Pozdravljeni,
večkrat sem že pisala, ponavadi bolj zato, da sem vsaj malo spravila iz sebe zadeve, ki me pretežno zelo morijo…

Skupaj sva cca. 6 let. Začela sva z zelo velikim zanosom in zdelo se mi je,da je prvič v življenju “to – to”… pa ne samo v smislu moški – ženska, mislim, nasplošno v življenju – edini odnos, ki je VREDEN!!…, Kajti vsi odnosi od mojega rojstva naprej oz. do kamor mi seže spomin, so bili milo rečeno gnili, pedofilski, pijanski itd., moških pred njim nisem imela, le nekaj “platonskih odnosov”, “ker je sex itak nekaj nagnusnega, ogabnega, s katerim moški poniža žensko” …..

Takrat sem tako zelo hlastala po varnosti, zanesljivosti, da me ne bo varal itd. – in sem ga dobila, on pa je hotel v glavnem “neskurbano” žensko in jo je dobil…
Obenem pa sem s tem pobegnila od psihopatske manipulantske matere – vendar se tega takrat še nisem zavedala.
Beg ni ljubezen… po moje da ne….???, saj zdi se mi…

vendar se pravljica ni nikoli začela…
Pred menoj je imel kar veliko žensk… v glavnem so “ordinirali” pijani v avtomobilih, po parkih itd.., o spolnosti se je učil tudi iz pornografskih filmov…o ženski kot taki ni imela kaj dosti pojma, ker je imel praktično opravka le z nekimi mladimi ….karkoli že. Njegova edina ženska, ki jo je poznal, je bila njegova mati, ki ga je takrat še dojila… (ja, patetično, če že ne kar sprevrženo), praktično resne zveze z žensko ni imel…je bil pa zanesljiv in varen…ja, to je pa bil…
Mene pa je od 7. leta dalje par let poučeval o življenju in moški pedofil, imela pa sem tudi “zelo lepo, prisrčno , kmečko – krščanko, 5 obrazno in moralno izkrivljeno vzgojo o spolnosti, kjer se je o spolnosti govorilo opolzko ali se sploh ni oz. se jo je predstavljalo kot nekaj zelo sprevrženega in vsi ki so govorili o njej, so imeli “moten-režeč pogled”…

Najin prvi sex!!! Prestavlala sem si ga tako, da pač, če to počneš s človekom, ki ga imaš rad in ima on tebe in je zaupanja vreden in si zaljubljen vanj in on vate…, da če že ne doživiš orgazma, mora biti pa vsaj lepo… Kako sem bila naivna, da me je kar sram… V resnici je bilo tako,da se nisem mogla sprosti, on pa je po cca. 10 minutah začel noreti, kleti in vpiti, naj se sprotim in potem “na suho” … Ja, res je -razočaranje je bilo veliko….
vendar kljub čustveni pohabljenosti sem kar hitro dojela, da tak način ni zdrav in da tega pravzaprav nočen… Da ne bom “mati Tereza” v postelji, sama pa ne da nič nimam od tega, večinoma sem se počutila zelo bedno in slabo…
Velikokrat sem načela to temo včasih dokaj konstruktivno, včasnih besno nesramno, pa pisala sem mu cele eseje, saj včasih enostavno ni najlažje povedat tovrstne zadeve… on je pogovor o seksu začek tako: ” sploh več ne f…”… lahko je pa še dodal “.. kaj pa imam sploh od tebe”…
Res je da nikoli nisva več kot 1x,2x morda 3x tedensko… zadnje leto, predvsem pa zadnje pol leta pa res praktično spolnosti ni… In jaz hudo stojim za tem!!!!!!!
On me ne sili in meni zelo odgovarja tako. Verjetno ni potrebno posebej povedati, da z njim nikoli nisem nič doživela…

Vsa leta sem resnično upala, si želela,da bova nekako prišla skupaj,
Soproga sem že pred leti “vlekla” k sexologu…kar ni imelo pričakovanega učinka… v spominu mi je ostalo eno vprašanje, ki mi je bilo zastavljeno in pri katerem me je stisnilo pri srcu: ” … se vam je kdaj zdel privlačen v tem smislu …,na začetku” … tako nekako se je glasilo…
A se mi je?
Vedno sem ga čutila kot nekaj oz. če je on meni rekel, da sem kot dila, je bil on kot beton na meni… isti šit…isti slab “filing”…
Med nama ni bilo nikoli “filinga”… Pa sem res veliko poskusila, skoraj prosila : ” daj mi “filing””… Ni bilo nobene predanosti. Jaz sem se njemu predala – svoj čas, nazaj pa tega nisem dobila z njegove strani. Lansko leto je bilo eno obdobje, ko sem res dala zelo veliko od sebe, se mi je celo za zdelo, ko je imel priliko velikokrat “sexat”, da se je celo preobjedel…. Takrat sem nekako dojela, da s silo oz. posilo sebe ali njega ne bom nič dobila in počasi sem si začela priznavati, da ni moj tip, pa če si hočem to priznati ali ne… Človek, s katerim sem se poročila, ni bil ali pa ni več moj moški…. ne čutim ga v tem smislu, absolutno si ga ne želim….

Sama sem šele pred približno dvemi leti sploh nisem “zaštekala”, za kaj gre pri sexu – ali je to, da doživiš orgazem, ali je to moja zakonska dolžnost, da se predam svojemu možu v smislu “žena bodi pokorna svojemu možu” – tudi v tem smislu”…delajo pa to drugi oz. drugi to lahko delajo. Ja pa ne oz. kar že pa “MORAM”… ali kaj…
Sebe kot spolno živeče bitje itak nikoli nisem sprejela oz. JAZ – ŽENSKA, NE, NE VSE, KAR JE ŽENSKEGA NA MENI, JE OGABNO… Ja, dediščina je bila kar velika: depresija, bulimija, anoreksija, pa še druge samodestrukcije… S predpostavko ” ogabna si, sovražim te” in ironično,da mi je tudi moj mož (čeprav neprimerno bolj nežno) ravno iz tega naslova sporočal isto… “Poglej kva delaš, kozlaš, se uničuješ, vsa si rahitična, itak boš kmalu “crknila”, postarana si…poglej se kakšna si.”… Namen je bil verjetno dober, vendar pa sem jaz tako zabita in tudi morda nehvaležna, da ne zaznam te dobrote in sem še vedno tacala na mestu in pustila, da se me posiljuje v glavo in še vedno sem bila nehvaležna in nerazumevajoča do svojega moža, ki bi rad LEPO IN ZDRAVO ŽENO, KI BI BILA VSELA, POSKOČNA, V POSTELJI POHOTNA, MIGAJOČA itd. ….celo toliko sem bila f… včasih,da sem ful trpela, ker mu tega enostavno nisem bila sposobna dati oz. mu ustreči …. ker imam še vedno težave s prehranjevanjem itd.
Hoče me imeti pod kontrolo, do mene se obnaša, kot da sem 5 letni otrok, vpije name, me zmerja oz. se norčuje iz mene kot da sem en bebček… Precej ponižujoče, posiljevalsko-psihično oz. izčrpovalsko…
Med nama tudi nikoli ni bilo neke nežne intime oz. predajanja obojestransko, on je nek veliki fu…, nikakor pa se mi ni bil nikoli sposoben predati – mene pa to ubija in potem se tudi jaz njemu ne… O tem sem mu tudi razlagala, vendar je bil njegov odgovor le to, da je bik- niti nisem sigurna, da je sploh razumel…
Vem, da me ima rad, v to nisem nikoli dvomila, še bolj pa se mi zdi,da je odvisen od mene (morda se slednje motim, čeprav mislim, da ne), oOdvisen psihično…ker jaz bom že sama preživela, itak vedno sem, on pa rabi mamo….v glavnem rad imeti ni dovolj – zame ne… radi imamo tudi čevapčiče in vsi vemo kako to gre in kje pristanejo…
Zdaj vem kaj bi rada, preko njega sem to spoznala, kakšna ironija, beda in kaj sedaj !!!! Tudi približno nimam jajc, da bi šla stran, nimam niti moči…in končno po 6 letih bova šla na svoje – pa tako sva si želela – meni pa sedaj dol visi…
Tudi posesivna, manipulantska taščica, ki hoče svojega 40 letnega sina še vedno dojiti in je jezna nanj in na njegovo nič-vredno ženo, ker se ji le ta dva upirata…, ie dan za dnem mešala štrene v najinem zakonu in se v vsej svoji bohotni veličini in debelosti tlačila v najino zakonsko posteljo…Ona bo tudi odločala oz. delegirala kdaj ji bova naredila vnuka…
Kot jaz dojemam sceno… ni šans.. najina odnos pod nobenim pogojem ni podlaga za delanje otrok…seveda ena sama zaščita je 100%…

Kaj sploh zame sex pomeni: psihično, čuštveno sovpadanje in seveda zaupanje, spoštovanje… pol pa smo lahko tudi zelo razposajeni, vendar jaz tega nisem nikoli doživela, le sanjam o tem…
žal pa mislim, da tudi če bo kdaj počaščena s tem, to ne bo moj mož…

Sedaj pa k bistvu, pišem pravzaprav zato, ker imam neznansko slabo vest obenem pa se počutim tudi silno trapasto, in sicer v glavi sem si izoblikovala popolnega tipa – “moški Boh” in cele dneve preživim z njim….in seveda tudi ponoči… živela fantazija – saj nekaj imam od življenja…
že od nekdaj sem ogromno fantazirala in bežala stran, v Ameriko, predvsem pa stran od morilcev in bede… a tok kot zadnje časa že dolgo nisem, tako da se včasih prav ustavim in si rečem ” ej punca, daj mal se umiri”…oz. me rata strah, kaj to pomeni… z njim si končno upam dokaj suvereno sexat in imeti tudi otroka, prej nikakor tudi v največji mori ne bi šla v tak projekt…. a v realnem življenju tega ni, verjetno tudi nikoli ne bo.
…hrepenenje pa ostala in tako noro, da me včasih boli celo telo…

Dr. Rugelj bi verjetno rekel: spolno nepotešena, mračnjaška baba – nezavedajoča se se svoje funkcije… dedec pa pijanec… To je pa pofu.. realnost…in žal zelo konkretno tako!!!!!!!!!!!

Saj striček Rugelj že ve kaj govori. Ko čitam tvoj prispevek, je tako, kot da bi čital v eni izmed njegovih knjig čital kakšno izpoved enega izmed njegovih pacientov.

Jaz bi rekel na kratko tako: psihoterapija te reši. Kaj bolj konkretnega pa ne morem odgovoriti, saj nisi postavila nobenega konkretnega vprašanja.

Spoštovana ga. Fantazija,

kar ste napisali, je ena žalostna, tragična, zlorab polna kriminalka… Kjer moški žensko pravzaprav nekje globoko sovraži (pa čeprav bo to zanikal – o vlogi njegove mame in njunem patološkem odnosu tu niti ne bom pisala, je pa to še ena manipulacija in dodatna zloraba in ponižanje za vas) in jo zato totalno poniža in nespoštuje, zlorabi za svoje potrebe, njeno telo je le »odlagališče« za vse, česar je njemu preveč in s čimer se ne more soočiti. Na vas tako zliva svoj gnus, prezir, nemoč, strah, sovraštvo, ki izvira iz drugih odnosov … In kjer tudi vi o sebi ne verjamete, da si tudi v realnosti zaslužite res ljubeč odnos. Kjer je težko verjeti, da je še kje kak moški, ki lahko čuti, misli in ravna drugače. O ljubezni in spoštovanju ni niti sledu – že od začetka vajine zgodbe, pa čeprav bi si vi še vedno želeli verjeti, da vas ima on res rad. (Ne vem, koliko s tem stavkom »on me ima rad«, sebe držite v kletki tega odnosa, saj bi sicer že odšla? Skrbite za njega, ki daje videz, da potrebuje mamo, ampak vi niste njegova mama in niti to nočete biti.) Ja, mogoče na nek izkrivljen način vas ima celo rad – kakor čevapčiče ste zapisali. Ampak to res ni ljubezen, ki si jo vi zaslužite. Ljubezni brez spoštovanja in upoštevanja drugega, njegovih ran ni. Prav tako ni ljubezni tam, kjer mora nekdo »sebe povoziti«, svoja čutenja, dati sebe na razpolago, da se ima drugi »fajn«. In kjer je doma poniževanje, pa četudi »dobronamerno«. In vi ste se morali kar prilagoditi, sprijazniti in verjeti, da bo enkrat bolje. Po nekaj letih mučenja in poniževanja ste ugotovili, da to nikamor ne pelje. Po mnogih razočaranjih ste končno zbrali pogum in začeli verjeti, da imate pravico se postaviti zase in čemu reči ne – ne zlorabljajoči in izkoriščajoči spolnosti, ne otroku iz takega odnosa. Čestitam, da ste končno zbrali pogum in začeli postavljati meje in skrbeti zase, za svojo varnost in dostojanstvo. To je začetek zdravljenja posledic vseh zlorab.

Saj ima vaša zgodba tudi »predzgodbo« – različnih zlorab polno otroštvo, kjer nikoli nisi bil deležen spoštovanja, kjer te je vedno nekdo izrabil in se potešil pri tebi na tak ali drugačen način. In po vsem tem sploh ni preseneljivo, da se danes kot ženska težko začutite, težko verjamete, da je kje v realnem svetu tudi za vas možen spoštljiv odnos, kjer je spolnost samo nadgradnja, dodaten izraz sicer spoštljivega in ljubečega odnosa, kjer si lahko res ti, kjer partner razume tvojo preteklost in te sprejme z vsemi zlorabami in posledicami in je ob tem razumevajoč. Kjer se telo lahko končno enkrat v enem varnem objemu res sprosti in zaživi. Kjer se telesu ni potrebno “čistiti” s sebe vso umazanijo, ki so vam jo drugi pustili, s hrano (enkrat preveč, drugič premalo, bruhanje…). A do tega pelje pot samo preko spoštljivega in varnega odnosa. In v primeru zlorab je pot trnjeva in dolgotrajna (v procesu s strokovnjakom ponavadi nekje 2 leti), a se splača. Žal pri tem nič ne pomagajo naučene tehnike v spolnosti, naučeni stavki prijaznosti, tudi privlačnost ni kriterij, ker žal se zgodi, da so zlorabljenim nehote privlačni ravno zlorabljajoči partnerji – dokler enkrat ne razčistijo svoje zgodovine. Po taki zgodovini spolnih in drugačnih zlorab se telo »navadi« take spolne impulze »uporabljati« za samozdravljenje – tako kot alkoholik »mačka« zdravi z alkoholom, lahko zlorabljeni postane zasvojen z določenimi hormoni, ki se sproščajo ob takih brutalnih doživljajih in to potem nehote išče, čuti kot privlačno. Čemur ste rekli spolna nepotešenost – je zgolj impulz telesa, da se spet lahko umiri – a žal telo samo ne pozna drugega načina, vi ga boste morali poiskati (če bo potrebno, tudi s pomočjo strokovnjaka). Da boste enkrat lahko vzeli svoje telo zares, mu pustili, da res čuti, kar čuti (in to tudi izrazili in bili pri tem sprejeti) in da mu ni potrebno narediti nič, kar je proti njegovi pravi naravi. Da boste lahko začeli verjeti, da niste vi pri vseh teh zlorabah nič krivi, da karkoli se že je dogajalo v otroštvu, je bilo do vas totalna krivica, vam pa je pustilo občutek, da je z vami nekaj narobe, da ste vi “sodelovali”, vi umazani, gnusni, taki, da se vas ne da res ljubiti in razumeti. Pa vse to ni res. Da bo vaše telo lahko spoštovano, da mu ne bo treba zlorabljati hrane in spolnosti. Da boste lahko končno enkrat IMELI SEBE ZARES RADI. In verjeli, da SI ZASLUŽITE, DA VAS IMA TUDI NEKDO DRUG ZARES RAD – na spoštljiv način.

Da ne bo več potrebno iskati izhodov v fantazijskem svetu, ki so na nek način čisto normalen odziv na razmere, v katerih ste, in kar vam pomaga »preživeti«, ker sicer je vprašanje, kako bi to prenesli brez te »omame«. Po drugi strani pa je to stranski izhod, ki vam dovoljuje, da se vam ni potrebno res soočiti s svojo preteklostjo in sabo – kar pa gre na škodo vašega lastnega zdravja (duševnega in telesnega). Zato vam draga gospa Fantazija svetujem, da se res obrnete na enega od terapevtskih centrov ali pa kam drugam, kjer nudijo tovrstno pomoč, kjer se boste ob pomoči strokovnjaka lahko enkrat poslovili od težke preteklosti in sedanjosti. In srečali pravo, kljub vsem dogodkom neomadeževano SEBE. Da bodo želje po lepem in spoštljivem odnosu lahko končno postale realnost. Kar tudi edino ima res neko vrednost.

Pogumno na pot v spoštljiv svet realnosti!

Fantazija, lep pozdrav

Enkrat sem do sedaj bral podobno pisanje s srečnim koncem, pa mu nisem verjel. Bil sem prepričan, da to ni možno, in da se tako poniževan in ranjen človek zlomi. Da nima šans. Da je srečen konec le pravljica.

Pa sem se motil.

To je bila avtobiografija Tima Guenarda “Močnejši od sovraštva”.

On in njegova knjiga sta mi dokazala, da je človek mnogo bolj žilavo bitje, kot sem mislil, za kar sem mu ful hvaležen. Sem mu hvaležen tudi za to, da je naju z ženo pripeljal v društvo Barka /to je že druga zgodba/.

In ko sem prebiral tvojo zgodbo, Fantazija, iz nje veje enaka zdrava trma, kljub nepredstavljivemu trpljenju enako zdrava pamet in enako zdrava vera.

In trdno verjamem, da boš zmogla in zmagala. Da boš našla sebe, da boš pozdravila vse rane, ki so ti bile zadane in zaživela svobodno, polno, zdravo življenje v samospoštovanju, ljubezni in osrečujočem partnerskem življenju.

Fantazija, upoštevaj nasvet gospe Anice. Zberi pogum, odidi iz sedanjih odnosov, proč od moža, svoje in njegove družine, na svoje in poišči pomoč strokovnjakov. Ker ti to zmoreš. Prepričan sem. In prepričan sem, da se ti bodo sčasoma, ko se boš zacelila, se spoznala, ko boš delovala drugače, sanje uresničile. Da bo takrat realnost še lepša, kot so sanje sedaj.

Pogumno Fantazija.

Aja, a veš, zelo ti priporočam, da prebereš to knjigo.

en bk

Hvala.

Tok za interneco, saj se neukvarjam prav dosti z dr. Rugljem, sam po vsem napisanem in morečem se mi je ta zadnji stavek zdel čist sovpadljiv…

Ja očitno sem se sedaj to obdobje zares začela zavedati, da tega nočem…ja in na smrt me je strah tega kar bi lahko sledilo… Mislim, da če bi se lotila zadeve, da bi potegnila na plan toliko, da vprašanje če sploh prenesem…

Že moja mati (16 letm sem živela v reji) mi je vsa leta ko sva se poznali vcepljala občutek krivde – kriva sem bila, da sem se rodila in da ona ni bila kos takratni situaciji; velikokrat sva zamenjali vlogi (mati-hči)…. zadnjih 6 let nimam nobenega stika več znjo… dejstvo pa je, da se tudi pod razno nisem sposobna soočiti z njo, ker bi me poteptala…. zato jo preziram, gnusi se mi, preprosto jo vidim kot izdajalsko mater….

tašča in moj mož poznata dost dober mojo zgodbo – tašča sploh, če bi prilo do tega, da bi zapustila njenega sina, bi se ji OD ZADOVOLJSTVA ZMEŠALO, DOBILA BI NAZAJ GREŠNO JAGNJE SINČKA IN PA SEVEDA LAHKO BI GLODALA NIČVREDNO SNAHO… (absurdno (milo rečeno) se ukvarja z drugimi, jih opravlja …. itd.), tako da bi se ji od zadovoljstva mešalo…. mene bi pa to zatolklo v NULO – ITAK TO SEM….

mož bi me tudi verjetno hotel požreti, itak mi že skoz neki vceplja krivdo, v smislu:”… jaz mam tebe bolj rad, noben te nebo imtel tok rad kot jaz, kdo drug bi te že stovku in v rit nasuval, spet si mi pokvarila, dan, vikend itd., a še to: … “Prav kar najd si druzga – boljšga, sej boš vidla sam pofu…. te bo in nagnal….”…in tega je še ogromno…

prej sem napisala “grešnega kozla”, mož ima še brata, katerega ga ima tašča totalno privezanega nase – dobesedno mu zbira punce in ker itak ni nobena ok. jih mora potem pustiti, po nesreči, ki jo je imel – je le/to dokočno izkoristila – in ga zavila v vato, iz njega naredila totalno nesposobnega tipa (seveda zna pa dobro izkoriščati,…………..in se ji posrati na glavo, takrat pa se naslanja na naju z možem…..)…
med med njima dvema je vedno delala veliko razliko (vaj odkar sem jaz z njimi je tako)…. in moj mož je bil vedno butelj in vsakič ko se ga je napil je bil pijanec kot njegov foter – se pravi s tem tudi ničvreden in se je nad tem naslajala in norela.., ga izkoriščala tudi finančno za potrebe njegovega brata….
čeprav po drugi strani bi ga pa ševedno rada imela v krempljih ga izčrpavala psihično in tudi materialno in odkar ima ” on – mene” je še bolj -napisala bom nalašč “pohotna” na drugega sina… to kar opazujem me sili na bruhanje- kajti 35 let starega moškega obravnava kot dojenčka… in je seveda med drugim izrvrstna bleferka – ona ni nikoli nič kriva, sprta je s precej ljudmi, a ona je nedolžna, krivi so oni…

in v tem smislu mi je res hudo za moža… če greva midva narazen ga bo ona zjebala do konca…. potem bo (vsaj po moje) res postal pojanec (vsaj na dobri poti je- žal res)… mislim, da se ne precenjujem, ko mislim, da se opira name, čeprav sem tudi velikokrat že pomislila- nič ni tako kot izgleda…
če pa ostaneva skupaj bo pa on mene oz. bova drug drugega- čeprav je on neprimerno večji mojster vcepljanja slabe vesti kot jaz…ali pa sem jaz bolj dojemljiva za to kot on…

obenem pa se počutim ful svinsko ker sva končno dobila stanovanje, on se ful veseli, sva ful sva neki šparala, dela načrte… jaz pa razmišljam,da bi šla stran…in on tega ne ve….

velikorat sem mu zelo direktno, brez sprenevedanja povedala, da na tak način nebova nikarm prišla, da določene stari ne prenesem, da sex tak kot ga imava, kar ga sploh imava, ni zame vreden nič in da se ga negrem več in da bova morala nekaj narediti oz. iti v kakšno posvetlovalnico ….in da se pri teh zadevah ne da bleferat (pa če tudi dobronamerno)- tu gre za filing je ali pa, pa tudi (vsaj po moje) za “kompatibilnost” si dva sovpadata ali pa ne… in takrat je bil njegov komentar, da je pač bik…in kadar ga ful postavim pred dejstvo se začene obnašati normalno, tolerantno, morda celo ljubeče (po moje gre pa samo zato ker ga postane strah) ironično je pa to, da ta toleranca in ljubečnost (karkoli že to pomeni v resnici)me ne ganeta več, CELO ODBIJA ME… NOČEM GA VEČ OBJETI, KER GA NE BI ISKRENO… BILA BI LAŽ….

Po eni strani bi šla takoj stran… po drugi me pa nekaj vleče nazaj…poznam tudi njegovo zgodbo ni vse tok enostransko… ful mi je hudo ker vem, da ni slab človek – pa tut mal ga nočem zagovarjat, ful mi je hudo ker vem, da me nebo nikoli “zapolnil”, osrečil in če bom kdaj hotela kaj v tem smislu doživeti ali živeti bom morala stran…, vem pa tudi vsaj kot ga poznam in dojemam, mislim, da bi ga res (kot sem že zapisala) to stolklo… pa vkončni fazi 6 živiš z nekom …

NIKOLI MI NI BIL PRIVLAČEN pedofilski (nasplošno bom tako poimenovala slab sex-ikoriščevalski), NIKOLI ME TO NI RPIVLAČILO, VZNEMIRJALO, AMPAK ME JE SAMO ZATOLKLo, tudi če gledam kakšen gnil mail, ki jih dobiva moj mož, ponavadi se potem skregava….
itak sem pa jaz bolj malo na tem področju živela – pa še to ČIST PREVEČ…

Verjetno res niso vsi moški pedofili, posiljevalci ali pa neznansko zabiti …očitno sem jaz magnet za sranje ali slabe stvari… in vprašanje če bom kdaj kaj boljšega privlačila… kako že gre to: čebelice s čebelicam, hročki s hročki itd…

Pisala sem precej karikirano, tudi vulgarno, cinično,, morda celo kruto… tako tudi čutim in se nisem pazila…

Ko sem bila staras 16 let – neglede na to da sem bila tudi takrat morda še dosti huje kot danes v depresiji in še bolj v brez izhodnem položaju – sem si mislila, saj v končni fazi sem še mlada, bom z leti že kaj uredila, oz. se uredila, spravila k sebi …. vsaj upala sem, da bo tako, sedaj jih imam 30 in sem totalno izčrpana, obupana, verjetno me daje še kriza v smislu, da se staram in kot zadnji pofuk… idijot, zabiti tacam na istem mestu- ŽIVLJENJE PA DRVI MIMO MENE… Vse gre mimo mene………….

Spoštovana ga. Fantazija,

rada bi vam samo povedala, da nikoli v žvljenju ni prepozno začeti skrbeti zase. Ja, pri tridesetih ostaja občutek, da gre življenje mimo, da se niso izpolnile sanje, ki ste jih imeli kot najstnica: sanje o srečnem in izpolnjenem življenju, kjer me imajo ljudje radi in me spoštujejo, predvsem pa se spoštujem sama. Ker je kljub vsemu vloženemu trudu še vedno preveč navlake preteklosti, preveč občutkov krivde, občutkov nevrednosti, občutkov sramu, preveč neizjokanih solz, preveč izdajstev, preveč nevere vase. Ker do zdaj še nihče nikoli ni zares verjel v vas in vas spoštoval in sprejel točno takšno, kot ste. Zato je po vsem tem normalno, da ste utrujeni in izčrpani. Ljudje pridejo zaradi tega na terapijo pri 30-ih, 40-ih, 50-ih, 60-ih in hočejo, da bi se končno
lahko enkrat osvobodili bremen preteklosti in zaživeli srečno sedanjost.

Draga Fantazija, vi niste niti pod razno nula, ste ženska, ki hrepeni in se trudi za lepše življenje, jo je pa v tem trenutku še strah tvegati skok v novo in lepše življenje.
In kaj naj bi bilo to novo in lepše? Predvsem vera v to, da si končno zaslužite spoštovanje, da je vsako nespoštovanje do vas krivica in da se vam res ni potrebno družiti z ljudmi, ki se do vas ne obnašajo spoštljivo, pa četudi je to vaš mož ali tašča ali mama. Je pa boleče se soočiti s tem. Je grozljiv občutek, da si sam na svetu, da si moraš sam izboriti spoštovanje, ki bi ti ga morali dati že starši in ostali odrasli v otroštvu – in tu je krivica, ki boli.

A žal ni druge poti do lepšega, kot začeti se boriti zase, začeti iskati okoli sebe ljudi, ki imajo podobno izkušnjo kot vi, pa jim je uspelo (npr. skupine za žrtve spolnih zlorab ali pa AL-ANON (za svojce alkoholikov)). In poiskati pomoč strokovnjaka/terapevta – nekoga, ki vam bo pomagal odpraviti posledice vseh teh grozljivih izkušenj in ki bo z vami in za vas verjel (dokler vi ne zmorete), da ste čisto OK, da je pot naprej. Tudi po takem otroštvu imate možnost živeti srečno in izpolnjeno življenje, tudi v partnerstvu, čeprav boste pa v to morali vložiti kar nekaj truda.

In pri tem se ne pustite zmesti in zmanipulirati ljudem, ki vam vzbujajo občutke krivde, ki vam dajejo občutek, da si boljšega itak ne zaslužite niti ne boste dobili, da tega niste sposobni, da ste vi vsega krivi ali da boste nekomu uničili življenje – to so stavki, s katerim vas ljudje le izsiljujejo, ker so zaslutili, da ste nanje občutljivi in da vas s tem lahko držijo v “kletki”. Je pa to krivično in boleče za vas. In je težko zdržati sam v tem, zato res poiščite oporo v ljudeh, ki vam to lahko dajo (tega pa ne zmore vsak). V resnici pa je tako, da ste vi dolžni poskrbeti zase, za svoje duševno in telesno zdravje, medtem ko bo moral vaš mož poskrbeti zase, za svoj alkoholizem, za odnos z mamo in bratom. Vi poskrbite le za to, da ne boste več dopuščali nespoštovanja sebe in svojega telesa, da se boste postavili zase.

Ne pozabite, da smo ljudje, ki verjamemo v vas, v vašo trmo in vztrajnost. In predvsem verjamemo, da si zaslužite lepše življenje. Dodatne informacije o skupinah ali strokovnjakih, na katere se lahko obrnete po pomoč lahko najdete na spletu ali pa sporočite, iz katerega dela Slovenije prihajate, in vam lahko odgovorim (preko foruma ali maila).

Vse dobro in pogumno naprej!

Fantazija,

Lepo pozdravljena.

Kar bom napisala, naj ti vnaprej povem, da ti pišem iz lastne izkušnje, ki bi jo rada podelila s teboj, da bi ti dala poguma za korake, po katerih hrepeniš – kajti drugače ne bi sploh pisala na forum.

Pred par leti sem bila v podobnem odnosu kot sedaj ti – le da ni bilo toliko močnega poniževanja, ni bilo toliko grdih besed od strani partnerja … bilo je podobno, a manj hudo – a zelo izkrivljeno. Ni bilo privlačnosti, spolnost je bila …. Saj veš o čem govorim….in razmišljala sem o ljubezni v tem odnosu…..pa saj je ni bilo – to vem sedaj, ko sem doživela že mnogo lepih stvari po njem – pa jih ne bi, če bi v tistem odnosu ostala. No takrat sem bila tako nemočna kot ti, tudi odvisna od njega, zato nisem imela moči oditi – pa mi je napravil uslugo – ker je on mene zapustil. Po tistem sem stopila na svoje noge, spoznala novega človeka, kjer se je zgodba ponovila – bilo je bolje, a znova ni bilo pravega filinga med nama, kot praviš ti – pa sem si po 3 letih to priznala, zbrala pogum in odšla. Po tistem, ko sem končno enkrat sama napravila te korake vstran, ko sem začela opazovati pare okrog mene, kaj je med njimi in kaj je tisto, kar želim, da bi bilo tudi v mojem odnosu, so mi stvari začele počasi prihajati naproti. Poti so mi prekrižali fantje, moški, ki so me ljubili – tako močan stik je bil med nami, da sem lahko čutila in vedela, da ljubim….in oni mene….ni bilo dvomov. Sicer se je izteklo tako, da sem še sama, pa ne ker sem bila razočarana v teh odnosih – preprosto sem postala previdna, dovolila sem si čustveno začutiti moškega, ne da bi morala za to nujno z njim v posteljo in si dati možnost, da ga lahko spoznam in vidim, če je to ta s katerim želim živeti – kot kaže še ni bilo pravega, a jaz grem naprej – veliko smo si dali, veliko topline, čustev in ljubezni in tako zrem z optimizmom v življenje – možno je Fantazija – v lepote odnosa in ljubezni boš lahko začela verjeti, ko boš zapustila to, kar ni to, kar si želiš in verjemi mi, da ni tako težko biti sama, samostojna. Pa ne mi razlagati kako se bojiš zanj….ob teh besedah mi postane dobesedno slabo – veš od tistega drugega sem odšla, ko me je postalo sram nezdravosti odnosa – ko te bo sram pred drugimi, da te obravnava kot otroka, ko te bo sram, da živiš v odnosu, ki je čustveno in telesno tako ponižujoč zate, boš zbrala pogum in odšla – še pomislila ne boš nanj.

Možno je – bila sem nevedna odnosov, ker se jih ob mojih starših nisem mogla naučiti – sem šla skozi svojo kalvarijo – a ne kalvarijo vztrajanja, ampak kalvarijo preoblikovanja, puščanja za sabo tega kar nočem, in danes z zelo močnim optimizmom gledam na odnose, ki so lahko zelo lepi, le pravi ljudje se morajo najti, predvsem pa najprej nekaj napraviti na sebi. Tisto kar sem bila nekoč, je čisto druga oseba, tako da imam včasih občutek, da se neke stvari sploh niso zgodila oz. kot da je tisto del življenja nekoga drugega – tudi ti imaš priložnost – ne čakaj, danes se poglobi vase, jutri razmišljaj tako kot si želiš, opazuj srečne pare, oblikuj si vizijo svojega življenja in ob prvem preblisku moči: POJDI. Pojdi v življenje, ki čaka nate, le izbrati in priboriti si ga moreš. Tudi zate na tem svetu nekje živi dušica, ki se te želi dotakniti z ljubeznijo, dati življenje novemu bitju, ki bo spočeti v vajini ljubezni….možno je.

Morda ti bo pomagalo, da se zbudiš, tudi dejstvo, da nobena kontracepcija ni 100 % zanesljiva, in hitro se lahko zgodi, da zanosiš – kaj pa potem – saj tega ne želiš storiti otroku, da ga rodiš v tak odnos torej napravi korake, ko še ni prepozno – vem da zmoreš.

Veliko sreče.

jaz imam samo eno pripombo.
zelo si inteligentna, mnogo prevec za tako zivljenje…
zelo te obcudujem, da gledas po vseh izkusnjah tako jasno in zdravo na vse skupaj…
zelim ti vse dobro.

Fantazija

Mislim da sta oba kriva za tak odnos kot ga opisujete!
Ste se vprašali zakaj je tako? Ali ga še ljubite, ste ga sploh kdaj?

Svetujem Vam: Povejte mu točno tako kot ste tu napisali.

hvala vsem za odgovor….

-lahko mi verjamete, da sem mu vse povedala in to ne 1x in dostikrat še bolj direktno…
-po moje je fanta strah takih debat, neve kaj bi znjimi ali pa jih ne razume (pa ga ne pocenjujem) se pač ne poglablja v te stavari tud približno ne tok kot jaz…
-Še 1x: NI MI JASNO KAKO NIMA OBČUTKA, KAKO DA NE ČUTI ALI MENI NEKAJ ODGOVAJA ALI NE… ali pa bolj preprsto … kako je lahko fu… dilo… jaz osebno je definitivno nebi…

-ogromno je bilo prizadevanj,me izsiljeval, kontrolira, poniževal… najdaljeval je to kar so počeli pred njim (res pa neprimarno bolj “nežno”)…

– se strinjam da sva v odnosu 2…tudi on ima svojo “predzgodobo” kot jaz…tudi on je imel kar nekaj čudnih familiarnih for, ki jih vleče s seboj in v najih odnos…
-vendar jaz lahko pišem o tam kar mene boli – on pa naj piše o tem kar njega boli 1. ČLOVEK SEM DEFINITIVNO, KI BI TO Z VESELJEM PREBRALA ALI GA POSLUŠALA
– ampak on ne piše in ne razmišlja(je preteško)se ga raje preprosto napije… to je razlika med nama…in iz mene hoče (dostirakt imam občutek) narediti “majhno, debelo mamo z velikimi j… “… ups NE BO ŠLO…,dostikrat se obnaša kot en otročaj, … in se bedasto reži zdraven… JAZ pa očitno preveč gledam španske nadaljevanke in bi rada ZRELEGA, LJUBEČEGA, SUVERENEGA MOŠKEGA – PRINCA NA BELEM KONJU ALI OSLU ALI BEMVEJU ALI …., ki bo meni pomagal, da se malo UMIRIM in če bi imel pravi pristop v celoti, mislim, da bi se kar dalo z mano živet ali karkoli počet, ker sem pripravljena vlagati energijo, se truditi, VENDAR NE BREZ EFEKTA…

– ljubezen … men se zdi ful spleharjena ta beseda… zlorabljena… pa ste me dobili… mislim, žal samo mislim, da sem ga imela zelo rada, ob misli naj sem čutila nek zanos – to je on, to sem jaz, to sva midva- in tud mal nisem imela pomisleke da to nebi bilo to, in zelo sem verjela oz. si še bolj želela in upala, da bi rešila najine težave in vedno znova sem probavala…
– zdej pa nevem več, tko pač je…, rada ga imam……….

Moje gledanje: Ti si precej bolj inteligentna od njega. Mislim, da on ravno ni nivo za tebe. Zato ta razhajanja in zato ta nepripravljenost reševanja problemov z njegove strani. To, da ga imaš rada – ja, saj je možno, toda očitno z njegove strani ni čisto tako.

…sama sebi se nikoli nisem zdela prav pametna…
itak je pa vse skupaj relativno….
pa tudi če sem “kao”, mi ta inteligenca hudo, zelo malo koristi…ker kajti tam kjer bi se pa morala izkazati, kjer bi bilo tudi koristno oz. bi bilo v neko pozitivno smer za moj ” boljši jutri” tam pa pogorim kot zadnji idiot…oz. vse ostane pri nekih besedah,nekih analizan in NIČ…

…pravzaprav če dobro pomislim nisem na nobenem področju uspešna oz. na vseh področjih sem več ali manj zelo neuspešna…

… osnova ostaja gnila… tako bo verjetno do konca…

“pravzaprav če dobro pomislim nisem na nobenem področju uspešna oz. na vseh področjih sem več ali manj zelo neuspešna…

… osnova ostaja gnila… tako bo verjetno do konca…”

to, kar si nazadnje napisala ni res in
1. nauci se sprejemati pohvalo, ker si jo zasluzis in
2. ko bos to znala, bos videla, da se imas rada
res potrebujes ljubezen in mislim,da si jo moras dati.
ce pa definiramo ljubezen: ljubezen je odlocitev.

Inteligenca ti tukaj lahko zelo zelo pomaga. verjemi. zaradi nje nisi nesrecna, pac pa se bos zaradi nje lahko izkopala iz tezav.
je pa res, da moras biti veliko bolj mocna kot vsi ostali, ker imas mnogo vec slabih izkusenj v preteklosti. jaz vem, da ti to zmores, samo, ce hoces.

Hvala Kaj-i.

Draga fantazija!

Glede na to, kar sem prebrala, sem zelo presenečena, kako malo se ceniš.

Iz tvojega pisanja je zelo razvidno, da si ZELO inteligentna, vendar nisi oz. nimaš priložnosti, da to pokažeš.

Tvoj mož se zaveda, kaj ti počne, vendar si zatiska oči pred tem, saj mu je lažje tako kot je. Živi v svojem svetu, tako kot ti, vendar je v veliko slabšem položaju – ne meni se za tvoje občutke,čeprav se jih zaveda, jih ne upošteva,ker se boji, da se bo moral spremeniti, kar pa je pretežko za njega.

Zavedaj se, da se NE BO SPREMENIL. Če bi pa se že, bi pa se za kratek čas, kar pa ni vredno!

Pišem ti zato, ker imam sama podobne izkušnje.

Preveč si pametna in preveč si želiš normalnega življenja, da bi to vrgla v koš.

Samo od tebe je odvisno, kako boš živela, saj je življenje TVOJE!!

Pozdravljeni, ga. Prepeluh, prosila bi vas če mi lahko navedete te skupine oz. ali obstajajo kakšne individualne obravnave. Sem iz LJ.

Hvala in LP

Pozdravljeni,

v Ljubljani se lahko za terapevtsko skupino za spolno zlorabljene obrnete na Frančiškanski družinski inštitut (program traja 2 leti in se začne vsako jesen znova, so pa dokaj zasedeni in imajo čakalno vrsto, zato je priporočljivo, da se nanje obrnete že zdaj, če se boste odločili za to možnost).Skupino vodita terapevta dr. Christian Gostečnik in Tanja Repič.

Prav tako se lahko na isti inštitu obrnete za individualno terapevtsko obravnavo.
Za več informacij pokličite 01/200 67 60 in na odzivniku pustite ime in telefonsko številko in da se zanimate za skupino za zlorabljene/terapijo in vas bodo poklicali nazaj.

Za individualne obravnave se lahko obrnete tudi na Kairos (031/543 – 573) ali Stik (01/430 46 14).

Zgoraj navedeni programi so zelo intenzivni, čusteveno naporni, ampak zato sežejo “globoko”. Je pa pri njih zelo pomembno, da vi začutite, da ste res pripravljeni nekaj narediti zase, da je zdaj pravi čas in želite iti naprej.

Prav tako imate v okviru Frančiškanskega družinskega inštituta možnost vključitve v skupino za razporočene, ki deluje po principu samopomoči, vodi pa jo dr. Gostečnik in vam lahko da oporo (čustveno, moralno, izkušnje drugih) na poti k odločitvi za prekinitev odnosa ali po prekinitvi. Srečanja so vsak 1. in 3. torek v mesecu ob 20. uri na Prešernovem trgu 4 (Frančiškova dvorana), prijave niso potrebne.

Če se želite vključiti v Al-anon (skupine za samopomoč – torej podpora za ljudi s podobnimi izkušnjami posledic alkoholizma v družini), boste več informacij dobili na 041/590-789.

Vse dobro vam želim!