Pozdravljeni!
Bližam se 30im, s fantom sva skupaj 11 let in počasi se odločava o skupni prihodnosti. vse bolj pa me moti fantova družina. na začetku smo se dobro razumeli in sem bila prav vesela, da se niso pretirano ukvarjali z nama. sedaj pa mi gredo vedno bolj na živce in sploh ne vem ali sem spremenila jaz ali pa oni. najbolj me ob živce spravlja njegova sestra. nikoli nista imela dobrega odnosa. videli smo se parkrat na leto in to je bilo to. potem se je odselila, poročila, rodila in od naju pričakovala, da se bo naš odnos kar čez noč spremenil. od naju pričakuje, da bi se obnašala kot prava stric&teta, ampak midva enostavno ne moreva. če že prej ni bilo takšnega pristnega odnosa, ne vem zakaj bi se moralo to sedaj vse naenkrat spremeniti. nekako tako instant naj bi vse skupaj bilo-prej se za naju ni preveč zanimala in je bilo ok, ker se tudi midva nisva za njiju, sedaj pa bi midva morala biti čsto nora na njuno mal o družinico in sva čista pras… kar pač nisva. oglasiva se na otrokov roj. dan, novo leto in kdaj vmes. ona pa zgleda meni, da to ni dovolj. tako je skregana z nama, se ne pogovarja, naju ne pozdravi, ko se srečamo doma,… ko smo skupaj vsake toliko časa pripomni kakšno pikro (itak nimata nikoli časa,…). meni gre to tako zelo na živce!! ne vem kaj naj naredim. imela sem idejo, da bi se z njo pogovorila, ji predlagala, da se pomeniva kaj je narobe, kaj od naju pričakuje in kako bomo naprej. dve možnosti ali imamo civilizirane odnose ali pa zaključimo za zmerej. potem pa začnem razmišljati zakaj bi se jaz s tem tako obremenjevala, fant se ne, tašča se ne.
mene sestra ne mara. to mi je dala vedeti v vsem tem času. sicer se je v preteklosti prijazno pogovarjala z mano, ampak to je hinavščina. njena dejanja jasno kažejo, da me ne prenese (zdi se mi, da je name ljubosumna, ker je moje življenje dokaj urejeno). in zakaj naj bi se potem jaz ukvarjala z reševanjem težav?
sedaj prihajajo prazniki in spet se bomo srečali. ne vem kako bo in kaj naj naredim. grozno mi je ko se moram tam smejat in pogovarjat, v resnici pa bi jo najraje nekam poslala, ji povedala svoje in šla.
zanima me vaše mnenje. je kaj narobe z mano ali z njo? kaj naj naredim? naj enostavno zaključim zadevao in pustim, da fant uredi kot hoče?

Nič nisi povedala, kakšen odnos ima tvoj partner do svoje sestre in kaj pravi glede tvojega doživljanja situacije. Sicer pa menim, da se preveč obremenjuješ z bodočo svakinjo. Živi svoje življenje, za družinska srečanja, ki se jim ne moreš izogniti, se oboroži s potrpljenjem, bodi prijazna in zadržana, pa bo šlo. Nikar ne analiziraj vsake besede in dejanja partnerjeve sestre, saj ti to v ničemer ne koristi. Življenje že tako prekmalu prinese hujše probleme kot je ta, s katerim se zdaj tako obremenjuješ, zato ne izgubljaj po nepotrebnem energije, ampak jo raje vlagaj v nekaj, kar ti bo prineslo zadovoljstvo in notranji mir.

Škoda tvojega časa, da jo imaš ves čas v mislih. Raje se ukvarjaj z vajinim odnosom s fantom. Tvoj čas je tukaj in sedaj in se bo z otrokom tudi spremenil.

Kot stric in teta za Božička nujno prinesita darilce otročku in ga malo pohvalita in se z njim poigrajta. Potem bosta tako in tako šla in bo vse OK.

V nekaterih kulturah živijo 3 generacije skupaj in skupaj vzgajajo in imajo rade vse otroke, ki živijo v hiši. To je izredna popotnica, da postane človek topel in ljubeč. Mi smo drugačna kultura in nam tega malo manjka, ker je preveč preračunljivosti.

Fantova sestra je sedaj v obdobju, ko se je začela tega zavedati in želi zdravo vzgojiti svojega otroka. Z otrokom se ti življenje popolnoma spremeni in včasih postaneš veliko bolj ponižen in prijazen. Tudi vidva verjetno nista daleč od tega, zato se sedaj vsaj na praznike potrudita in odprita srce otroku. Če pa bo sestra kaj komentirala, ji pa lahko mirno rečeta, da pač še ne razumeta kako je, če imaš otroka. Tu vama nima kaj zameriti, ker je res. Sicer je pa težko čez noč svet obrniti, če se je 10 let delalo drugače.

To so tako majhni problemi, da se je škoda sploh ustavljati ob njih.Srečno!

kakšen je odnos med sestro in tvojim fantom tu ne igra nobene vloge. dejstvo je da te sestra ne mara(tako vsaj trdiš) in da ti ne maraš nje. ne vem za koga bi se morala pretvarjati da temu ni tako. ni se ti treba smejati in pretvarjati……..saj človek lahko vseeno ostane vljuden in na nivoju! določeni ljudje se med sabo pač ne moremo in kaj! če se drug drugemu ne moremo izogniti smo na nivoju vljudni – toliko da ne obremenjujemo družbe, potrebno pa ni da smo hinavski in prijazni če nam do tega ni!
mislim da je to najbolj fer!

Draga Zarja!

Sami se lahko odločite, kakšen odnos boste imeli do sestre svojega fanta. Ni se vam treba ukvarjati z njo (se obremenjevati z njo) oz. razmišljati, kako bi imeli drugačen odnos do nje, če tega ne želite. Če se vaš fant in tašča zaradi svakinje ne obremenjujeta, verjetno tudi ne pričakujeta, da se boste vi. Zdi se mi, da gre bolj za razdvojenost v vas samih: del vas si želi pogovoriti s svakinjo in videti, kakšni so lahko vaši prihodnji odnosi, del vas pa si misli nekaj v tem smislu: če se drugi ne obremenjujejo, zakaj bi se jaz, kar naj ona kaj naredi za boljše odnose, zakaj bi morala jaz in podobno. Kateremu delu sebe boste prisluhnili in kako boste ravnali, je vaša svobodna odločitev – kot seveda tudi posledice, ki bodo sledile tej odločitvi in za katere boste (so)odgovorni, kakršnekoli že bodo. To pišem zaradi tega, da se boste zavedali, da se vam v tem odnosu ni potrebno počutiti kot žrtev.

Osebno se mi vaša ideja, da bi se pogovorili s svakinjo, zdi zelo dobra. Je lahko odgovor na vprašanje, ki naj bi si ga vsakdo od nas zastavljal v odnosih: “Kaj lahko naredim, da izboljšam najin odnos?” Pred pogovorom s svakinjo razmislite o svojih pričakovanjih, željah, predstavah, čustvih in občutkih, ki so povezane s tem odnosom. Na list papirja narišite ali napišite svoje doživljanje v zvezi z njo, da boste sprostili največjo čustveno napetost, ki bi lahko bila neprimerna za pogovor. Morda ne bi bilo napačno, da bi se najprej pogovorili tudi z vašim fantom – kakšno je njegovo doživljanje in odnos v zvezi s tem (pravite, da se ne obremenjuje s svojo sestro, pa je pripravljen v skupen pogovor z njo?). Vsekakor za pogovor izberite primeren trenutek in od njega ne pričakujte preveč. V pogovoru ji povejte (povejta), kako vidva vidita odnos in tudi kaj je za vaju sprejemljivo in kaj ne (svakinja lahko ima pričakovanja o vaju, kako naj bi se do njene družine obnašala, a vidva se odločata, kako se v resnici bosta). V zvezi s to temo bi vam v naši knjigi Od čustvene inteligence do modrosti srca priporočil članek “Kako naj ti povem?”

Če po pogovoru ne bo nič drugače ali do njega ne bo prišlo, razmišljajte naprej, kaj lahko še naredite v zvezi s tem odnosom. Pri razmišljanju o vajinem odnosu se čim manj ukvarjate z odgovornostjo svakinje (kar ona govori, počne, čustvuje, razmišlja – to je njena odgovornost) in čim več s svojo (kaj vi vnašate v odnos, kaj bi še lahko konstruktivnega prispevali v odnos). Ena možnost je tudi, da spremenite svoj odnos do svakinje – sprejmite jo takšno, kot je in ne dovolite, da s svojim vedenjem vpliva na vaše notranje ravnovesje. Dragoceno bo lahko, da z rednim sproščanjem okrepite svojo čustveno stabilnost in notranji mir. Lahko se tudi odločite, da se s svakinjo ne boste več ukvarjali. Ni se vam potrebno pretvarjati in igrati v odnosu, če vas to “utruja”. Imate vso pravico, da poveste svoje in greste.

Želim vam veliko notranjega miru in modrih odločitev!

Hvala vam vsem za odgovore. Odgovori od Sybil, Pikapoke in Francesce so mi dali misliti. Res se preveč ukvarjam z njo. Problem je samo to, da imam drugače v življenju večinoma pozitivne odnose z ljudmi okoli sebe. Nikoli ne stresam jezo in svojo slabo voljo na ljudi, ki se ravno nekem trenutku znajdejo pred mano in niso popolnoma nič krivi. Tist s katerimi se ne ujamem, pa enostavno izbrišem iz svojega življenja. Pri njegovi sestri pa tega ne morem in to me mori. Odločila sem se, da se bom v prihodnjem letu prenehala obremenjevati z njo in sploh ne bom več razmišljala o njej. Imam več drugih stvari, ki so precej bolj pomembne.
G.Trtnik tudi vam hvala. Res sem razdvojena med tem kar se mi zdi prav in med tem kar menim, da si zasluži. Ideje o pogovoru sem se spomnila sama in jo predlagala fantu in tašči. Fant je rekel, da se on ne misli pogovarjati z njo, ker je že vse življenje taka in se ne bo spremenila. Tašča pa se je nekaj zapletala pri odgovoru in potem kar šla. V njihovi družini se niso navajeni pogovarjati o problemih skupaj. Vsak zase drži kar ga moti, prenaša probleme in si misli “bo že nekako”. Bom prebrala knjigo, ki ste mi jo priporočili in se potem odločila kako in kaj.
lp