Sem brezposelna že nekaj časa iskalka zaposlitve, vendar do sedaj sem bila preskrbljena saj je partner služil dovolj, jaz pa nisem imela potrebe po zapravljanju, privoščila sva si veliko, potovanja, večerje, zabave.. Stara sem 30 let in na poti imam prvorojenčka. Zadnje mesece odkar sem izvedela, da ga nosim pod srcem, me obdaja občutek, da nisem vsega naredila, kar bi morala. Zaključila šolanja in imela redno delo, ki bi mi prinašalo dohodek. Zato sem pohitela in dokončala fakulteto, vendar mi le to ni dalo zaposlitve, še sploh ne v nosečnosti, saj vsi iščejo dolgoročno, meni pa to nič ne pomaga, saj sem potrebovala delo in denar takoj. Malo sem se sprijaznila da dela ki bi si ga želela in s tem zagotovila ne bom dobila pa čeprav sem imela nekaj razgovorov, kjer so mi rekli da se lahko vrnem ko zaključim s porodniškim dopustom. Zato sem se v brezizhodnem položaju vpisala na magisterij, da bi vsaj nekako izkoristila čas, če že službe ne dobim. Tako začenjam s šolo ob tem pa v enem mesecu pričakujem moje dete, pojma nimam kako bom lahko šolanje opravljala po rojstvu, vsekakor pa se zavedam da vsaj kak mesec dva po porodu še ne, za naslednje mesece pa se tudi bojim da nebi bil moj otrok zaradi mojega šolanja prikrajšan doživljal travme zaradi moje pa čeprav kratkotrajne odsotnosti, da nebi doživel ločitvene travme (in s tem povezanih posledic strahu pred ločitvijo, ki se pri odraslem človeku kaže lahko tudi kot odvisnost) saj mora biti otrok vsaj eno leto non stop z mamo ali očetom.
Imam strah pred prihodnostjo, zaradi nezaposlenosti zaradi ne dela, zato si vsak dan znova nalagam dela, opravila, ne vem če so vsa tako zelo pomembna v tem trenutku, hitim, da nebi česa ne naredila in bi bilo že naslednji trenutek prepozno. Vse bi naredila naenkrat, če bi bilo le mogoče. Hkrati čutim občutek nemoči, krivim tudi svoje trenutno stanje nosečnosti. Želim imeti delo in služiti denar, a hkrati se bojim ljudi, obveznosti in skrbi, ki s tem pridejo, saj je vseeno bolje v coni udobja, vendar to ni več cona odobja, kot je mogoče bila pred nosečnostjo. Zdaj so resni pritiski iz ozadja, za vse to krivim skoraj prazno denarnico. Bila bi bolj mirna če bi imela na računu malo več sredstev ali vsaj kaj ( saj si s socialno pomočjo lahko privoščim bore malo, še za osnovno ne). Vsak dan znova premišljam kaj vse še potrebujem, stvari je veliko. In vsakič znova me na to opominja naprimer računalnik, ki začne brneti kot, da se mu je strgalo in s tem moti frekvenco mojega otroka, vsakič ko se usedem v avto od tasta in tašče in se moram z njima dogovarjati za ta bedn avto in nimam občutka svobode zaradi tega. Vsakič ko grem k njima me zapopade dodatna živčnost, ker sta tako depresivna, vsak po svoje, tašča s svojim vsiljevanjem stvari. Ne vem kaj bi rešilo mojo situacijo, tudi ko si vzamem čas in grem ven na sprehod me preganjajo razno razne misli. Občutki nemoči saj na svet prihaja moj predragi otrok, in zelo ga imam rada, obdajajo me občutki, da še nisem vse storila kar bi lahko, da bi mu omogočila prav vse, ne želim da bi prišel v svet in imel pomanjkanje, da mu nebi mogla česarkoli kupiti. Nimam miru in iz ozadja me nekaj preganja, iščem rešitve za premik, a premika ni, vsaj ne na tem področju, ki bi si ga jaz želela, ni tudi mojega notranjega premika, da bi zadovoljil, da imam vsega dovolj, ker ni dovolj… Nabiralo se je že dolgo, vendar sem imela vedno občutek da imam dovolj tudi nič bi bilo dovolj, sedaj pa ni več občutka dovolj. Bila sem na posvetu, vendar mi ni čisto nič koristil, tudi kakršna koli druga psihološka ali psiho pomoč mi ne koristi, ker mi ne da občutka, da imam dovolj. Samo neko zagotovilo za prihodnost mi bo dalo ta občutek da imam dovolj. Vendar ne vem s čim naj si ta občutek priganjanja ustavim, oz. vem, z nekim zagotovilom s prisluženim denarjem z nekim delom s katerim bom nekaj zaslužila pa čeprav zelo malo. Mogoče bi mi koristilo vsako delo, vendar zaradi partnerja vsako delo ni dobro, zato ker so nekatera dela ponižujoča, saj sem se šolala, da mi ponižujočih del nebi bilo treba opravljati. Ne cenim se in bi bila zavoljo teh strahov narediti tudi nekja česar drugače nebi, samo, da si pridobim finančno varnost.
Občutnov je še mnogo, ne vem na koga se naj obrnem se pogovorim saj s komerkoli želim govoriti o tem ni pravega razumevanja, starši me ne razumejo, mi nočejo pomagati, vsaj ne v taki meri da bi mene zadovoljilo, prijateljem mi je pa že nelagodno razlagati svoje situacije, saj tako ali tako vsi jamrajo da nimajo denarja…
Prosim za nasvet,
hvala lepa

Spoštovana!

Mislim, da je vaša skrb za prihodnost pretirana. Sicer ste že sami temo naslovili tudi z besedo “preganjavica”. Pravite, da ste se vpisali na magisterij, ker sedaj težko dobite službo in vas sedaj skrbi glede ločitvene stiske pri otroku, ker boste imeli obveznosti. Kje ste pa prebrali, da je otrokova potreba prvo leto biti non stop ob svoji mami? Priporočila bi vam knjigo “Znanost o vzgoji”. Sicer se ne spomnim natančno, kaj piše na to temo, a gotovo piše tudi o tem, ker so obravnavane podobne teme. Za otroka je škodljivo, če ga pustite jokati, ali če ga prezgodaj vključite v organizirano varstvo. Če pa zanj za krajši čas poskrbi očka ali npr. babica, ki ju pozna in ki se prav tako odzivata na njegove potrebe, potem bo še vedno imel občutek varnosti in mislim, da ni razloga za skrb. Verjamem pa, da boste z otrokom tako uglašeni, da boste opazili, če bi ga ločenost od vas spravila v stisko.

Kar se tiče vaše finančne situacije, se lahko nekoliko pomirite s tem, da bodo vaši dohodki višji, ko se bo otrok rodil. Sedaj ni čas za delanje velikih načrtov na tem področju. Sedaj bo vaša služba otrok in če boste to “službo” opravljali dobro, ste storili vse. Spomladi pa ga boste vpisali v vrtec in pri njegovih 10 mesecih lahko začnete razmišljati o iskanju zaposlitve. Sedaj “zaposlitev” imate. Država pa bo poskrbela za vašo socialno varnost. Naj vas ne skrbi, da ne bi mogli preživeti. Kot lahko razberem iz vašega pisma ste skromna oseba in potem ni problem. Za otrokov razvoj ni pomembno dejstvo, ali ima mami službo, kakšno izobrazbo ima in v kakšnem stanovanju živi. Za otroka je pomembno, da ga mami začuti, da prepozna njegove potrebe in se nanje odziva. Mislim, da se vsega tega vi zavedate in da imate znanje o potrebah otroka, zato je sedaj pomembno le to, da poskrbite za sebe in se čustveno pomirite. Če bi bilo karkoli narobe, če ne bi šlo, se lahko vedno obrnete tudi na nas. Tako, da imate zasilni izhod.
Želim vam, da bi bil vaš porod kljub bolečini lepa izkušnja in da bi pozabili na svoje skrbi, ko boste stisnili k sebi svojo štručko,

Jana Metelko, dipl.soc.del.