Pozdravljeni!
Moram vam predstaviti en problem, ki sem ga danes opazila. Pri znancih smo bili na obisku in opazila sem sledeče:
Enajst letni sin ni ubogal očeta. Ta mu večkrat nekaj reče, on pa nič ne uboga. Oče ga malo bolj na trdo prime,ali pa mu eno primaže, otrok pa se mu smeji! Reče mu ej fotr tis fuknen, ubil te bom, zaklal te bom in po kuhinji išče nož! Oče je popolnoma nemočen. Vem, da s silo oče ne bo dosegel kaj dosti ampak enostavno je vzgojno nemočen!
Še malo zgodovine o fantu. Že v vrtcu je kazal nasilno vedenje, oče in mati sta se pri njegovih petih letih ločila bolj na silo kot lepo, tudi v šoli je imel težave z vedenjem in so mu pri zdravniku ugotovili hiperaktivnost (slikanje možgan),jemal je tudi nekakšna zdravila proti hiperaktivnosti.
fant se mi zdi malo tudi razvajen, kot majhen je dobil vsako igračo, ki se je je spomnil, je pa tudi edinec.Televizijo gleda, kolikor se mu zljubi, je bonbone kar po vrečkah, pri mizi pa je zbirčen. Drugače pa pri učenju nima nobenih težav. Je odličen.
Tudi jaz se ga kar malo bojim in enostavno ne vem kako ga ukrotiti.
Kaj mi svetujete

Teja,

tole kar opisujete, kaže na dečkovo veliko stisko in klic po pomoči. Potrebno je pomgati obema: očetu in sinu.

Več vam bo povedala Francka naslednji teden.

Lep pozdrav, Petra

Se strinjam s Petro o dečkovi veliki stiski in klicu po pomoči.

Stvari namreč niso tako enostavne: ne gre za slabo vzgojo in popuščanje,
čeprav je potrebno postavljati meje, potrebno je presekati dosedanje vedenje.

Kar ne pomeni, da neustreznih besed in ravnanja ne bo več, le dobesedno se jih ne sme vzeti vedno, ampak jih je potrebno marsikdaj preslišati, kar se bo vam ob občasnih srečanjih zdelo seveda neustrezno.

Če res želite pomagati za začetek preberite knjigo Eksploziven otrok, ki ni lahko branje, pa pozitivno pristopite k problemu!

Čarobne paličice ni, zadeve se le počasi urejejo, ob OGROMNEM naporu in potrpljenju, če ga bližnji seveda zmoremo.

lp,

Meni so zelo všeč predavanja na temo vzgoje, ki jih izvaja Mladinski dom Jarše. No, mislim, da so tam strokovnjaki- vsaj kolikor sem jih imela jaz možnost spoznati- kar se vzgoje tiče in verjetno ne bi bilo slabo se morda obrniti na njih. Inknjiga Mala knjiga za velike starše, ki so jo izdali je enkratna- Mercedes model.

teja nn,

nisem dobro razumela vašega odnosa z očetom in sinom, o katerem govorite? Gre za znance s katerimi se srečate zelo redko, redko, ste blizu doma? Za vaš opis in opažanja je to pomembno – ste nevtralni, čustveno povezani. Zakaj bi se ga bali če ste samo znannci? Zakaj bi ga vi krotili?

Fant je star 11 let, za seboj ima očitno množico neprijetnih življenjskih izkušenj. Zelo zgodaj v razvoju je po vašem pisanju kazal znake neprilagojenega vedenja. Bolj ko se takšno vedenje pojavlja zgodaj v razvoju in na več mestih hkrati (torej doma, v vrtcu, na igrišču, pri sorodnikih …) večja je verjetnost, da se bo razvoj odvijal v disocialni smeri.

Razlogov je zelo veliko. Eni so biološko-nevrološko-fiziološke narave (saj veste vse tisto, kar je kakorkoli povezano z dogajanjem pred, med in po porodu, dozorelostjo fiziološke in nevrološke osnove za rast in razvoj …),
drugi so socialno-emocionalni, tretji vzgojni, četrti okoljski in še in še.

Razlog za današnjo otrokovo sliko je v kombinaciji nekaterih od teh dejavnikov. Da bi vam lahko kaj pametnega svetovala bi seveda morali “preiti” otrokovo življenjsko pot (telesni, socialni, emocionalni razvoj, okolje in njegove dejavnike, ki so imeli svoj vpliv in še in še).
šele, ko poznamo, vsaj v grobem, kako je nastajalo današnje vedenje fanta, lahko načrtujemo spreminjanje v smeri socialnega vedenja.
Če sprejmem, da je bilo dogajanje kot ga opisujete je edini nasvet, da naj oče in sin hitro poiščeta strokovno pomoč sicer bo napetost in nerazumevanje samo še naraščalo.
Oba bosta morala vložiti v njun odnos mnogo energije, volje in moči, predvsem zato, ker sta oba v tej situaciji hudo, hudo ranljiva. Bolečino pa “prelagata” drug na drugega. kdo bo s tem začaranim krogom prenehal, kdo bo odložil to nesmiselno početje – ki nikoli ne privede do cilja- kdo bo storil prvi pravi korak in to je korak NAZAJ in ne naprej (v še več klofut, jez, zamer, razočaranj, poniževanj, uporov …) Obe veva, da mora to narediti oče.

Oče zato, da bo spremenil svoj odnos do otroka: na eni strani pričakovanje, da ga bo sin kar ubogal, na drugi fizično kaznovanje, na tretji “razvajanje”, sprejeti bo moral odgovornost očeta – delo in ne le vlogo (torej sem oče, lahko zahtevam in drugi realizira – očetovstvo je veliko več kot to, še posebej, če gre za otroka, ki že sicer kaže večjo mero neprilagojenosti)

Fant pa zato, ker bo moral opustiti napačne vzorce vedenj in ravnanj, mišljenja, vrednot (in s tem povezano besedišče), odnosov z okoljem. Glejte, spremeniti bo moral vse to, s čemer je doslej kar dobro uspeval “premagovati vsakdanje situacije” (da ni potreboval upoštevati očeta – ker se tega pač nikoli ni prav naučil – se je odlično naučil uporabljati tiste “težke” besede, ki se nam kar žarežejo v misli in srce. Ob njih danes vsak onemi.
Skratka prepričana sem, da bo potrebna strokovna pomoč, da se bosta lahko našla in razumela. Pa oba čaka veliko prilagajanja.
Ker pravite, da je fant kljub vsem težavam v šoli odličen, bi rekla, da je bister in to je na eni strani olajšava za spreminjanje, ker bo imel večjo možnost uvida (razumevanja), lahko pa je ovira – bister, vendar zadaj za besedami, dejanji ni vrednot, moralnosti oz empatije.

Veste težko bi vam napisala še kaj več, da bi lažje razumeli na eni strani otroka, na drugi očeta – kriv ni nihče – tako se je zapletlo in ozavestiti se ni dalo prej. Zato vprašanje kdo je kriv v teh zadevah nima odgovora in je nesmiselno.
Kakorkoli – poskusite prepričati očeta, da mogoče najprej sam, kasneje pa skupaj s sinom poišče pomoč. Osebno zelo zaupam psihologu, psihoterapevtu na svetovalnem centru v Mariboru. če ste iz drugega dela Slovenije bi vam lahko prav on svetoval koga v vaši bližini.

Lep pozdrav

Francka