Stara sem 28 in že od nekdaj ne znam postavljati mej. Sekiram se za vsako malenkost, res za vse. Od sekiranja mi je fizično slabo in zelo slabo spim, težave imam s ščitnico, prebavo, glavoboli. Hodila sem na terapije, pa je postalo predrago. Ljudje zelo radi izkoristijo to, da ne upam reči ne, sploh v prostovoljnem društvu, kjer sem včlanjena. Nisem se želela, vendar nisem upala reči ne. Ko sem se včlanila, pa je prišlo kup stvari za katere mi niso povedali. Zdaj pa se ne upam izključiti. Društvo je za bolj družabne ljudi, ki imajo radi zabave in stalna druženja, meni pa to povzroča stres, ki ga ne razumejo. Ker živim v mali vasi bi se takoj razvedelo, da sem se izčlanila in vem, da bi govorili, da sem lena in da nočem pomagati. Kako naj se rešim tega sekiranja ali ga vsaj malo omilim? Vsakič ko mi zazvoni telefon, me je strah, da je društvo in da je spet neko druženje ali prireditev na katero moram. Še ko sem enkrat povedala, da ne morem na eno prireditev, so rekli, da se spodobi in da naj pač za uro, dve grem iz službe, potem pa nazaj. 🙁