Spoštovani uporabniki,

kljub temu, da imamo na forumih pokrita že skoraj vsa področja se zgodi, da se pokaže vrzel. Pri klimakteriju, menopavzi in andropavzi je tako.
Veliko ljudi se srečuje s težavami, ki so povezane s tem posebnim obdobjem. Pravzaprav je vse več takšnih, ki potrebujejo nasvet, vzpodbudo ali mesto, kjer se lahko pogovorijo z nekom, ki jih razume.

Forum Klimakterij je namenjen izmenjavi izkušnj z menopavzo in andropavzo.
Je namenjen njej in njemu.

Pozdravljeni!

Sem pobudnik uvedbe tega foruma, povod za to pobudo pa je nekako naslednji:

Oni dan me je klicala žena iz mesta med službeno malico:
– Umrla bom, skup bom zlezla!
– Kje si? Kam naj pošljem rešilca?- sem ves prestrašen zavpil v mobi.
– Ah saj ni tako hudo, se mi že izboljšuje- me je pomirila.

Po tretjem takem klicu v obdobju enega meseca, sva se začela o tovrstnih težavah resno, pa vendar dokaj sproščeno pogovarjati, saj med nama ni skrivnosti in zaupanje negujeva, od kar se poznava. Ti najini pogovori so bili in so še vedno najblj plodni zjutraj, ob jutranji kavici, pa naj gre za delavnik, ko po kavici odideva vsak na svojo stran, ali ob koncu tedna, ko je vse nakako lažje.

– V menopavzi sem,- mi pravi.
– Vem,- ji odvrnem.
– Kako to veš?- me vpraša
– Po tvojih simptomih, – ji odvrnem
– Kako pa lahko to označiš za menopavzo?- me nejeverno vpraša.
– Ker sam doživljam nekaj podobnega že tri leta, – ji odvrnem.

Ja, natanko tri leta sem starejši od nje. Ampak, kot tipičen moški sem o težavah bil tiho in jih “po moško” prenašal. Diskusija je nato stekla in prav oddahnil sem si, ko sem ji zaupal svoje težave. Ugotovila sva, da so si dokaj podobne ter prišla do zaključka, da imamo tuidi moški menopavzo, ki pa se ji pravzaprav reče “andropavza.” Gre za obdobje klimakterija pri obeh spolih, ki pa še vedno velja za nekakšne “tabu”, še posebej, ko gre za moškega. S tem priznanjem želim začeti diskusijo tako z moškimi kot ženskami, saj gre za izredno pomembno, da ne rečem odločilno temo, ko iz življenske vihravosti prehajamo v obdobje, ko naj bi dosegli življensko modrost. Ker pa gre seveda za zelo delikatno in osebno temo, uporabljam psevdonim, kar predlagam vsem, ki bi radi sodelovali v tej diskusiji. Mislim, da bo beseda tako lažje stekla in prepričan sem, da si lahko vzajemno zelo tvorno pomagamo.

Zanimiva tema, čeprav bi jo pričakovala v Starejšo so modrejši, pa je tam vse skupaj bolj v krču, kot da bi se delali, da je vedno vse v najlepšem redu…

Glede knjige bi priporočila še eno, ki jo je napisala dr. in znanstvenica: Ženski možgani. Ime bi morala poiskati.

Sama hitim “tja” in želim biti glede vsega strokovno podprta.

Upam, da se bodo odvijale živahne teme in širok spekter raznovrstnih predlogov za vsako stanje in razmerje.

p.s.: Sama sem le to začutila, da bi bila najraje sama…

Noone!

Pozdravljena in dobrodošla na forumu. Najlepša hvala za uvodno informacijo o knjigi, ki je še ne poznam. Jo bom poiskal v knjižnici pod naslovom, ki si ga navedla in upam, da ime avtorice ne bo potebno. Če in ko izveš ime, nam pa ga le javi.

P.S. Biti sam po mojem ni slabo. Le biti osamljen je lahko hudo.

Odkril sem ime avtorice omenjene knjige: BRIZENDINE LOUANN. A odkril sem še nekaj in sicer, da je ista avtorica napisala tudi knjigo:”Moški možgani.” Je še sveža in praktično topla od tiskanja.

felixx, ful hvala za tako izčrpne informacije o knjigi ! Zelo zanimivo in kar je grozljivo – resnično! Čestitam za tvoje raziskovanje, ker si pravilno našel. Nekako sem kar malo pozabila na ta moj prispevek na forumu, verjetno zato, ker se me na srečo še tako intenzivno ne dotika.
Ja, Moške možgane sem si že ogledovala v knjigarni, a rabim mir in čas, da knjigo preberem. Poleg tega rada kritično razmišljam in se ali ne strinjam z napisanim. Vsekakor menim, da je vsako življenje unikatno, so pa te knjige izjemni približki človekove kemije. Zdaj se prav veselim Frankfurta po Frankfurtu, kjer se bom “pozabila” na nekaj oddelkih, pa še Konzorcij so povečali…
Glede osamljenosti pa menim, da je vsak kdaj na tem. Jaz sem bolj ustvarjalen tip in rada kaj delam sama, s svojimi mislimi, glasbo in predmeti za ustvarjanje…Me pa ljudje radi zmotijo, jaz pa nimam časa. Ampak, to je že druga zgodba.

Kaj pa ti meniš o tem, kar si prilepil iz knjige?

Louannova je tudi počakala do te stopnje, kar je pri meni vzbudilo zaupanje.

Večina meni, da mena nastopi šele z odsotnostjo cikla, ni točne prelomnice, kdaj to je.
Zato so meni te knjige všeč, da se brez vzroka ne vznemirjam.

Kot sem pa rekla, sem rada sama v času, ko kaj premlevam, da nikogar ne obremenjujem. Ugotovila sem, da ko sem v največjih težavah, mi besede ne gredo z jezika in ne znam niti prositi za nasvet ali pomoč.

Sama imam zelo rada ljudi okoli sebe, vendar želim, da so čim bolj samostojni, za vsak primer, če me slučajno zmanjka.

Noone!

Omenila si forum : “Starejši so modrejši,” pa sem malo pokukal. Vse kar sem prebral mi daje ravno drugačen občutek. Kakšno je kaj tvoje mnenje, glede na pregovor, ki sem ga nekje prebral:

Norost je bolezen, katere vzrok je mladost, zdravilu pa se reče starost.”

Sprašujem iz ene same misli: ali lahko mi, ki šele prihajamo v obdobje imenovamo “klimakterij” , ali pa smo vanj ravno zakorakali, prekinemo s serijo tragedij, tako osebnih kot družinskih, ki so opisane v omenjenem forumu? Seveda z lastno modrostjo in ne s čim drugim.

Norost je bolezen, katere vzrok je mladost, zdravilu pa se reče starost.

Da malo razčlenim: vzrok za norost se mi mladost ravno ne zdi, mogoče si takrat bolj “bolan od ljubezni”, kar pa opisuje tudi Louannova. Nastop starosti se mi zdi takrat, ko si že bolj nemočen in imaš tisti prozorni izraz na obrazu.
Ta leta okrog 50 pa se mi zdijo bolj srednja leta, ko se ti končno razbistri nebo in ti je jasno, za kaj se gre. Ugotoviš, da več, kot veš, še vedno nič ne veš. Da nasveti niso pravi odgovor na težave, ker mora vsak prehoditi svojo pot. Lahko pomagaš le, če te kdo prosi. Postaneš razumevajoč in ugotoviš, da so nekateri na nižji, nekateri pa na višji stopnji, kot si sam. Nimaš več odvečnega časa ukvarjati se z vsakim, ki ima 5 min časa, če te ne zanima ali nujno potrebuje. Še vedno pa lahko izgledaš tako, da se dobro počutiš v svoji koži.

Je pa ta prehod kot neka iniciacija, ki nam težko pade in moramo biti v velikem ravnotežju telesa in duha, da jo prebrodimo…Narava je zakon, ljudje smo malo omejeni in ne prepoznavamo ciklov, vzorcev in posledično rešitev…

Upam pa, da se bo nekoč našel nekdo in bo kaj takega napisal tudi na temo nas, t.im. moških.

Felixx, kar začni pisati, lahko le brošurico pametnih idej in navedkov drugih avtorjev. Tempo je hud, zato nekateri radi momogrede preberejo kaj bistvenega.

lp

Noone, mimogrede se ne dojame nič bistvenega. Bistvo je očem skrito (saj veš, kdo je to rekel) in do njega mora priti vsak sam. O tem tudi na svoj način govori knjiga “Žensko telo, ženska modrost.” Bistvo hudega tempa pa je, da zgrešimo bistvo. Zato je dobro malo upočasniti ali celo malo izstopiti. In klimakterij je po mojem čudovita priložost za to. Bom poizkusil uvesti-začeti novo temo na tem forumu glede tega.