaj je pomoje v tisti tanovi knjižnici pri Evropi).
Mi pri Rdeči K. še nismo, osebno se mi zdi, da je mogoče še malo preveč abstraktna. Mi “predelujemo” Zverjaščka- notri se zverjašček ustraši miške in to mu je ful fascinantno in potem čeblja česa se je on ustrašil in se potem pogovarjamo o tem. Pa rad ima ene zgodbice o ježKih, kjer je opisano česa se ježki veselijo, pa spet ustrašijo itd- pa še druge zgodbice z basic čustvi, ki jih pozna in jih doživlja tudi sam. Mi bomo s “klasičnimi” pravljicami še kakšno leto počakali.
No, to glede predelave strahov pa nisem vedela. Hvala obema (jagoda 12 in Taša_1) za pojasnilo.
Je pa meni zanimivo, da moja hčerka sploh ne sprejme, da je volk hudoben. On sicer požre babico in Rdečo kapico, ampak je prijazen, kot pravi ona. Se mi zdi, da se njej to, da volk požre onidve, sploh ne zdi nič hudega:-)) Morda zato, ker potem itak obe živi in zdravi spet skočita iz trebuha. Ji pa ni všeč, da volk na koncu umre. Tako da si tega sploh noče zapomniti. Za njo je konec, ko babica in RK skočita iz trebuha (oz. kozlički), volk pa spi naprej:-))
Jagoda12, kje pa si ti našla Zverjasca? Ker jaz sem ful iskala, pa sem ga našla samo v angleščini (Gruffalo). Je pa res ful luštna zgodbica. Pa še ena s podobnimi ilustracijami obstaja o pošastih (bi znal biti celo isti ilustrator) – “Where the wild things are” – je pa mislim da samo v angleščini.
Pravljice so zagotovo najkrajša pot k individuaciji človeka in približevanju arhetipom v vsakdanjem življenju posameznika.
Pravljice so najboljša psihoterapija
Dr. Jože Magdič, nevropsihiater in jungovski psihoanalitik
Zakaj otrokom pripovedovati pravljice?
Prek pravljic se otrok v procesu individuacije svoje osebnosti poslavlja od arhetipskega nezavednega. Hkrati se prek pravljic v posameznikovo usodo aplicirajo večne arhetipske resnice (biološke in genetske) oziroma resnice človeškega duha. Otroku želimo s pravljicami polepšati življenje, mu na primer pomagati, da se znebi nočnega strahu. Ko otrok doživlja nočni strah, se njegov ego osamosvaja in doživlja arhetipe, ne samo na prijeten, temveč tudi na neprijeten način. S pravljicami otroku pomagamo, da se poslovi od arhetipskega in da se njegov jaz lažje vživlja v realno življenje.
Ali obstajajo pravljice, ki so primernejše za dečke oziroma deklice?
Iz pravljic se učita oba spola. Rdeča kapica je na primer pravljica, ki vpliva na eni strani na individuacijo ženskega jaza, hkrati pa terapevtsko učinkuje tudi na moškega, da mora skrbeti za ‘Rdečo kapico’ v sebi, se pravi za ženski del sebe.
Ali so pravljice terapevtske tudi za odrasle?
Nekoč, ko še ni bilo televizije, so odrasli preživljali dolge večere ob skupnih opravilih in si pripovedovali različne zgodbe in pravljice, kar je imelo zanje zagotovo terapevtski učinek. Menim pa, da je že od nekdaj tisti končni smisel pravljic v ohranjanju človeške vrste, na kar kažejo za pravljice značilni konci: bila sta srečna …, živela sta dolgo …, imela sta družino itd. Zavedati se moramo, da pravljica ni novela ali članek, da so pravljice nastajale tudi iz zgodovinske potrebe človeškega duha.
V različnih zgodovinskih obdobjih so imele kompenzacijsko vlogo v boju zoper enostranskost nekaterih življenjskih nazorov. Iz vsebine pravljic lahko zato sklepamo, kakšna je bila kriza družbe, v kateri je pravljica nastala. Pri tem velja omeniti, da čim starejše so pravljice, tem bolj so splošno človeške, in čim mlajše so, tem bolj so povezane z aktualnimi problemi nekega naroda v nekem zgodovinskem trenutku.
Slovarček:
– arhetip: praslika, ki deluje znotraj človekove psihe; njen simbolični izraz so figure in liki, ki jih je človek ustvaril v mitih in zgodbah
– individuacija: proces, ko posameznik napreduje k psihološki celoti / proces duševne rasti tistega, ki si je postavil za cilj, da postane človek, kakršen pravzaprav je / po Jungu traja ta proces vse življenje
Pravljice ustrezajo otrokovemu dojemanju samega sebe in sveta.
Kaj morajo vedeti starši?
Mag. Tilka Jamnik, promotorka branja v Pionirski knjižnici v Ljubljani
V katerem obdobju otrok najbolj potrebuje pravljice?
Pravljice so najprimernejša literatura za otroke v predšolskem in zgodnjem bralnem obdobju. Zato tudi razvojno in bralno obdobje otroka starega od 3–9 let imenujemo pravljično obdobje. (Sicer pa jim pravljice prebiramo tako dolgo, dokler si to sami želijo.) Pravljice ustrezajo otrokovemu dojemanju samega sebe in sveta. Vsakdanji realni svet se namreč pridruži nevsakdanjemu, čudežnemu, oba tvorita tipično otroški pogled na svet. Junaki, situacije in predvsem čudeži v pravljicah otroka svojevrstno (njegovemu psihološkemu razvoju primerno) pripravljajo na svet in življenje.
Kako naj pravljice interpretiramo?
Pravljice otroku pripovedujemo na pamet ali beremo in pripovedujemo ob ilustracijah v slikanicah. Lahko pa si jih tudi izmišljamo, sami ali skupaj z otrokom! Otroka in knjigo držimo v naročju, oz. sedimo tesno skupaj z vsemi otroki v družini. Na pravljični uri v knjižnici ali v vrtcu se posedemo v poslušalski polkrog. Mlajšemu otroku več pripovedujemo na pamet ali ob ilustracijah v knjigi, starejšemu več beremo. Z otrokom se tudi pogovarjamo, če si to želi. Občasno ga spodbujamo, da po svoje ilustrira prebrano pravljico, ali se skupaj lotimo kake druge pobralne dejavnosti. Ko bo otrok začel brati sam, nam bo pravljice občasno bral on, mi pa bomo poslušali. Branje pravljice lahko povežemo na primer z ogledom risanke na televiziji ali lutkovne predstave, ki je narejena po pravljici.
Koliko pravljic potrebuje otrok?
Otrokom beremo vsak dan; nekateri strokovnjaki svetujejo 20 minut (mlajšim otrokom beremo celo manj, večjim morda tudi več). Beremo in pripovedujemo ob različnih priložnostih, zagotovo vsak večer za ‘lahko noč’, toda tudi popoldne, ker smo utrujeni ali dežuje, v čakalnici pri zobozdravniku, v avtu, ko smo obtičali v koloni na cesti … Ena pravljica zahteva tako malo časa! Poglejte na uro, če ne verjamete: pravljico v slikanici boste prebrali v treh do petih minutah! Saj je skoraj tako, kot da bi nam pravljica čas vračala! Zagotovo pa otroci in tudi odrasli občutimo skupno branje kot podarjeni čas, predvsem je to darilo nas staršev (ali drugih odraslih), ki beremo, otroku. S tem, ko mu podarjamo čas, mu potrjujemo, da ga imamo radi in želimo z njim deliti lepoto literature.
Od malega sem privržena knjigi. Ta je lahko zabavna pustolovščina, ki preseneča. Tudi učiteljica je. Lepota in bogastvo.
Včasih slutim junaka
Mojca Osojnik, pisateljica in ilustratorka pravljic
Kako nastajajo sodobne pravljice?
Zelo spontano. Vedno sem v zadregi, ko nekdo zavrta s takim ali podobnim vprašanjem in potem radovedno zre vame, v pričakovanju enega hudega odgovora, če že ne kar recepta. Pa ga ni. Po svetu hodim z odprtimi očmi in pravljica se kar zgodi. Ujet nedokončani stavek na avtobusu, preblisk pod prho … smešen oblak … pesem … Zapuščena hiša, mimo katere greš neštetokrat, potem pa te nekega dne pocuka za rokav … Ljudje. Vse, kar počno. Včasih tudi kaj povsem neprijetnega. Jezna beseda. Žalost … Še vedno zardevam, kadar me naslavljajo z otroško pisateljico. Počutim se bolj ilustratorka, ki tudi piše. Čeprav ljubim besedo, se mi zdi, da se knjig vendarle lotevam drugače kot ‘pravi’ pisatelji. Nikoli na primer ne rečem: Napisala sem pravljico. Slišali pa me boste reči: Naredila sem knjigo. Avtorska slikanica je zame idealni medij, ki enakovredno združuje besedo in likovno podobo. Stalno sem na lovu za tistim odličnim razmerjem, kjer naj bi se oba medija najbolj dopolnjevala in združena povedala kar največ. Male stvari so zelo pomembne. Tudi tisto, kar ni najbolj očitno, plete male zgodbe v ozadju. Tisto, kar lahko narišem, o tistem mi ni treba pisati. Trudim se tudi, da napisanega ne bi preveč podvajala z ilustracijo. Od malega sem privržena knjigi. Ta je lahko zabavna pustolovščina, ki preseneča. Tudi učiteljica je. Lepota in bogastvo. Morda celo neprijetna resnica, včasih. Svet zase. In vedno trening, za male sive celice seveda. Pa vendar, svojih knjig se ne lotevam niti namerno niti preveč načrtno. Včasih slutim junaka, ki se potem smuka po mojih mislih, postaja vse bolj jasen, dobi podobo, dobi značaj, temperament … in nazadnje zgodbo. Če hoče biti knjižni junak, potem mora imeti kaj povedati. Včasih je dogodek tisti, ki sproži kamenček. Prizor. Trk značajev, ki sčasoma dobijo podobo. In zgodbo. Sicer pa, ali ni že od nekdaj, tako ali drugače, predmet vse umetnosti v temelju nespremenljiva bit človeka? V pravljicah je to še posebej očitno. Seveda sledi trdo delo, gnetenje žive snovi …, ki pa je hkrati tudi užitek. Občasno vračanje v lastno otroštvo, zadnje čase tudi neke vrste dialog z mojo hčerko, vez z ljudmi, predvsem z otroki … Vesela sem, da so moje občinstvo otroci, čeprav priznam, da ne mislim vedno nujno nanje, ko delam knjigo. Jih pa spoštujem. Tako zahtevni so, kritični in neizmerno in odkrito hvaležni. Neposredni. Zelo dobro opazujejo, razumejo …
http://www.ce.sik.si/bralna.htm
Pravljice so hrana za otrokovo dušo.
Pravljice dajejo otroku v simbolični obliki poročila o tem, kako naj se ukvarja s problemi in kako naj brezskrbno odraste do zrelosti.
Nikoli kasneje ni otrok tako učljiv kot v predšolskem obdobju.
Če otroku pomagamo zgraditi bogat besedni zaklad, ga bo kasneje lahko uporabil v govoru in seveda pisanju.
Knjige vplivajo na jezikovni razvoj in s tem na mišljenje.Otrok, ki v rani mladosti začuti lepoto varnega naročja s knjigo v roki, bo vse življenje rad bral.
___________