V Sloveniji je vsako leto zaradi tega prizadetih okoli 400 družin oziroma 2500 svojcev in prijateljev.
Smrt bližnjega zaradi samomora prinese svojcem hudo bolečino in jih zelo obremeni. Potrebujejo podporo, razumevanje in pomoč skupnosti in strokovnjakov.

Forum odpiramo z namenom, da tudi na tem mestu lahko spregovorite vsi, ki ste se morali soočiti z izgubo bližnjega, ker je storil samomor.
Na forumu lahko delite svojo izkušnjo z drugimi, dobite strokovni nasvet, izrazite svojo bolečino, občutke krivde, nemoči, osamljenosti, nerazumljenosti, stigme, sramu …

Verjamemo, da ko ljudje spregovorimo, nam to lahko pomaga na poti žalovanja in okrevanja zaradi boleče izgube.
Vabimo vas, da skupaj spregovorimo, delimo svoje zgodbe in tudi na tak način pomagamo drug drugemu, da nihče od nas ne ostaja sam in v molku.

Forum je pod strokovnim vodstvom mag. Violete Irgl, specialistke zakonske in družinske terapije.
Violeta poleg terapij za posameznike, pare in družine, vodi terapevtske skupine za pomoč svojcem po samomoru bližnjega. Izvaja delavnice in predavanja za splošno javnost, šole in javne ustanove, predvsem o psihološki travmi in njenih posledicah ter okrevanju po travmi.

Pri svojem terapevtskem in raziskovalnem delu spremlja žrtve različnih psihičnih travm. Posveča se predvsem odraslim, ki so v otroštvu doživeli travmatično izgubo starša.
V zadnjem desetletju je v različnih medijih velikokrat spregovorila o terapevtskih izkušnjah spremljanja svojcev po samomoru bližnjega in o travmi.
Je avtorica knjige Konec molka, ki je napisana kot pomoč družinam po izgubi bližnjega zaradi samomora in bo izšla konec novembra.

Violeta,
dobrodošla v ekipi strokovnjakov na Med.Over.Net.

Prijazen pozdrav vsem.
Z veseljem se pridružujem ekipi. Čeprav je naša tema boleča in težka je o njej potrebno s sočutjem spregovoriti. Besede niso razkošje, ampak nuja. Ko spregovorimo se lahko začne zdravljenje.
Tudi sama vas vabim, da delite svoje izkušnje, vprašanja, mnenja…

Naj začnem sama:
petek, 15. december 1978, je bil najbolj boleč dan v življenju naše družine in za vedno nas je spremenil. Stara sem bila devet let in zaradi samomora mi je umrl oče.
Dve celi desetletji, obdobje otroštva, najstništva in prvih let odraslosti, sta bili zame zelo težki. Tedaj so vsi odrasli prezrli mojo bolečino in trpljenje. Zelo počasi, celi dve naslednji desetletji sem potrebovala, da sem zbirala moč in pogum, se krepila in predvsem zelo, zelo veliko učila. Dobila sem besede, da sem lahko prekinila molk in izpovedala svojo otroško zgodbo. Kako blagodejno!
Danes imam ob sebi drage ljudi, s katerimi si delimo bolečino in žalost, pa tudi veselje in radost. Zdaj ko imam sama spet glas, ko tudi jokam lahko, kadar mi je hudo, svoje besede posojam tudi drugim s podobno izkušnjo.
Ne molčim in ne bom molčala, ker ne morem molčati. Po dveh desetletjih izkušnje in terapevtsko znanje predajam naprej v želji, da vsi z bolečim otroštvom poiščemo besede za zgodbe svojega otroštva, ker nam takrat, ko smo bili še otroci, odrasli niso zmogli dati možnosti, da bi povedali o stiskah, bolečini in trpljenju, ki smo jih doživljali.