Fant in drugi fantje
Draga moja, moje življenje1234, se opravičujem, če sem živel v zmoti, da si brez službe. Še enkrat sprejmi moje iskreno opravičilo. Toliko bolj sem vesel, ko slišim, da si uspešna v svojem poklicu. Čestitam. Kar tako naprej.
V večini ostalega pa je tvoj komentar dejansko to kar sem napisal v zadnjem odstavku Herotici. Sicer pa kaj drugega sploh nisem pričakoval. Veš moja draga, moje življenje 1234, vsi imamo pravico do svojega mnenja. Drugi pa ga upoštevajo ali pa ne, z njim soglašajo ali pa ne. To je njihova pravica. Nikakor pa ni njihova (beri: tvoja) pravica biti skrajno žaljiv, če nekdo misli malo drugače kot ti.
Nikakor pa ni bil moj namen, da te peham, kot sama praviš, v tesnobo. Da te ponižujem. Ja, za božjo voljo, rad bi ti samo pomagal, kaj ne vidiš tega?
Samo še glede izraza “deklica”. V splošnem je to ljubkovalen izraz in pomeni, da ti je nekdo všeč takšen kot je. Mi pa je res žal, da tega nisi tako razumela. Nikakor pa se ne in tudi nikoli se nisem in se nikoli ne bom, izživljal nad ljudmi v stiski. Po svojih močeh jim bom pomagal in marsikomu tudi sem že, seveda, če bodo ti ljudje pomoč pripravljeni sprejeti. Vključno s teboj, moja draga, moje življenje1234.
In da dajete za zgled nekoga, ki ima otroke, in vrnite tistega, ki jih še nima 🤦. Otrok lahko imas 10,20 če češ, to ne pomeni prav nobene uspešnosti in prav nič to ne pomeni. Otroka narediti je najlažje. Ga vzgajati, in mu nuditi vse kar potrebuje, no tukaj pa več kot 60% ljudi pogrne, upam si trditi vec kot 70%. Torej ne imejte me za bedaka, ker to nism.
Če bi bilo toliko ljudi odgovornih do tega kot sem jaz, bi blo tolko manj sirot, in zlorabljenih otrok. Ampak seveda ne, otroka bomo imeli, da bomo zgledali normalno, da nam nihče ne bo mogu nič ocitat in da bomo lahko udarjali po tistem, ki ga nima in se mu posmehovali, da je zato ker do tega in tega leta nima otrok, neuspešen.
In ne, nimam 40 let, ampak 36.
mojezivljenje1234, nekako te razumem. Moje travme niso daleč tako hude kot tvoje, pa se zares strinjam, da nam lahko pomaga samo izkušnja ljubezni in sprejemanja. Enkrat, ko sem mislila, da sem to našla, sem bila drug človek, žal se je izkazalo za laž, to sem še težje prebolela kot nekdo brez travm. Od takrat sem si morala priznati, da takega človeka v mojem življenju ni bilo in ga nikoli ne bo in kar si lahko storim, bom morala sama. Ni enako, še zdaleč ne, ljudje hrepenimo po sorodni duši, a to je vse, kar lahko dobim. Da si pomagam sama, kolikor lahko, ali pač da trpim naprej.
Moje mnenje je, da noben od teh moških ni zate zares dober. Ne tvoj partner ne tvoji ljubimci. Gotovo ti je takrat v redu, ko se počutiš zaželena, ampak kaj pa kasneje? Res želiš tako živeti? Več si vredna od tega. V tebi čutim veliko žalosti, izražaš pa samo jezo, kar razumem, ker drugi jezo še nekako sprejemajo, žalostnega človeka pa ne, od takega se hitro odvrnejo in se počutiš še bolj zapuščen in nerazumljen.
Ne vem, kaj naj ti svetujem, ker tudi zase ne vem še vedno ne, kako si pomagat. Najboljše rešitve ne bo, vse ostalo so samo približki, kako naj bi življenje bilo. To sprejeti je pa zelo težko. Ljudje so polni nasvetov, a to so ljudje, ki izhajajo iz popolnoma drugih okoliščin, mislijo dobro, a v resnici ne razumejo, da ne moreš, da ne gre. Vsak dan sproti in poskušaš narediti najbolje, kot lahko. To ti bom pa rekla, tudi če boš zamerila, probaj se znebiti te hude jeze, ker te bo požrla in probaj ugotoviti, kaj v resnici čutiš, kar izražaš z jezo. Od tu naprej se bo potem morda pokazala tudi pot.
Nikjer nisem napisal, da imaš 40 let. Napisal sem blizu 40 let. Ali je 36 let, kolikor jih imaš, blizu 40 je stvar diskusije in stvar posameznika. Zame si v najlepših letih, pa naj bo to blizu 40 ali ne. Kar privošči si še v naprej kaj ti življenje ponuja.
Glede tistih 60 % ali celo več kot 70 % pa upam, da ne govoriš kar tako na pamet. Osebno mislim, da so številke previsoke. Pa tudi o 20 otrocih, ki jih lahko imaš, malo pretiravaš. Se ti ne zdi? Seveda pa te zaradi tega nimam za bedaka.
Pa še nekaj predlagam: kar na “ti” ostaniva. Je bolj domače. Saj si že toliko časa dopisujeva, da sva že prava znanca. Znanci pa se med seboj ne vikajo.
Lepo se imej in v teh čudnih časih, ostani zdrava. V naslednjih dneh pa bova še kakšno rekla, če boš to želela.
Zadela ste tudi bistvo.
Nihče od teh fantov ni zame zares dober, je pa usaj približno to, kar si zaslužim.
Od tako močne zlorabe pač je prideš nepoškodovan.
Velikox razmišljam, da moj oče prav to isto bolečino zaliva z alkoholom.
Kar ne opravičuje njegovih dejanj, a usaj do razumevanja vodi.
Kar je zame spet bolečina.
mojezivljenje1234, 02.09.2021 ob 11:28
In le na tak način se človek zdravi. S sprejemanjem. Ne z zavračanje, nikoli. Prav ljudi s travmami bi morali sprejeti. Nikakor zavračati.
Če tega ne razumete, ne razumete žal ničesar.
Imam več znanja kot marsikateri psiholog. Ali psihiater. In nism kot nekateri, ki izkoriščajo stisko drugih in jim računajo za to stisko. Na kozlanje mi greste.
Pa nasvidenje.
Nihče te ni dolžan prenašati (sprejemati), če tega noče. Zavračajo oziroma izogibajo se ti zato, ker imajo verjetno že dovolj lastnih problemov in problemov svojih najbližjih, ni treba, da potem travmirajo še z morebitno ljubico – pri ljubici iščejo sprostitev, ne filozofiranja in travm.
In če takih ne rabiš v svojem življenju, zakaj se potem razburjaš, da si se ponujala, pa so rekli ne?
Draga moja, moje življenje1234, z vsem dolžnim spoštovanjem, vsekakor pa upam, da ne boš zamerila, bi kljub vsemu, kljub temu, da ne razpolagam z dovolj podatki, sklepal, da se zelo hitro razburiš. Mogoče malo prehitro, kje je vzrok, ta trenutek ne vem, obstaja pa zagotovo. Morda izhaja tudi iz mladosti. Če se boš nekega dne odločila in poiskala pomoč, opiši tudi tvojo reakcijo na čisto enostaven in dobronameren nasvet, ki ni čisto po tvoji volji. Strokovnjaki ti bodo pomagali.
December85 na žalitve zagotovo se odzovem, saj nisem butec.
Lejte, ni potrebno zalit res. In imet za norca ljudi.
Ločim kdaj nekdo želi res pomagat in kdaj je kdo zanicljiv, vi pa samo potencirate moje stanje, da sedaj če sem doživela to in to, se pa hitro razburim, in na tak način skušate povedati, da nekaj z mano ni uredu. Jaz pa tega ne potrebujem. Potrebujem razumevanje. In ne ponizevanje. Vsak nornaln človek se na podjeb* drugih odzove z jezo in prav je tako.
Potrudi se. Malo ga pobožaj, primi ga tam kjer se prime, malo mu pihni na dušo. Naredi sexi večer, kar veš, da ima rad in zagotavljam ti, da ti bo vrnil dvakrat toliko. To pa kar si napisala o njemu, da je priden deloven, da naredi vse… Takega lahko iščeš z lučjo pa ga ne boš našla.
Obudita ljubezen pa srečno.
Nekoč davno je baje Jan Hus, na grmadi na katero je bil obsojen dejal: Sancta simplicitas! Verjetno bi danes dejal enako. Kaj si pa jaz mislim pa sploh ni pomembno. Pomembno je, da to polemiko s teboj draga moje življenje1234, zaključujem. Mogoče se kdaj še v kakšni drugi temi spet srečava. Kdo ve. Do takrat pa se lepo imej in uživaj.
Haga, tipično, zaključujem :)))) vidiš pojma nimaš o ljubezni, pojma.
Drugače je pa tako, da jaz vsakodnevno sanjarim o enem fantu, ki je znanec mojega fanta in sicer res vsakodnevno. Mi je usec in bi bila z njim. Nista prijatelja z mojim fantom, le znanca.
Ta fant o katerem sanjarim je malo mlajši in videt mu je, da rad sexa.
Jaz imam mojega rada, a ni prav, da ostajam brez.
Če bo in ko bo priložnost bom sexala s tem znancem.
Je pa tudi tako da, bi rada se nekaj povedala, kar ne muči, da v bilokatero delovno okolje pridem, sem izločena. Vedno se to zgodi. Nihce me ne mara. Ne moški in ne ženske. Ne vem zakaj. Zgodi se tako da ostajam v kolektivih sama, ali tudi če sem del kolektiva, ostajam sama v sebi.
Rekli boste, da je sporočilo napisano kot da sem zmešana, pa nism, le iskrena sm. Marsikdo si ne upa priznat določenih reči, jaz si jih.
Občutki pa so tudi taki da, ne maram družbe, raje sem doma in grem spat zvecer kot da bi hodila po nekih zurih. Ni to zame.
Zato mi za spoznavanje novih ljubimcev je ostane veliko prostora, časa in krajev, in vzamem kar je. Lahko tudi znanca fanta. Če je zaupanje nima bit kaj. Zakaj bi iskala drugje, če mi je ta znanec zelo usec in jaz njemu. Hodila sem na kašne zabave, tam koga spoznala, a neprestano se je v mojih mislih pojavljal ta znanec.
Naj povem se, da fant pojma nima o teh mojih notranjih hotenjih, niti jih ne zaznava, pojma nima skoraj o ničemur kar se dogaja znotraj mene, pa če to ni osamljenost znotraj odnosa, pole ne vem kaj je. Čudno se mi zdi, da fant sploh nima vpogleda vame. Recimo fant ne ve, da sem socialno ansdiozna, ne zaznava tega v meni, ne ve, da sem raje doma, in preživljam čas v stanovanju, kot da grem ven, niti ne ve, kaj ob tem občutim. Ne ve, ko flirtam z njegovimi prijatelji, ne ve, da sem globoko v sebi osamljena, ne ve kaj recimo preživljam sedaj, on pa je šel z njegovimi starši, brati na kosilo in ga ji že cel popoldan, jaz pa sem morala ostati doma, ker se pripravljam na težek izpit. Ne ve, 0 ne ve. In tudi, če bi vsi drugi vedeli okrog njega, on ne bi vedel. Sprašujem se kaj je to za ena rec, ali kako se temu strokovno reče, ali je to disociacija odnosa, ali kaj drugega, enostavno se mi to v odnosih konstantno dogaja. Da tudi, če bi bila zelo povezana z nekom, drugi je ve, kaj se v resnici dogaja z mano. Vedo mogoče le nekateri, le tisti, ki so mi podobni. In tako dneve preživljam v stanovanju (delo imam od doma, prej sem delala v pisarni), in sem večinoma sama s sabo, on pa s prijatelji, drugje. Imam samo njega, drugih nimam. Drugače imam še brata in necake, ter eno sodelavko s katero sva nekako prijateljici.ostalih nimam. Nihce na del mestu ni hotel biti moj prijatelj, namesto tega so me srali okrog kakšna sem, da nisem za delat, kar sploh ni bilo res, ena sodelavka je govorila, da sem skozi na bolniški in me primerjala z revico in ubosckom. Večina se je izzivlja la nad tem, ko so začutili, da sem osamljena v partnerskem odnosu, večina ni hotela imeti nič z menoj, ker nisem imela socialnega kroga in so se me izogibali, saj v poklicu kakršnem sem so dobri le ljudje, ki veliko ljudi poznajo, imajo družbeno moč, ostali smo zavrženi. K temu prištejte se zavrzenost iz otroštva in imate. S tem znancem pa sem se ujela in se čuti a, tudi če se ne vidiva 10 let, bo ob snidenju vedno občutek povezanosti.
Tudi na ta forum sem pisala z željo po razumevanju in ne z željo po kritiki itd.
Dobila pa sem od dveh moških hladen tuš, enako kot v real life, ker take ženske, ki smo sicer lepe, a s polno čustvene prtljage, nas moški samo še bolj poškodujete, kot da ni bilo dovolj, da nas je oče, morate še vi to počet. Sram vas je lahko.
V resnici smo kvalitetnejše in to mnogo od afen za katerimi se podite, ki vas bojo na koncu le ozele.
Ne cenite poštenih, preprostih deklet, zato pa je kot je.