Torej, s fantom sva začela med poletjem. Precej ”mlada” zveza torej, ampak se mi zdi, da ga že res dolgo poznam. Jaz študiram v tujini, poleti sem bila doma, zdaj pa se videvama tako na mesec, mesec in pol. Razdalja se mi ne zdi nek ogromen problem, ker sva ves čas v stiku, si zaupava itn. Pač itak je težko, ker bi včasih potrebovala nekoga ob sebi, ampak okej, se da iti čez to.

On je res čudovit. Prijazen, empatičen, sprašuje me o meni, mi želi pomagati, ga zame skrbi. Res mislim, da me ima rad in bi zame naredil veliko. Njegova bivša je z njim ravnala precej grdo (žaljivke, izsiljevanje itn.), njuna zveza je trajala dolgo in mislim, da je skozi to preteklo zvezo zgubil velik del samozavesti in se je v kratkem času močno navezal name.

Jaz sem precej močna oseba, on ni. Močna oseba mislim v smislu, da imam močen karakter, glede nekaterih stvari precej močna prepričanja od katerih težko odstopam, znam bit trmasta itn. On ni tak. On pač želi, da bi bila jaz srečna, da bi se okej počutila, o večini stvari nima nekega močnega mnenja, ampak meni, da naj vsak dela to, kar mu najbolj ustreza. Jaz imam tudi precej visoke cilje glede kariere, rada bi imela, ne vem… Avanturistično, razburljivo življenje in veliko prepotovala, poskusila, videla, doživela; njemu mislim, da bi bilo okej biti doma in ob nedeljah iti v park z otroci.

Problem, ki ga vidim v vsem tem je, da sebe prilagajam zaradi njega. Ne izražam svojega mnenja, delam se bolj ”preprosto”, ”običajno”, ”navadno” kot v resnici sem, ker ne želim, da ima občutek manjvrednosti, še manj pa želim, da zaradi mene karkoli na sebi spremeni. Ne vem, včasih se mi zdi, da ob njem preveč brzdam samo sebe in ne izkoriščam svojega potenciala in me začne to dušiti in se počutim ujeto. Po drugi strani pa je res skrben, prijazen, pač fant, ki me ne bi prizadel, kar je res prijetna sprememba, glede na moje pretekle izkušnje. Ko sva skupaj, se imava vedno lepo, lahko se pogovarjava, seks je super, z njim prihodnost deluje precej varno. Grozno mi je iti stran in biti sama.

Mnenje? Najlepša hvala.

Mnenje. Vse to, kar si tukaj napisala, povej njemu. Iskreno se pogovorita. Le tako bosta na jasnem, kaj in kako naprej.

grozno te je iti stran in biti sama….. ?? Ti bo kaj lažje, če ti rečem, da bo še bolj grozno, ko boš čez leta šla stran, z otrokom vred?? Si to želiš?? Upam, da ne. Kajti sama si rekla, da sebe prilagajaš zaradi njega. Napaka!! Ta zveza je že obsojena na prepad, kajti svojega bistva ne smemo nikoli in nikdar tlačiti zaradi druge osebe. In premalo sta skupaj, da bi res vedela, da bi imela ob njemu varno prihodnost… čeprav si sama želiš avanturistično, razburljivo življenje. Kako se lahko pogovarjata, če on o večini stvari nima nekega posebnega mnenja, kot le to, da naj vsak dela, kot mu paše? Sama v sebi že poznaš odgovor.. in tisoč pogovorov z njim tega ne bo spremenilo… on je tak kot je- sprejmi in ljubi.. ali pa pusti, da spozna primernejšo od tebe. Kajti če ostaneš z njim in se pretvarjaš, da si nekdo, kar nisi, boš zlomila ne samo enega, amapk dva ali celo tri srca.

Na malo čudnih temeljih postavljata to zvezo. Ti zase misliš, da si večvredna, močnejša, pametnejša, bolj ambiciozna … imaš ga za preprostega in očitno tudi ne preveč inteligentnega, saj se prilagajaš njegovi ravni in iz tvojega opisa ne zveni, da je njegova raven višja od tebe. Skratka, sama sebi se zdiš mnogo boljša – vem, da boš skušala to zanikati z vsemi štirimi, ampak to je dejstvo. Kar preberi si – tebi se zdijo potovanja fajn, obisk parka pa nekaj nepomembnega. Tvoje želje so nobel, njegove so pa “preproste”. Ne vem, če je to zdrav temelj za naprej, da partnerja gledaš zviška in pokroviteljsko.
Pomemben je pa človek, vsi ne pridejo do te ugotovitve.

Zdravo,

Po eni strani imaš do njega nek pokroviteljsko-vzvišeni odnos, po drugi pa neko sočutje (like he was a stray puppy or somethin’). Delno te razumem, hočeš “klasičnega” moškega, hočeš biti dominirana, ne pa nositi hlače in krilo v zvezi. Po eni strani razumeš njegovo sedanje stanje (bivša in njeno ravnanje) in tvoje žrtvovanje (zelo močno priporočam, da pobrskaš po arhivu in najdeš sorodne teme na temo medosebnih odnosov) ti ni po godu. Si pač feminizirana, nič narobe, si nasedla (like many other). On je bil v prejšnji zvezi emaskuliran, vprašanje tudi kakšni so odnosi iz njegove primarne družine.

Komentar od lectovke se mi zdi še najbolj na mestu.

tole pa ne bo v redu. Nista za skupaj, pa tudi tale fant se bo na koncu izkazal za povsem drugačnega kot sedaj ti misliš, da je. Nič ne boš izgubila, če ga pustiš.

Vidva sta idealen par 🙂

Zakaj se bojiš lastnih sprememb? Hočeš, nočeš se skozi odnose spreminjamo in mislim, da s tem ni nič narobe, ker drugače ne bi mogli sobivat skupaj.
Torej, če tvoje obnašanje sobivanja ne omogoča je prav, da se spremeniš, vprašanje je do kje in v katero smer.

Tale vajin odnos v katerem ti “nosiš hlače” bo ok dokler ne bodo v odnos prišli otroci (če bodo), takrat bi pa znal nastat problem.

Seveda se bo, ko se bo pa ona “preobrazila” nazaj v sebe, ker jo bo minilo do pretvarjanja. Vsako dejanje ima svojo posledico.

Meni se zdita popolna kombinacija. Če le ne bosta preveč trmasta bosta lepo živela skupaj. Ker lepo balansirata drug drugega. Pogovorita se o vsem skupaj malce bolj iskreno