FM – Program na URI SOČA
Danes je bil moj zadnji dan 5 tedenskega rehabilitacijskega programa na SOČI.
Kaj lahko rečem?
Pred 5 tedni nisem vedela, kje se me glava drži zaradi izrednih bolečin, žalosti zaradi le teh … , bila sem na robu obupa, ker nisem vedela, kaj za vraga se z menoj dogaja.
Danes :), danes pa sem “nova”.
Še vedno me telo zelo boli (sicer v precej zmanjšanem obsegu), vendar so me naučili, kako bolečino sprejemati, se ustaviti, ko je to potrebno, uporabljati preventivo… podučijo o zdravilih, imajo edukacijo o higieni spanja, drži, hoji, opravljanju del.
Kapo dol dr. Jamnikovi! Sestavila je izjemen tim ljudi, ki so popolnoma predani, da pomagajo ljudem s kronično boležino. Odlično podkovani in upoštevajo individualne težave ter se prilagajajo s programom, če nekdo česa pač ne zmore oz. česa potrebuje več. Pri meni je bil sicer večji izziv me malce upočasniti, vendar začuda, uspelo jim je.
Fizoterapevtki ga. Jana in ga. Nuša, delovna terapevtka ga. Katja, psihologinji ga. Majda in ga. Marjana, zelo se zavzame socialna delavka ga. Tatjana … , izreden tim! Ne vržejo te v vodo “zdaj pa plavaj”, temveč te naučijo plavati …
Vsem polagam na srce. Če imate simptome FM, ne vdajte se. Ni lahko, najbrž nikoli ne bo, vendar si je vredno prisluhniti. Ne ustavite se v iskanju dobrega za vas. Če imate težave v domačem okolju, peljite jih na predavanja dr. Jamnik, mislim da ima le te v sklopu Društa za FM.
Morda se podajte v LJ k dr. Jamnikovi. Ne vem, vsak za sebe najde optimalno rešitev, jaz vam resnično vsem želim, da vam uspe z bolečino živeti, kakor se le najbolje lahko.
Trenutno se počutim odlično, upam, da bom znala stanje tudi dobro vzdrževati. Res so za mene malce težja določena obdobja v letu, vendar tudi to si srčno želim urediti, če ne drugače vsaj lažje prebroditi. Vem, da najverjetneje ne bom nikoli več opravljala tako zahtevnih del kot sem jih, vendar ne bom pa obležala :), nekaj bom že našla zase.
Prizadevnost osebja in prijaznot na URI SOČA je prav navdihujoča, od gospe pri grelnih blazinah, sprejemne pisarne, vseh terapevtov, zdravniškega osebja … , še v baru so zelo prijazni in imajo res dober kafe 🙂
SREČNO VSEM, PA SREČNO MENI 🙂
LP
Hvala za lep opis izkušnje. Vedno me veseli, če kdo najde pravo terapijo zase. Gotovo taki opisi pomagajo tudi drugim, na tem forumu pravzaprav pogrešam več podobnih zapisov. Konec koncev veliko ljudi poskuša poiskati pomoč na različnih koncih in tudi če z rezultati nismo tako zadovoljni, se mi zdi prav, da se izkušnja zapiše, ker tudi to lahko pomaga drugim.
Za bolj jasno oceno terapije pa bi gotovo pomagala ocena stanja pred in po njej. Bi se lahko samoocenila po lestvici, objavljeni na strani dr. Sarah Myhill? http://www.drmyhill.co.uk/wiki/CFS_Ability_Scale_-_a_rough_measure_of_how_disabled_you_are
Takole gre v prevodu:
100: brez simptomov po vadbi; normalna aktivnost; sposobna za delo doma/v službi v polnem času brez težav
90: brez simptomov med počivanjem, blagi simptomi po fizični aktivnosti; normalna aktivnost; sposobna za delo v polnem času brez težav
80: blagi simptomi med počivanjem, poslabšajo se z obremenitvijo; minimalna omejitev obremenitve potrebna le pri aktivnostih, ki zahtevajo napor; sposobna za delo v polnem času s težavami na delovnih mestih, ki zahtevajo napor
70: blagi simptomi med počivanjem; nekatere dnevne omejitve v aktivnosti so jasno izražene; splošna zmogljivost blizu 90% pričakovane razen če gre za aktivnosti, ki zahtevajo napor; sposobna za delo doma/v službi v polnem času s težavami; potrebuje počitek med dnevom
60: blagi do srednje izraženi simptomi med počivanjem; izrazite omejitve v dnevnih aktivnostih; splošna zmogljivost med 70 in 90%; nesposobna za delo na delovnih mestih, ki zahtevajo fizično delo (zgolj stanje je vključeno), vendar sposobna za delo v polnem času z lažjo aktivnostjo (sedeče delo), če je delovni čas prilagodljiv
50: srednje izraženi simptomi med počivanjem; srednje do močno izraženi simptomi po vadbi oz. aktivnosti; splošna zmogljivost zmanjšana na 70% pričakovane; nesposobna za naporne zadolžitve, vendar sposobna za izvajanje lažjih oz. pisarniških del 4-5 ur dnevno, vendar so potrebni počitki; spati oz. počivati mora 1-2 uri dnevno
40: srednje izraženi simptomi med počivanjem; srednje do močno izraženi simptomi po vadbi oz. aktivnosti; splošna zmogljivost zmanjšana na 50-70% pričakovane; sposobna zapustiti dom 1-2-krat na teden; nesposobna za izvajanje napornih opravil; sposobna za sedeče delo doma 3-4 ur na dan, vendar potrebuje počitke
30: srednje do močno izraženi simptomi med počivanjem; močno izraženi simptomi po katerikoli vadbi; splošna zmogljivost zmanjšana na 50% pričakovane; običajno omejena na dom; nesposobna za izvajanje napornih opravil; sposobna za sedeče delo doma 2-3 ure na dan, vendar potrebuje počitke
20: srednje do močno izraženi simptomi med počivanjem; nesposobna za izvajanje napornih opravil; splošna zmogljivost 30-50% pričakovane; le redko lahko zapusti dom; večino dneva preživi v postelji; nesposobna se je skoncentrirati več kot 1 uro na dan
10: močno izraženi simptomi med počivanjem; večino časa vezana na posteljo; nobenih odhodov od doma; izraziti kognitivni simptomi preprečujejo koncentracijo
0: stalno močno izraženi simptomi; vezana na posteljo, nesposobna skrbeti zase
Ko ravno (spet) omenjam dr. Myhill, naj navedem še stran, kjer opisuje terapije, ki jih odsvetuje. Seveda navaja tudi razloge.
http://www.drmyhill.co.uk/wiki/CFS_-_treatments_which_are_not_worth_trying
Srečno,
Alenka
Bom pogledala lestvico, vendar je takole.
Imam stanje pred izvedbo programa in po njem 😀
Razlike so za 6,7% izboljšanje in to na nekaterih prodročjih izjemne. To ni nekaj, kar bi ostalo v zraku, so dejanska testiranja.
Pred programom me je bolelo VSE, vendar sem bila na meji obupa, nezadovoljna, že na meji samodestruktivnosti. Ker sem bila prepričana, da bom z zagonom bolečino pregnala, sem se gibala, delala… neprestano v pogonu. Napaka.
Na SOČI so me umirili, me naučili pravilno hoditi glede na stanje moje hrbtenice, lotili so se “moje glave”, mi dali oporo. Tu poudarjajo glavni triger, ki nas lahko pahne v še hujše težave – misli, čustva in iz tega dejanja.
Sedaj me še vedno boli VSE, če tako povzamem. Vendar se nekako znam s tem prebiti skozi dan, se ustaviti za oddih, razgibati s primernimi vajami, sproščanjem. To sicer zahteva celega človeka in veliko časa. Kako bi tole šlo, če bi imela 8 urno službo, ne vem. Trenutno še nisem zmožna za delovno mesto, predvsem pa ne stresno. Stres te lahko čisto povozi, ker si ves čas v napetosti, potem pa se začne začaran krog.
Meni je program podaril življenje. Kako bom pa s finančnega vidika, pa ne vem, vendar bom že nekako. Nisva bogata, vendar nekako gre, če vsaj boli ne tako zelo. Zdi se mi celo neprimerno, da država ne nudi dobršne rehabilitacije, če je kaj čudno za začasno invalidsko, je izjava, da zdravljenje ni zaključeno. Ja kdaj pa je? 🙂 Po programu nazaj v isto kolesje … hmmm, kakšno prehodno obdobje bi bilo smisleno.
No, to je moje mnenje, nekaterim morda to ustreza, jaz si tega ne morem predstavljati.
Na izboljšanje ne gledam iz vidika, ali sem sedaj zmožna za stoodstotno delo, služba, doma, temveč ali lahko preživim dan :D, in če gre to dobro skozi, sem presrečna!
Zanimiv odgovor, hvala. Tako natančna ocena izboljšanja me je zelo začudila, res ne gre za tipkarsko napako? Na podlagi kakšnih testiranj temelji ta ocena?
Vem, koliko stopenj ima “vse me boli”. In tudi da ni lahko povsem jasno oceniti svojega stanja. Tudi mene še vedno vse boli. Ampak leta 2001, ko sem se zvrnila zaradi znižanja odmerka ščitničnih hormonov za četrtino in še leta potem, dokler nisem našla zdravnice, ki obvlada hormone, je imel izraz “vse me boli” povsem drug pomen. Takrat je bilo po službi tako hudo, da tudi zaradi bolečin nisem spala več kot 8 ur na teden. Poleg službe resnično nisem počela ničesar. Zdaj me še vedno vse boli, ampak bolečine so veliko znosnejše celo po preobremenitvi. Še vedno pa preveč delam za svoje zdravstveno stanje, invalidska komisija je bila pač zelo optimistična. Tudi jaz bi se s težavo uvrstila v zgornjo lestvico, ker ne predvideva, da človek s tako nizko zmogljivostjo še vedno dela. Finančni vidik je vedno problem. Moramo si delati škodo, da pridemo do sredstev za preživljanje in zlahka obtičimo v začaranem krogu.
Kar pa se tiče terapij v Soči, sem izvedela tudi za negativne izkušnje. Ljudi z zelo nizkimi zmogljivostmi so preobremenili. Zato me zelo skrbi, da je njihova obravnava primerna le za tiste, ki niso dosegli spodnjega dela gornje lestvice, za tiste, ki še zmorejo več, kljub bolečinam. Za tiste, ki še lahko zapišejo, da so bili “neprestano v pogonu”. Pride seveda lahko tudi čas, ko ne gre več niti z močjo volje. Še posebej v zadnjih fazah izčrpanosti nadledvičnic. Jaz recimo niti rok nisem mogla odročiti. Izgubljala sem oprijem – proti koncu dneva so mi stvari preprosto padale iz rok. Ni šlo več samo za bolečine ampak tudi nemoč.
Naj ti gre na bolje še naprej.
Srečno,
Alenka
Hvala, Alenka.
Tudi jaz imam nemoč v telesu in hudo razboleno desno roko, tako zelo, da sem se naučila kolikor toliko pisati z levo roko. Če si nemočen, ne pomeni, da se ne moreš gnati do zadnjega atoma, to se mi je zgodilo januarja letos, ko sem preprosto, s kondicijo ki jo imam, padla dol. Bolečine so bile tako hude, da nisem prenesla daljših las in sem jih postrigla popolnoma na kratko, ker me je bolelo tudi lasišče do takšnih jakosti, da bi si ga najraje odtrgala. Nekako lahko ta dejanja opišem tako, kot če te boli zob in se tolčeš ob zid, ali pri migrenah, ko ljudje tolčejo z glavo. No, pri meni gre tako z bolečino.
Da so stadiji, ko te boli vse, je pri meni tako, da pri tako visokem pragu bolečine, kot ga imam, je tole že huda kriza, vendar sem pač takšna, da bolečino dušno preglasujem s telesno, bizarno? je malce, vendar drugače nisem znala, sedaj se držim nazaj. Koliko časa bo šlo, bomo videli. Jaz sem bila zaradi tega, ker dobro prenašam bolečine, prepričana, da se motijo, vendar je pa res, da dotik, včasih že bombažne tkanine na koži, meni povzroči krčevite in močne bolečine, ki se nikakor ne umirijo. Ves čas nosim zelo oprijete bodije, te za oblikovanje postave, da me čim bolj “fiksirajo”… mislim česa vse se človek ne spomni, da bi si pomagal. Vendar pač… živeti je lepo, in se splača potruditi.
V službi ne bi zdržala, zato pravim, lahko govorim o izboljšanjih, ker sem pač doma in si nekako s programom utrjujem voljo. Eni pač ne morejo biti doma in delati le na sebi. Vendar pa lahko jasno povem, da človek s takimi bolečinami, tako težkimi nogami, ko telo odpoveduje na vse možne načine, da o duši ne govorim, ni zmožen za delo. Fizično ne zaradi jakosti bolečin, mentalno pa prav tako ne, ker bolečina pač zavzame vse možne kotičke misli. Če pa se pojavi še kanček stresa, je pa spet tu ta začaran krog.
Aha, da še tole pojasnim, ni tipkarska napaka, točno tako je napisno, testirajo te ob prihodu in odhodu. Od hoje, gibljivosti, gonjenja kolesa, do ocene psihologa ipd.
Jaz menim, da bi bilo najbolj optimalno takle program potem obnavljati na 2 ali 3 mesece in sicer cc 1-2 tedna. Pa bi se nekako morda izšlo.
Če je imel kdo negativno izkušnjo, pa jaz ne vem, kar nas je bilo v našem terminu, smo bili zelo zadovoljni, sicer z močnimi reakcijami, vendar … kaj pa lahko človek naredi, ja vse, da bi bilo vsaj pol leta bolje …
Joj, torej vendarle je zelo hudo. Vsakič, ko takele stvari berem, me žalosti, ker toliko ljudi ostaja brez primernega zdravljenja. Oprosti, ampak pri takem stanju terapije v Soči niso dovolj. Prepričana sem da bi ti lahko šlo bolje na hitrejši način. Na žalost je premalo takih zdravnikov kot je moja in zdravljenje je predrago, da bi si ga vsi lahko privoščili.
Vse dobro ti želim.
Alenka
Prejeli smo e-mail z naslednjo vsebino:
10. 9. 2013
Danes sem bila na Soči na prvem srečanju po rehabilitaciji in vesela sem bila, ker smo prišli prav vsi iz nekdanje skupine. Moram reči, da je na vsakega rehabilitacija vplivala pozitivno, na ene sicer bolj na druge manj, vendar smo vsi veseli, da smo na rehabilitacijo šli. Na CPR sem tudi dogovorjena, da grem februarja na oceno delazmožnosti.
Želim vam lep dan!
M. F.
Prejeli smo:
Pošiljam mnenje, ki bi ga želela objaviti na naši spletni strani, kjer je govora o programu na Soči.
Maja letos sem bila v pettedenskem rehabilitacijskem programu v URI Soča. Moje izkušnje so zelo pozitivne in sama pri sebi vem, da bi ta program koristil vsakemu, ki je zbolel za to boleznijo, ker ti znajo pomagati in pokazati, kako s to boleznijo živeti.
Pred odhodom v Sočo sem bila čisto na dnu, tako psihično kot fizično. Bolezen se je pri meni pojavila že pred dvanajstimi leti, vendar je prišla čisto počasi, zaradi česar na začetne simptome tudi nisem bila pozorna. Leta 2008 se je bolezen pokazala v vsej svoji moči, vendar so vsi trdili, da imam težave s psiho. Ker sem vedela, da to ni res, sem nehala hoditi okoli zdravnikov, trdno odločena, da bom vse to nekako premagala. Po enem letu mi je res nekako uspelo umiriti moje zdravstveno stanje. Če me danes vprašate kako, moram reči, da ne vem, vem pa, da je bila pomembna zamenjava delovnega mesta. Lani pa se mi je zdravstveno stanje začelo občutno poslabševati. V začetku sem bila še vesela, da zmorem delati osem ur, čez čas pa tudi tega več nisem zmogla, tako da sem začela s skrajšanim delovnim časom po štiri ure, vendar pa sem kmalu ugotovila, da tudi tega več dolgo ne bom zmogla. Da od zasebnega življenja več nisem imela nič, ne bom posebej razlagala, povem le to, da sem domov hodila samo še spat, ker sem bila tako močno utrujena skozi cel dan, da se več nisem niti prav zavedela okolice. Tudi otrokom nisem mogla skuhati, skratka nisem imela moči za nič več. Da o bolečinah sploh ne govorim.
In potem sem prejela obvestilo o programu v URI Soča. Ko sem videla urnik, kaj vse me tam čaka, sem se zelo ustrašila. Nekaj časa sem celo premišljevala, da sploh ne bi šla, ker tega urnika enostavno ne bom zmogla. Začeli naj bi ob 9.00 zjutraj in končali ob 15.30 uri. Tega si sploh nisem mogla predstavljati, saj še sedeti nisem mogla toliko časa, kaj šele da bi bila ves ta čas fizično aktivna. Toda nisem imela druge izbire. To je bilo edino, kar mi je bilo ponujeno, jaz pa sem resnično potrebovala pomoč, ker več nisem mogla tako naprej. Moram reči, da sem bila ob prihodu v Sočo ves čas zelo črnogleda in sem se spraševala, le kako mi bodo pomagali v tako kratkem času, ko pa si sama nisem mogla pomagati, kljub temu, da sem telovadila, hodila itd.
Danes sem srečna, da sem šla v Ljubljano, saj so me tam vrnili nazaj v življenje. Tim, ki nas je sprejel, je enkraten! Gre za ljudi, ki bolezen zelo dobro poznajo in vedo, kako nam lahko pomagajo. Tako kot je že omenjeno, smo ob prihodu opravili teste, potem pa še ob odhodu. Vem, da se boste čudili, vendar sem v bazenu prehodila 60 % več ob koncu rehabilitacije, kot pa sem zmogla ob začetku. Tudi na vseh ostalih področjih sem dosegla velik napredek.
Nekateri pravijo, da jim rehabilitacija ni pomagala … Mogoče bom koga užalila, vendar je bil namen rehabilitacije, da nam pokažejo, kaj moramo storiti, da si zmanjšamo bolečine, kako se razbremeniti, kako si pomagati ob določenih situacijah, in še mnoge druge stvari, od nas samih pa je odvisno, ali bomo to delali ali ne. V Soči so meni osebno pomagali dvigniti se s tal, kako dolgo bom stala, pa je odvisno samo od mene. Če po prihodu domov začneš živeti nazaj tako, kot si prej, potem vse skupaj res ni imelo pomena. Jaz sem to pomoč sprejela z odprtimi rokami, vedela sem, da se trudijo, da bi mi pomagali, in verjemite, velikokrat je bilo zelo naporno. Vendar me ni nihče silil v nič!! Vsak je delal le toliko, kot je sam zmogel. Toda mene je vodila misel na moje otroke, na moža, želja, da ne bi živela takšnega življenja, kot sem ga živela ob prihodu. In velikokrat sem zaradi tega stisnila zobe, čeprav bi lahko šla počivat in bi rekla, da danes pa ne morem, danes sem pa preveč utrujena, bom jutri. Najtežje mi je bilo v bazenu, kjer so mi v začetku čisto odpovedale noge, tako da sploh nisem mogla hoditi. Vendar v tistem trenutku nisem bila sama. Naša zlata Jana mi je pomagala in povedala, kaj moram v takem primeru narediti, kako si pomagati. In kasneje sem ugotovila, da začuda res vse deluje, kar so mi svetovali.
Po prihodu domov je res vse odvisno samo od nas samih. Redna telovadba, redni sprehodi, sprememba mišljenja, upoštevanje navodil, ki smo jih dobili, kako ravnati na delovnem mestu, razbremenitev doma, porazdelitev dela in vse ostalo … so pot do tega, da si življenje olajšamo in da nam dnevi postanejo znosnejši. Jaz se sedaj počutim veliko bolje, čez dan več ne spim, zmožna sem opravljati delo skozi ves dan, vendar počasi, z veliko vmesnega počitka (ne spanja, pač pa sproščanja). Boriti se moram vsak dan posebej. Res je, da na vreme ne morem vplivati in takrat so moje težave zelo hude, vendar vem, da bo tudi to minilo in bo spet bolje. Sama sebi sem tudi morala priznati, da pač več ne zmorem vsega, kot sem včasih (in to je bil najtežji del). Najbrž je od pričakovanja posameznika, ki gre na rehabilitacijo, odvisen tudi uspeh. Zgrešena je misel, da greš tja zato, da te ne bo več bolelo, da ne boš več utrujen, da bo bolezen kar izginila. Jaz imam še vedno vsak dan bolečine, če se malo pregrešim, to takoj čutim na svojem telesu. So stvari, ki jih nisem zmožna delati. Kolesa na primer sploh ne morem voziti, vendar pa sem si zadala cilj, da mi bo enkrat tudi to uspelo, če ne letos, pa drugo leto. Naučila sem se veseliti vsakega najmanjšega uspeha in nikoli več nisem žalostna, če česa ne uspem narediti. Tolažim se s tem, da je jutri še en dan. Včasih sem živela samo še za službo, v kateri sem spoznala, da mojega dela in truda itak ni nikoli nihče cenil in da si dober samo toliko časa, kolikor te rabijo in delaš še delo drugih. Danes se zavedam, da ima dan 24 ur in da je vsaka ura dneva zelo pomembna. Zlasti pa je pomembna moja družina. Otroci so veseli, da imajo spet mamico, ki jim skuha, z njimi naredi domačo nalogo, prav tako pa tudi mož, ki je mislil, da je najinega zakona konec, ker ni razumel, kaj se z menoj dogaja.
Ni prav, da bi se širila bojazen, da v Soči preveč obremenjujejo ljudi, ker iz prve roke vem, da to ni res! Že prvi dan so nam povedali in to tudi potem vsak dan ponavljali, naj delamo samo toliko, kolikor zmoremo. V naši skupini smo imeli eno gospo, ki je bila v tako slabem stanju, da z nami ni mogla niti sedeti 15 minut, kaj šele da bi telovadila. In nihče ji ni rekel, da mora. Ko ni mogla, je počivala, ko se je počutila malo pri moči, je z nami naredila nekaj vaj, šla na krajši sprehod, včasih je naredila samo nekaj korakov. To vem, ker sem bila zraven. In kljub temu, da ni mogla vsega narediti, so ji vsi strokovni delavci ves čas stali ob strani. Tako da sem prepričana, da govorice o preobremenjevanju ne držijo.
Še enkrat bi rada vsem povedala, da je moje mnenje, da bi se vsak bolnik s fibromialgijo moral udeležiti te rehabilitacije in sam potem oceniti, ali mu je pomagala ali ne. Ko hodimo od zdravnika do zdravnika, dobimo le zdravila, ki pa, kot sami vemo, naše bolečine ne ublažijo. V Soči pa ti pokažejo nekaj drugega, nekaj, kar je za nas zelo pomembno. Vendar ne smete pozabiti, vse je odvisno od nas samih, namesto nas potem ne bo nihče telovadil in izvajal vsega tistega, kar so nam pokazali. Skoraj prepričana sem, da tisti, ki pravi, da mu ni nič pomagalo, ne upošteva vseh priporočil, ker na rehabilitacijo ne greš zato, da bi ozdravel, ampak zato, da bi se naučil s to boleznijo živeti. Nihče si ne more predstavljati, kako sem bila presenečena, ko sem po nekaj dneh v Soči ugotovila, da sem se iz srca nasmejala. To je bila moja največja nagrada, saj ko sem pomislila za nazaj, se sploh nisem mogla spomniti, kdaj sem bila nazadnje vesela in da sem se smejala.
Pa še ena pozitivna izkušnja, ki je bila za mene zelo pomembna. V skupini nas je bilo 10 in moram reči, da sem spoznala devet prečudovitih oseb, s katerimi smo se skupaj trudili, si pomagali, se bodrili in se kljub bolečini tudi veliko smejali, zadnji teden smo celo peli, in imeli smo se zares lepo. Bili smo zares krasna skupina, med seboj smo si zaupali, se veliko pogovarjali in zdelo se nam je, da se poznamo že vse življenje. Skoraj ne mine dan, da ne bi pomislila na katerega od njih. To so bili res krasni dnevi in tudi ti bolniki, ki so bili z mano, so delno pomagali, da mi je danes bolje. Še danes imamo stike in komaj smo čakali na naše prvo srečanje po rehabilitaciji, ki smo ga imeli v septembru v Soči. Čisto vsi smo se udeležili in bilo je res lepo .
Monika
Spoštovana Monika.
Vas se pa po moje spomnim, ko sem čakala na predavanje v maju; mislim, da ste bili v sprejemni, ste bili že v programu, bili sta dve gospe, ena s pohodnimi palicami. 🙂
Tudi jaz sem zadovoljna.
Sedaj so sicer težja obdobja, mraz, vreme …, vendar se ne bom dala, sedaj imam vsa orodja in bom speljala.
Ni lahko, včasih je celo zelo težko, ampak nekako vidim luč na koncu tunela.
Vse po zaslugi ljudi na SOČI, takšnega odnosa si človek niti zamisliti ne more, ko se prvič odpravi tja. Vedno pričakuješ kaj bolj površnega ipd…, no, tu ni prostora za to, tu je čista 10tka 🙂
Spoštovana M.F., vas so dali na delazmožnost. Želim vam čim bolj uspešno, jaz grem v novembru.
