Spoštovani dr. Rejec!

Za nasvet sem prosila že na forumu Srednja leta, kjer so mi svetovali, naj se obrnem tudi na Vas, zato Vas prosim za Vaše strokovno mnenje.
S fantom sva skupaj skoraj 4 leta, jaz imam 25 in on 29 let. Že od začetka ima fant težave z alkoholom, vendar sem si vsa ta leta zatiskala oči pred resnico in sama sebe prepričevala, da ni tako hudo. Razlog, da sem se tako dolgo slepila je pravzaprav v tem, da on ni tisti tipični alkoholik, ki mora takoj zjutraj popiti en kozarček, da se mu nehajo tresti roke. So dnevi, včasih po več dni skupaj, ko nič ne pije, problem pa je v tem, da ko enkrat začne, nima meje. On ne zna iti v gostilno na eno ali dve pivi, ampak se ga vedno napije “do mrtvega”. In to se ponavlja vsak teden 2x, 3x, odvisno.
Moj fant se zaveda in priznava, da je alkoholik, ampak samo, kadar je pijan (v treznem stanju se o tem sploh noče pogovarjati). Takrat je čisto drug človek. Kadar je trezen zelo težko pokaže svoja čustva, je bolj zadržan, kadar pa je pijan, se popolnoma razneži. Govori mi, da me ima rad, obljublja, da bo nehal piti… Toda takoj ko ima šanso, gre spet v gostilno.
Vem, da me ima rad, toda zaradi vsega tega postajam živčna razvalina. Čeprav ga imam neizmerno rada, vedno bolj resno razmišljam, da bi ga pustila. Toda ne morem… vem, da če ga zapustim še jaz, da se bo do konca zapil. Že večkrat mi je rekel, da sem jaz vse, kar ima in da ne bi prenesel, če bi šla narazen.
Dolgo časa sem mislila, da bo zaradi mene nehal piti, ko bo spoznal, kako ga imam rada, da se bo zaradi mene spremenil. Pa vem, da se ne bo… in to me tako boli…
Predlagala sem mu, da bi skupaj poiskala strokovno pomoč, vendar mu je to očitno pod častjo. Vem, da mora najprej on sam priti do tega, da potrebuje pomoč, šele potem mu lahko jaz pomagam. Kako naj ga prepričam, kako naj mu dopovem, da se uničuje? Vse na svetu bi dala, da bi ga lahko rešila tega pekla.
Vse skupaj se mi zdi en velik začaran krog, iz katerega ne vidim izhoda. Zavedam se, da imam pravico do normalnega, umirjenega življenja, po drugi strani pa se čutim dolžno mu pomagati. In rada ga imam, saj če ga ne bi imela bi že zdavnaj odšla…
Opravičujem se zaradi dolgega pisma, ampak težko je povedati v parih stavkih vse, kar človeku leži na srcu. Prosim, svetujte mi… karkoli.
Ali morda na Gorenjskem (poleg Psihiatrične bolnišnice Begunje) obstajajo še kakšne ustanove ali strokovnjaki, kamor bi se lahko obrnila po pomoč? Kako naj sploh fanta prepričam, da bo sprejel tovrstno pomoč?
Za odgovor se Vam že vnaprej lepo zahvaljujem

Lep pozdrav, Laura

Spoštovana Laura!

Vaš fant nedvomno potrebuje pomoč, vendar je odločitev njemu samemu morda pretežka, zato mu morate pomagati, pa čeprav s pritiskom. Pojasnite mu, da z njim ne boste mogli ostati 20 ali več let, če se ne bo začel zdraviti ZDAJ , ob tem pa mu ponudite vso svojo oporo. Sprašujete za alternativo hospitalnemu zdravljenju, poskusite torej poklicati številko Anonimnih Alkoholikov 01 4338225. Zdravljenje na alkohološkem oddelku v Ljubljani bi lahko začel izjemoma, saj po pravilu jemlje vsaka inštitucija le kandidate iz svoje regije.

Najprej te lepo pozdravljam. Žal ti moj odgovor ne bo všeč pa vendar bi ti ga rada podala. Izhajam iz družine, ki je oče alkoholik, tudi zdravil se je in 10 let ni pil. Sedaj spet pije in cela družina trpi zaradi tega. Da ti ne povem kakšno je življenje z alkoholikom, nikoli dovolj denarja, policija na vratih, pretepi in podobno in še to vse ni dovolj še brat je začel piti in postal, kot on. Absolutno ga pusti in to čimprej uživaj življenje več si zaslužiš imej se rada in ne upaj, da bo nehal zaradi tebe, ker te ima rad. ako je mislila tudi moja mama, pa zdaj ima uničeno življenje.

Pusti ga, čeprav je kruto. Ti mu ne moreš pomagati, če on ne želi. Jaz sem hotela pomagati in bratu in očetu, ni pomoči res ni če se sami ne odločijo. Vse sem poskusila, da ti ne bo enkrat žal in bo prepozno.

Premisli.

Draga moja!
Jaz imam samo en nasvet zate- takoj mu daj ultimat! Očitno je da se imata rada.
Alkoholizem je bolezen, potrebno jo je zdraviti! Zdi se mi očitno, da ga imaš preveč rada, da bi ga zapustila, zato ti to ne morem svetovati. Postavi ga pred izbiro ali zdravljenje ali ti. Verjetno se bo odločil zate, sprejeti pa moraš tudi tveganje, da se ne bo. Če se je odločil uničiti svoje življenje mu nihče ne more pomagati. Zanima me če si tudi ti odraščala z alkoholikom v družini, saj se ta vzorec potem mnogokrat vleče za tabo skozi življenje. Mislim, da bi se tudi ti morala vprašati zakaj se tako malo ceniš, da si dovoliš tako razmerje. Preberi si kakšno knjgo o odvisnosti ( Sanja Rozman ) Želim ti veliko uspeha.
Pa še nekaj: tudi, če bo prenehal piti, ne dovoli si da bi bila kdaj odvisna od njega, predvsem ne finančno, pa tudi čustveno ne preveč, kajti alkoholizem je bolezen, ki tudi če jo pozdraviš, celo življenje latentno čaka na novo priložnost da izbruhne.