Zivjo,

Ne bom pisala o tem koliko let imam, naj bo dovolj, da povem, da sem recimo v poznih tridesetih. Imam fanta s katerim sem v vezi nekje 13 let ali vec. Nimava otrok. Se zaenkrat ne. Odnos je ok, lahko bi bilo boljše, ampak lahko recem, da sva dobra prijatelja, in se imava rada, le sexava ne skoraj nic oz. Zelo zelo malo. On ne da nikoli skoraj pobude, jaz pa tudi ne. Niti ne vem vec, koliko si zelim sexati z njim se, ce sploh, saj me v postelji odbija oz. Ce sem bolj natancna, ne morem se pred njim sprostiti, se manj imam zeljo po razgaljenju pred njim. Cudno je vse skupi ja, ampak tako je. Že dolgo. Morala bi povedat celo zgodbo, da bi razumeli, zakaj, kako itd. Moje otrostvo je bilo eno samo trpljenje. Oce alkoholik je neprestano uniceval vse kar je bilo v hisi dobrega, imela sem posledice njegovih psihičnih in čustvenih motenj. Se danes ga iskreno sovražim. Imela sem en kup ali lahko bi rekla, odnos za odnosom zlorabljajocih moskih. In tudi zensk. Veliko ljudi ne v življenju spesta, mimogrede naredi majhno, da sm in poniza. Ko zacutijo, da imam travmo zacnejo tacati po meni in se izzivljati.ta fant je prva normalna oseba v mojem življenju, ki je pošten, srcen, delaven in ima me rad. Vendar problem so nezdravljene rane iz mojega otroštva, življenje v isti hisi z rabljem (zivim namrec v zgornjem nadstropju v hisi staršev sicer z locenim vhodom) in nezmoznost ali nehotenje razgaliti se pred nekom, ki mi he blizu in zato moje konstantno beganje v fantazije z drugimi moškimi s katerimi bi bila pripravljena sexati, saj pred moškimi, s katerimi nimam vzpostavljenega odnosa, lahko sexam. Tezava nastane sex v odnosu, saj pride do toxicnega sramu s katerim se pred človekom, ki mi je blizu zaprem. Pred moškim, ki je mimoidoc pa bi lahko sexala takoj. Sliši se morda cudno, a tako je.

Torej v odnosu in nasploh z življenjem, ki ga zivim nism zadovoljna zaradi zgoraj nastetih dejstev. Rada pa bi bila srečna v partnerskem odnosu, ki bi mi nudil tisto kar si zasluzim, in to je tudi dober sex.

Čutim, da zaradi travm, ki jih je preveč ne zmorem živeti sebe, cutim dusenje od zlorabljajoče družine, cutim zlorabo očeta zaradi katere ne morem imeti normalnega odnosa z nikomer.

S fantom bi sicer rada ostala, a po drugi strani ni prav, da ostajam nepotesena in sexualno neizziveta.

Ko sem hotela na terapijo, fant niti slisat ni hotel.

Cutim eno globoko zalost.

Ce me kdo osvaja po fb sem vesela, vendar se mi dogaJa, da vsi slej ali prej zbezijo, da nihce ne ostane in da vsi ti osvajalci po fb, samo izigravajo, v resnici se nihce sploh noce dobiti z mano, niti sexati, ceprav bi se jaz takoj, saj ne glede na vse, ni prav do mene, da ostajam sexualno nepotesen.

Rada bi vas odgovor v zvezi s tem, kaj naj naredi zenska v taksni situaciji kot sem jaz.

Naj omenim še, da sta mi usec 2 njegova prijatelja. Od fanta prijatelja, nimam namrec socialnega kroga, kjer bi lahko spoznala nove ljudi. Eden je ze namignil, da bi lahko kaj imela, drugi se ni izjasnil, vem samo, da sem mu usec. Oba delujeta, da rada sexata in ce ne drugega bi se usaj nasexala, ne pa, da pri zivem telesu propadam, tako telesno kot dusevno.

Vem, da boste se zgrazali, da si želim sexati s prijateljem od mojega fanta, vendar kako si ne bi, ko sem v najlepsih letih, zgledam zelo dobro, a v sebi nepotesena. O tem njegovem prijatelju tudi vsak dan fantaziram. Vsec mi je zelo in ce bi se mi ponudil, bi sla takoj z njim v posteljo.Kajti tako ne morem vec živeti. Brez sexa pri 30ih.

Začel bom pri tvojem koncu pisanja, moja draga moježivljenje 1234. Pišeš, da se bodo nekateri zgražali nad tvojim i fantazijami. Morda, čeprav predpostavljam, da doslej nisi storila še ničesar v tej smeri.

Bom pa povedal svoje osebno razmišljanje. Sem nekoliko konservativen kaj se tiče, ne samih odnosov, temveč prijateljstva.  Prijatelj je prijatelj in nikoli mu ne bi storil ničesar kar ne bi želel, da se pripeti tudi meni. Kaj hočem povedati. Prijateljeva punca ali žena je njegova punca pa naj bi mi še tako všeč, prijatelju ne bi mogel povzročiti bolečino s tem, da bi njegovo punco zvlekel v posteljo. Prijatelj ostane prijatelj, njegova punca pa če želi, tudi moja prijateljica. Tu se pa vse konča.

Imel sem podobno priložnost, čeprav sta se prijatelj in njegova razšla, med njegovo bivšo in menoj nikoli ni bilo ničesar. Tudi potem, ko sta se razšla. Pa mi je bila punca še kako všeč. Ostala sva prijatelja, še danes, za v posteljo si pa so druge.

Pa še nekaj te ne razumem, moje življenje 1234. Zakaj enostavno ne poveš fantu, da ti je vsega dovolj in odideš iz njegovega življenja. In si najdeš novega fanta, lahko tudi več, če ti je tako všeč.  Varanje pa je izdaja in vsaka izdaja je nekaj slabega. Morda pa sploh ni krivda na strani tvojega fanta, kaj če so vzrok tvojega nezadovoljstva, takšnega ali drugačnega, travme iz tvojega otroštva? Pa brez zamere moja draga moje življenje1234, ničesar slabega ne mislim o tebi.

Ta prijatelj od fanta kateremu sem usec je samski. Nima punce.

Ko bom imela vec casa napisem kaj vec.

Drugače pa tipicn odgovor, da je z mano nekaj narobe in ne s fantom. A to, da se sploh ne potrudi v postelji z mano, pa je vse normalno al kaj? Ja, in lahko da inlmajo moje travme kaj pri tem, s ko sem fantu rekla za terapijo, ni sel.!!! Ostala sem sama, kot že tolkokrat. A to je pa uredu?

Draga moje življenje1234, kot sem pričakoval, nisva se razumela. Pišeš, da fant s katerim bi prevarala svojega fanta, nima punce, da je samski. Pa saj ni problem v tem, problem je v tem, da imaš ti fanta, ki bi ga prevarala. S fantovim prijateljem.

Kar pa sem napisal pa se nanaša zgolj in samo na mene. O sebi sem samo napisal, da jaz v takšno zvezo ne bi šel, ne glede na to ali sem samski ali ne. Prijatelja se ne prevara (beri: izda).

Tudi ko pišeš, da gre za tipičen odgovor, da menim, da je s teboj nekaj narobe, se motiš. Moj odgovor sploh ni šablonski, ne more biti. Tudi nikjer nisem napisal, da bi bilo karkoli s teboj narobe. Verjetno tudi ni. Napisal sem samo, da tvoje nezadovoljstvo (to pa se lahko prenaša tudi na fanta), lahko izhaja iz travm, ki segajo daleč v otroštvo.

Iz tvojega odgovora čutim kar malo ogorčenja nad mojim pisanjem. Fant se v postelji sploh ne potrudi, ti pa me sprašuješ ali se mi zdi to normalno. Pa saj sem ti o tem pisal zgoraj. Seveda ni normalno. Ne moreš pa pričakovati, da ti bodo takoj vsi takoj prikimali, ne glede na to, kaj boš storila. Tu pa verjetno pričakuješ preveč.

Da se ne ponavljam. Fant se v postelji ne potrudi, na terapijo noče, v tej zvezi sem napisal, da bi bilo prav, da poveš fantu, da ti je tega dovolj in greš.

In ne da fanta prevaraš z njegovim prijateljem.

Bom pa vesel, ko boš imela več časa in kaj več napisala. Mogoče si kaj pozabila, pa je pomembno. In bom na zadevo gledal drugače. Ne bom pa spremenil stališča glede varanja s prijateljevo punco.  Tu so moja stališča neomajna.

Pa lepo se imej, ostani zdrava in se še slišiva. Seveda, razen, če želiš, da utihnem in ne pišem več. Potem bom tvojo voljo spoštoval.

Ne, zakaj bi želela, da utihnes in ne pises vec ne.

Vsak odgovor mi lahko pomaga.

Dejstvo je, da fanta nočem pustit in ga po vsej verjetnosti nikoli ne bom.

Zakaj ne, zato, ker sem imela leta in leta zlorabljajocih odnosov, on je prvi, ki je pošten, delaven, seveda pa se vedno ni to tak odnos, ki si ga zasluzim. Ostajam spolno nepotesena.

Fanta nocem in ne morem pustit, drugi fantje pa me mikajo le dokler sem s tem v odnosu, ce bi ostala sama me ne bi in bi zagotovo zapadla v depresijo, saj bi bila prevec tesnobna, da bi si sploh s kom zelela kontaktov.

Glede mojih travm pa naslednje, ce jih imam jaz, jih zagotovo ima tudi sedanji fant, in tudi vsi ostali ki so mi usec, saj se odnos t. I. Zaljubljenosti odvija na podlagi nerazresenih travm.

In kaj mi je storiti? Se naprej nepotesena in v fantazijah o drugem.

Ja seveda hvala, ker želiš še naprej brati in poslušati moje, od srca trdim, dobronamerne nasvete.

Verjetno, tudi če bi menjala fanta, se v osnovi stvari ne bi spremenile. Kot si napisala se pred fantom ne moreš sprostiti, niti nimaš želje da se, kot si napisala, razgališ, pred njim. Nisem strokovnjak na tem področju, pa vendarle si mislim, da bi se, v primeru, da si najdeš novega fanta in poskušaš z njim zaživeti znova, stvar ponovila. Zelo verjetno se tudi pred novim fantom ne bi sprostila. Zgradila bi, recimo temu v prispodobi, visok zid, tako kot si ga, pred sedanjim fantom. Misliš, da fant tega ne čuti? Malo verjetno, morda je to njegovo nesodelovanje pa prav posledica dejstva, da se ne sprostiš. Ne glede na to, da praviš, da narediš vse, da bi se v postelji ujemala.

Te že vidim in slišim kako mi očitaš, da te ne razumem in da mislim, da si samo ti kriva za vse. pa ni tako. Ljudje smo precej zapletena bitja. Bolj ko živimo v razvitem svetu, bolj si, če se le da, zakompliciramo življenje.

Kaj pa če bi sama, brez partnerja, če ta noče sodelovati, poiskala strokoven nasvet. Veš, v iluzijah živeti, ni najbolje.

Pa se še slišiva.

Saj sem napisala ze v zgornjem postu, da sm poiskala nasvet terapevta in ja, vecx, a vse neuspesno, ker za zdrav partnerski odnos morata obe si to zeleti.

In ja seveda, tvoj post je napisan, da je izkljucno krivda v meni. Pa ni ves, krivda je prvo v zelo tezkem otroštvu, za katero mojemu partnerju ne bi smelo biti vseeno.

Do takrat pa bom delala, kar mi je do sedaj najbolj pomagalo in to je skakala po tujih tičih in se tam sprostiti in se prepustiti flirtom, sexu z moškim, ki me je zeljan in ja prav nic me ni sram. Sram bi moralo biti take kot si ti, ki zvalijo krivdo na zensko. Kaksni moski pa ste to. Ogabni.

Hvala za odkrit odgovor. Verjameš, nekaj podobnega sem pričakoval. Nikakor ni bil moj namen ustvariti konflikt, povedal sem samo svoje mnenje. Do tega pa imam vso pravico. Tako kot imaš ti pravico da si moje pisanje razlagaš kot si ga. Pa četudi napačno. Lepo si napisala kaj ti je in ti pomaga. Vso srečo ti želim še naprej pri skakanju po, no, saj si napisala po čem. Ne zameri, ne razumem pa, zakaj bi moralo biti za to tvoje skakanje mene sram. Še manj pa razumem zakaj bi zaradi tvojega skakanja vzbujal gnus (to je malo drug izraz za ogaben).

Na vprašanje kakšni moški smo pa bi ti malo težje odgovoril. Verjetno ta del populacije sama dovolj dobro poznaš, saj si verjetno med sprostitvijo in flirtom, moške dovolj dobro spoznala. Žal se sam ne družim preveč z moškimi pa ti ne morem povedati o njih kaj več. Napisal pa sem, kakšen sem sam.

Nikakor namreč ne odobravam prevaro partnerja za katerega sama trdiš, da je dober. Si tega ne zasluži. Pa naj bo tvoje ravnanje posledica v tvojem težkem otroštvu ali morda  posledica še česa. Kdo ve. Verjetno ti sama. Ali pa tudi ne.

Ja seveda, pa lep dan še vnaprej ti želim. Pa napiši še kaj. Je zanimivo brati.

da se daje krivdo izključno na ženske je neumno, nedoraslo, pa tudi zelo nesramno in zlobno.

poznam zelo malo ljudi, ki so v odnosih srečni, zelo malo, pa še tisti so pod vprašajem.

k temu dodaj še nerazrešene travme, ki ti jih ne bo znal razrešiti niti psiholog in ne vem kdo še vse, pa zapravil boš ogromno enega denarja, ali ni boljše, da si sam pomagaš in razrešuješ travmo na vse mogoče načine kot veš in znaš ?

in če sem jaz mojemu fantu rekla, da greva na terapijo pa ni hotel, kaj je sploh narobe  tem, če grem jaz z drugim v posteljo ? on ni spoštoval mene, zakaj bi jaz njega ?

govorim sicer o tem, da je pošten in delaven, vendar pri tem mislim na splošno, ne pa v odnosu do mene oz. do zenske.

zakaj bi morala biti jaz za vse kriva ?

ja, prija mi moška pozornost, in veš zakaj, zato, ker je nikoli nism imela,  saj sem v letih ko bi se mogla socializirat, bila zaprta doma med 4 stene in poslušala očeta, kako pije in uničuje družino.

tako da, to je v resnici kompenzacija za vse izgubljene trenutke in za izgubljeno mladostjo, ki je nisem imela nikoli. tega ti nobena terapija ne more dati, noben terapevt, kot ti to daje flirt, sexanje in spoznavanje moških.

in seveda me je lepo brati, saj je v meni ogromno znanja, ki ga trenutno podajam tako brez plačila, za toliko kot sem že jaz naredila na sebi bi lahko že računala..

samo človeški stik te lahko reši, a ne umeten, računalniški in plačljivo terapevtski, ampak božajoč, igriv, in predvsem živ in voljan. prav nič tega ne more nadomestiti.

in zakaj bi jaz bila ob tem kaj kriva, če grem z drugimi, če pa on, moj fant, ni naredil nič za to, da bi stanje popravil ?

in tukaj pridemo do tega, zakaj ga ne bom pustila, a kljub temu iščem druge ljudi za zadovoljitev spolnih nagonov, zato ker je moja taka zgodba, kot sem jo že zgoraj napisala, in je to moj način zdravljenje, ob tem se zaveda, da varanje oz. bežanje k drugim v posteljo ni prav, vendar je to edini način ob katerem se jaz počutim boljše, to pomeni, da delam v resnici prav zame in da se zdravim. ker če ne bi se počutila slabše, pa se ne.

in kdo smo mi, da bi si lastili druge ljudi ? nič nismo. poglej v vesolje in boš videl kaj smo.

zakaj bi jaz ostajala na suhem, če pa lahko živim boljše.

Pa kdo te vendar sili, da si na suhem?

Ti bi predvsem morala sama, zaradi sebe začeti terapijo. Fant nima nič s tvojimi travmami. In zakaj se ne odselita iz peklenske hiše, kjer ti ne moreš zadihat? Ne mi rečt, da zaradi denarja, ker je to vedno samo izgovor.

Šele ko boš ti vsaj malo popucala rane iz otroštva, lahko vidna začneta celit vajin medsebojni odnos. Vsak dober terapevt, tudi zakonski, bo rekel, pa pridi sama, če partner noče, tudi tako je mogoče kaj storiti za boljši odnos. Partnerji se vedno tudi odzivajo na naše ravnanje in dejanja, na naše razmišljanje, besede, s tem potem vplivamo (včasih pa tudi ne) na njih.

Skratka, nihče te ne sili, da živiš še naprej z očetom, nihče te ne sili, da si nepotešena, nihče te ne sili, da si v takšni zvezi, kjer ti nekaj manjka, nihče, ampak res nihče, te ne sili, da ostajaj z nekom, ki noče s tabo na terapijo, in če meniš, da je to nespoštljivo, te prav tako nihče ne sili, da ostajaš v nespoštljivem odnosu.

Ja seveda, vi bi osebi s tako preteklostjo in brez socialnega kroga svetovali naj vrat na nos zapusti fanta in odnos, ker ji zaradi travm ne uspe z njim ustvariti dobrega odnosa.

In kaj bi s tem naredili?

Nič, cisto, nič, razen tega, da bi oseba zapadla se v hujšo tesnobo v kateri že je. In upam, da seveda veste zakaj bi se to zgodilo, ker če ne veste, jr boljše, da se umaknem jaz iz tega pogovora. Ne mislim namreč diskutirat o necem z nekom, ki ve manj kot jaz.

In ja, denar je problem ja, in to velik, kar se tiče stanovanjske problematike, naj vam bo to jasno kot beli dan.

Oziroma diskutirat z nekom o nevem o kateri stvari če manj kot jaz, a se hkrati igra bogove.

O tem, da me nihce ne sili.. Ali ste odkrili toplo vodo? Verjetno če bi lahko bi že šla kam drugam ne, pa nism, zato ker ne morem.

Moje življenje1234, razumem, da si v stiski, vendar se stiska ne rešuje tako, da ne storiš ničesar. Oziroma stvari rešuješ, kot si jih opisala. Moje osebno mnenje je, da ta metoda ni najboljša niti najbolj učinkovita. Vendar je to moje mnenje, ti pa počni kar te je volja. Mene ne moti. Bi pa se stvari zagotovo lotil drugače.

Ne delaš pa najbolj prav, da vsakega, ki ti je pripravljen pomagati smatraš za tvojega odkritega nasprotnika in nanj z vsemi topovi, da ga utihneš.

Lahko mi verjameš, da nisi edina z negativnimi izkušnjami iz otroštva, še večje in hujše travme so doživljale nekatere. Lahko mi verjameš, nekaj jih celo osebno poznam. Pa so se postavile na noge, vendar so izbrale drugačno pot kot ti.

Je res, da jih izkušnje iz mladosti spremljajo in jih bodo vse življenje. Da pa so te travme manjše obstajajo različni strokovnjaki, ki lahko pomagajo. Poišči jih, strokovnjake namreč. To je moj, dobronameren nasvet, zato ni potrebno, da me pričneš kar takoj žaliti. In mi soliti pamet kako tako ali tako nič ne razumem. Draga moja, moje življenje1234, ne veš kaj vse razumem. nekatere stvari zagotovo bolje kot ti.

Pa lepo bodi in ostani zdrava.

December 85, najbrž želi le tiho dovoljenje za varanje …

Zanimivo, da jo kandidati za avanturo zavračajo. Očitno ta bolečina in nepredelane travme zelo opazno sevajo tudi navzven.

“Ne morem” je zelo značilen obrambni ščit žrtev. Nekje moraš začeti. Če nimaš službe, z iskanjem službe. Če tudi fant nima službe, oba iščita službo. Če imata slabo plačo, iščita službo z boljšo plačo in dodatno dejavnost. Če delata za minimalca, se lahko preselita tudi v zadnje pizdovce v Sloveniji, ker takšnih služb je povsod dovolj, in najameta garsonjero za 200 evrov.

Aha, zato ker sevajo travme navzven me kandidati zavračajo?

Kar Nej me taki, ne rabim takih.

Ne boste dojeli, da vam travm ne bo reši noben strokovnjak, ampak izključno ljubezen in sprejemanje, to pa lahko dobiš le od živih ljudi, ne pa od govorjenja na, terapijah.

Človek potrebuje objem, lepo besedo, ne pa kritika in tolce ja po njem.

Če je vam terapija pomagala, ni nujno da bo pomagala vsem. Ljudje smo individuum. Nismo roboti, ki se nas stampa.

Nekatere stvari razumeš bolje kot jaz, ob tem se moja debata zakljuci, ker z naduvanimi ljudmi nočem imeti nobenega, bas nobenega opravka.

To, da me kandidati zavračajo je po vašem zato, ker iz mene sevajo travme.

Mogoče je to celo res, ampak jaz takih ljudi ne rabim v mojem življenju. Takih, ki zavračajo ljudi s travmami.

Ampak rabim ljudi, ki delajo obratno temu, sprejemajo. Le taki so vredni mojega časa.

Zdravo Herotica,

imam občutek da kar podobno razmišljava v primeru moježivljenje1234. Pogojno jo imenujem deklica, je blizu 40 tih, brez otrok in še brez službe. Če k vsemu prištejeva še domnevne travme iz otroštva in nezadovoljstvo s partnerjem, neuspešno iskanje zunanjih partnerjev, potem nastane slika osebe, ki hoče biti mučenica.

Seveda bi bilo najbolj prav, da si bilo kje, tudi izven Slovenije, najde službo, se odseli in začne življenje znova. Pa tega ne bo storila. Na raznih forumih bo iskala sebi podobne. Da bodo lahko drug drugega prepričevali kako so nebogljeni in izgubljeni.  Da ne uporabim kakšen drug izraz.

Če pa bo kdo razmišljal kako drugače, ga je potrebno utišati, če je potrebno (pa to nikoli naj ne bi bilo) tudi z najbolj nizkimi (beri: prostaškimi) besedami.

In le na tak način se človek zdravi. S sprejemanjem. Ne z zavračanje, nikoli. Prav ljudi s travmami bi morali sprejeti. Nikakor zavračati.

Če tega ne razumete, ne razumete žal ničesar.

Imam več znanja kot marsikateri psiholog. Ali psihiater. In nism kot nekateri, ki izkoriščajo stisko drugih in jim računajo za to stisko. Na kozlanje mi greste.

Pa nasvidenje.

Ma dobro ma kaj je z vami? Prvo kot prvo nism brez službe, druga stvar, ali vi merite uspešnost nekoga po tem, da ima otroke??? Kasna katastrofa od ljudi. Otroke lahko naredi bilo kdo, vzgajat in jim ponudit vse kar v življenju potrebujejo je pa druga stvar. In jaz sem odgovorna, ker jih nimam, vsi drugi ki jih imate, samo zato, da ste navzven videt normalni.

Ponizujete me z deklico, pogojno kao. Nekoga o katerem ne veste nič.

A nimate pojma, da sm v resnici zelo uspešna v mojem poklicu.

Sram vas je lahko za take komentarje, sicer pa kaj drugega niti ni za pričakovat kot to, da kot je že znano, pljuvate in unicujete ljudi iz drugacnih socialnih krogov kot ste sam in jim na vse možne načine skušate dopovedat, da so nicvredni, namesto, da bi v njih verjeli in jih opogumljali.

In to delate moški z ženskami, ki so prišle iz težjih socialnih okolij, za vas so dobre le afne s polno denarja in očetom odvetnikom, take ki imajo očeta alkoholika, niso dobre in se izzivlja te nad njihovo ranljivost jo, namesto da bi jim pomagali, jih imeli radi, da bi začutile sprejetost.

Pravi moški ste se izgubili. Ni vas. Kajti dober moški tega nikoli, ampak res nikoli ne počne.

Vse kar znate je ponizevat ljudi, za katere vi mislite, da zato ker prihajajo iz nižjih socialnih krogov, nimajo pravice do ničesar in jih na ta način samo še bolj pehate v tesnobo.

Mogoče ste po poklicu celo psiholog, psihiater in se se dodatno izzivlja te nad tem.