extrem:)

Pozdravljeni:)
Mislim, da se sama spopadam z MOM… kaj me je privedlo k temu da si priznam?
Ne bom pisala na siroko in dolgo ker nimam casa niti zivcev za to:)
ampak mislim da sem oseba z MOM ker….
naceloma sem vedno dobre volje in pozitivna….ena malenskot me spravi iz tira in postanem vec kot hudic… sem poskodovala ze par ljudi ko sem bila jezna, fanta sem skoraj zastihala ker sem popizdila…. noz sem v rokah drzala ze veckrat z namenom da koga ubijem, vem da ni normalno, ampak ne morem si pomagat… sem bila pri psihiatrinji ki me je nafilalala s tableti, sem pristala v polju ker sem se hotla ubit… to ni nacin zivljenja… sama pri sebi vem da sem pametna, iznajdljiva, lepa, ampak ena napacna beseda ali pogled me spravijo v tako negotovost oz mi dajo taksno jezo da bi najraje koga ubila… in to me skrbi ker ne znam najt poti iz tega ceprav se zavedam tezave…
najhujse od vsega je, ker dosti pijem….mislim, da to dosti vpliva name in moje vedenje, ampak se ne morem spravit k sebi in nehat. Dostikrat si recem da ne bom vec pila in me en dogodek/beseda spravi iz tira in se napijem da ne vem zase ( pijem torej vsak dan, redko je izjema)….
naceloma veljam za srecno osebo, ampak malo ljudi ve da se spopadam s stvarmi s katerimi se ne bi rabila… pa vedno vem da sem vredna vec, zavedam se, da bi lahko dosegla marsikaj, ampak samoounicenje me je vedno premagalo… koliko brazgotin imam od rezanja ne bom stela,koliko ponizanj sem si sama naredila tudi ne bom stela ker nevem zakaj se vedno spustim v te stvari pa ceprav vem da sem zmozna in vredna veliko vec.
Ko sem v stanju MOM-a se ne kontroliram in bi nujno potrebovala nekoga da mi bolj razcisti obzorje oz. ne vem kaj, ker se sama zavedam da imam tezavo s tem, ampak enostavno ne najdem izhoda oz. se drzim pravil 2 tedna max in potem spet zacnem z neumnostmi….
povejte mi prosim, obstaja kaksna resitev s katero te dejansko prisilijo da nisi taksen, ker mislim da nezne besede pri meni ne zalezejo….
hvala za bilokaksne vzpodbudne besede

Najbrž bi bilo najbolje, da ti odgovori strokovnjak.

Jaz pa popolnoma nevedno in butasto pravim tako
Kaj misliš s tem, da to ni način življenja? Kakšen način?
S kakšnimi stvarmi se spopadaš?
Le kdo bi te prisilil in kako?
Mislim, da je prav, da si razčistiš obzorja in da je to pravi odgovor. Kako si to predstavljaš, na kakšen način bi lahko to storila?
Bi lahko šla k psihiatru in se pogovarjala o vsem kar te muči? Ta forum nekak ne zaživi, da bi tukaj. Lahk bi probala na katerem drugem. Baje obstaja knjiga, ki jo je napisala ženska z MOM. Glede alkohola, kaj praviš na anonimne alkoholike? Nimam pojma, kako je s tem pri nas, le to, da obstajajo. Po mojem ti ni treba vseh težav reševati na enem mestu. Lahko, da bi ti reševanje odvisnosti od alkohola zelo pomagalo tudi glede MOM in še kakšne druge stiske. Če se ne boš več oglasila, ti le še zaželim veliko uspeha!

Najepsa hvala za odgovor:) to res cenim, ker odkar sem napisala to temo vsako uro gledam ali bo kdo odgovoril….
ze dolgo casa spremljam aa in hocem poklicat, ampak me je strah, strah priznat te stvari…strah me je priznat da brez alkohola ne morem…. zavedam se, da ko sem pod vplivom alkohola se moja osebnost spremeni iz minute v minuto ( tudi brez se, ampak manj opazno) … strah me je priznat da hocem nehat in ne zmorem…. zmeraj se vprasam a je to vredno moje mladosti? ni, ampak ne morem rect ne… zdej ko pisem, pa tudi prejsnji post ko sem pisala sem pod vplivom… ne samo alkohola ampak se drugih stvari, ker se hocem unicit- nevem od kod mi zelja da se unicim do konca in recem zbogom zivljenje….
se borim proti temu, ampak se mi zdi da ta zelja po koncu je vedno mocnejsa….
stravi so se razvile tako, da mi omogocijo lepse zivljnenje, ampak vem, da ce bo slo tako naprej z mojo menjavo razplozenja, da ne bom prisla dalec in to me jezi… delala sem na sebi, vem kje so moje napake, ampak enostavno ne morem prekinit ta krog… ker me vedno ena malenkost spravi v obup…
hocem lepse zivljenje ki si ga zasluzim, ampak me zmeraj potegne slaba stran not… hvala za branje, mi ogromno pomeni, tudi ce nimas komentarja, mi pomeni da razumes oz zelis razumeti.
Hvala,LP, tiha:)

To mi je blizu. Sovražim tisto osebo v meni, ki mi povzroča težave in tudi drugim. Hočem, da izgine. Tako to vidim. Ona je tudi kriva, da ti nisem takoj odgovorila. Ves čas nekaj komplicira. Pa neprestano vse slabo vidi in iz muhe dela slona in paničari. Pa tako dolgo gnjavi in teži, da ji na koncu uspe in je tisto, kar si je ona zabila v svojo neumno, prestrašeno in hudobno glavo, najbolj pomembna stvar na svetu, in potem zavlada in uniči vse, kar ni po njenem okusu. Zakaj se bi torej sploh trudila?
Kaj ona sploh hoče? Me ne zanima! Je nočem videt in naj že izgine
Zdaj bom poskusila biti ta pametna.Mislim, da te ne vrže malenkost iz tira, ampak te k izbruhu pripelje nekaj, kar te žuli in ne znaš prej bolj ustrezno ravnati. Kaj pa je tisto in kako ravnati, da se ta žulj prej ozdravi, preden naredi,kar pač naredi …. hm, mi je zmanjkalo besed. Za izbruh štejem tudi vase srkajočo mlako iz živega blata in obupa.
Zdaj pa žal moram z računalnika in ne vem kdaj bom lahko spet nazaj. Čez nekaj dni?
Vem, da je še več tebi podobnih in veliko jih je, ki bi te razumeli, ampak kje so? Vem, da so. Tu pa tam sem koga spoznala, vendar nismo obdržali stikov, in na internetu tudi ksj podobnega preberem. Tudi tukaj na tem forumu in drugje na med.overnet. Ampak nekaj napišejo, potem jih pa ni več.
Pa tudi Aa bi najbrž razumeli. Težko si predstavljam, da ne bi. Ne upam si vprašati kaj veš. Nekoč sem brala knjigo o njih. O tistih v ameriki. Lepa zgodba v bistvu, čeprav težka. Tako kot se pač marsikdo počuti v sebi.
lp

Po moje bi se mogla najprej iti zdravit od alkohola, potem pa naprej.

Javljam se po nekaj letih, situacija se ni kaj prida izboljšala.
Hodila sem na AA, a mi ni dalo te taprave “volje” da bi nehala pit.
Nehala sem za par mesecev, pa me je spet povleklo not.
V teh letih nisem prav ni naredila na sebi. Moje življenje je še zmeraj + in – v eni minuti. V eni stotinki.
Včasih se tolažim s tem, da nekatera čustva skušam “zatret” ker so le ta “posledica” mom. Ampak a so moja čustva res tako intenzivna da jih ne smem pokazat svetu in ne smem povedat partnerju? Bi pravi partner to razumel in me v dobrih in slabih časih razumel?
Ne zmorem več teh nihanj ki jih imam, ena beseda me spravi v nebesa, napačna beseda pa v pekel.
Nekako se trudim razumet in delovat s tem, da so moja čustva zelo zmedena in “nerealna”, a kaj ko me to zmeraj spravi v prepad. Pa se trudim na vse pretege da pustim vse kar me uničuje, a točno to iščem vsakodnevno.
Danes sem izlila to ven, zanimivo je bilo brat kaj sem napisala 3 leta nazaj, mogoče se javim spet čez 3 leta?

Veš kaj mi je pri tebi všeč: sama si prišla do spoznanja, da nekaj ni v redu. To je že polovica k rešitvi!
Kolikor sem seznanjena, so vse takoimenovane osebnostne motnje kompleksna stvar.
Z dolgoročno terapijo pri podkovanem psihoterapevtu in željo posameznika, pa se da kaj narediti.
Beri knjige na to temo, na youtubu poglej osebne izpovedi itd. Približaj se problematiki.
Mogoče mi v tvoji zgodbi manjka še kaka pozitivna stvar. V čem si dobra, kaj te res veseli, na kaj si ponosna, zakaj si posebna (vsak je v nečem poseben-v pozitivnem smislu seveda)?
Načeloma smo ljudje narejeni tako, da če se osredotočamo na pozitivo, bo te vedno več v naših življenjih.
Moč misli! V kolikor pa razmišljaš samo o slabih stvareh, ne moreš napredovat.
V tvojem primeru je to seveda še toliko težje ker imaš stalno vzpone in padce..
Kaj si poleg boljšega počutja želiš v življenju? Kako si sebe predstavljaš čez 5let? Mogoče ti vizualizacija pomaga, da se lažje otreseš alkohola.
Vse dobro ti želim.

Pozdravljeni, @potihem, @kontiki.

Kar me preseneča in s čimer ostajam v vprašanju je, kako zdržite vsa ta leta v takšnem notranjem stanju, kot ga opisujete? Od kje črpate moč?

Kaj dobite v alkoholu in česa ne dobite v življenju? Ali imate občutek, da partner ne sprejema vaših občutij in notranjega dogajanja? Ob tem se sprašujem, na koga se lahko obrnete, da niste sami… Od kje sklepate, da je to MOM, kar opisujete – in če je to tako intenzivno, zakaj morda res ne poiščete strokovne pomoči? Glede na to, da imate moč to nositi in se soočati vsakodnevno s tem, predvsem pa to, da se vsega tega zavedate in deloma to tudi prepoznavate, bi bilo škoda, da si ne omogočite pomoči, ki jo lahko dobite. Tako kot zelo nazorno in dobronamerno pravi @kontiki: Z dolgoročno terapijo pri podkovanem psihoterapevtu in željo posameznika, pa se da kaj narediti. Je pa res, da je občutek volje nagrada po opravljenem delu in ne pogoj za začetek dela.
Ni vam potrebno trpeti in nositi vsakodnevno tako intenzivna nihanja, ob tem pa se spraševati, ali so vaša čustva nerealna in ali jih zatreti. Vse to je del vas in v teh čustvih se skriva vaša notranja vsebina, tam je del vas. Bojim se, da če bi uspeli zatreti del čustev, bi s tem tudi del sebe.

Če se zazrete, kaj je tisto, kar bi vam olajšalo odločitev za ustrezno pomoč? Kaj potrebujete?

Lep pozdrav,

Parov Anzelc

Prebiram tole in kar vidim sebe. Tudi jaz sem bila takšna. Sem bila! Ko res več nisem mogla naprej, sem naredila korenitne spremembe v svojem življenju. Doživela sem prelomno točko oz trenutek. Dobesedno se je v meni nekaj premaknilo. Kot prvo sem se znebila skoraj vseh ljudi. Ostala sem skoraj sama in zacela delati na sebi. Vsak dan sem delala na sebi. In kar hitro me stvari več niso mogle iztiriti, ker enostavno me niti ni moglo kaj iztirit. Nehala sem se smilit sama sebi in se odločila, da si bom ponagala. Počasi sem začela sprejemati druge z vsemi njihovimi napakami in začela čisto v vsakem odnosu postavljati meje. Razumne meje. Če kaj ni bilo v skladu s temi mejami, sem čist razumno in brez drame rekla to ni to kar želim in zaključila tak odnos. Bilo je enostavno. Napredovala sem zelo. 7 let sem živela brezskrbno in uživala v življenju. Od nikogar nisem nič pričakovala in tako nikoli nisem bila razočarana. Prav nič me ni moglo spraviti iz tira. Počasi so se v moje življenje začeli vračati ljudje. Še vedno sem dnevno mogla delati na sebi, ampak življenje je bilo čista poezija.
Potem pa se mi je zgodilo nepredstavljivo. Zaljubila sem se. Spoznala sem svojo dušo dvojčico. No po letu in pol se je izkazalo, da je ta duša dejansko momovec in spet sem pristala na začetku. Imela sem srečo, da sem zaradi svojih mej to kar hitro ugotovila, čeprav sem jih prestavljala. Ampak na takšen vrtiljak čustvenih izbruhov vseeno nisem padla kot včasih. Pa tud pobrala sem se zelo hitro. In življenje je šlo naprej. Spet sem v fazi osamitve, samo da je tokrat delna. Vseeno sem bolj odprta in pozitivna.

V glavnem ti svetujem,da nehaš piti, se nehaš smiliti sama sebi in začneš delati na sebi. Sama. Meni je to zelo pomagalo. Počni stvari, ki te veselijo. Teci. Beri. Pleši. Štrikaj. Riši. Kuhaj. Telovadi. Poj. Glej filme. Karkoli te veseli. Ampak počni to sama. Sama pri sebi moreš razčistit, da si ti čist vredu in da je svet pač tak kot je in da ga ti ne moreš spremenit. Vedno se bo kaj našlo kar ti ne bo všeč, ampak s tem se boš mogla sprijaznit. Na miren način. Srečo in zadovoljstvo moreš najti v sebi in samo sebi. In ko boš zmožna živet sama, čisto sama, začni spet sprejemat ljudi v življenje. Meni je to pomagalo. Probaj. Mogoče bo tudi tebi. In verjemi, da je lažje kot se sliši. Samo korak je treba narediti in ostati sam in priseben. Brez analiziranja in prevelikega razčlenjevanja drugih in iskanja potrditev pri drugih.

Vso srečo ti želim.

In sem ponovno tukaj, spet po parih letih 🙂
Vmes sem bila na zdravljenju za alkoholizem, sicer ga nisem zakljucila popolnoma ker nisem vec zdrzala med zmeraj novimi ljudmi- tisti ki ste to dali cez veste kako je, ko koncno vzpostavite neko zaupanje so ze novi ljudje sopacienti zraven in enostavno je bilo prevec ljudi in sem nekako “pobegnila” stran.
Ko sem rekla da grem, mi je rekla vodja tudi to, da sem sama zelo glasna oseba. Ko sem se tam sprostila v krogu sopacientov s katerimi sem bila dokaj zblizana, sem seveda pokazala svoj jaz in pravi da se me je slisalo cez celo bolnico. Ja super, hvala za taksno popotnico iz bolnice 🙂
Alkohol mi ne pase vec tako kot mi je nekoc, ga obcasno se konzumiram a ni to to vec 🙂 vcasih mi je kr zal da sem sla v bolnico saj tam sem vzpostavila treznost in so mi “pokvarili” moje veselje ob pitju. Se hecam ob tem, ampak tako pac je. Za kar sem hvalezna, saj v dnevno opitost ne zelim vec.
Moj MOM pa….je veliko boljse, a se vedno, sicer vidno manj se razburim…
Druge pomoci si nisem nasla vec… naceloma sem dosti dosti bolje kot sem bila.
Imam partnerja ki me skusa razumet, me miri, mi skusa pokazat pravo pot….
Sem pa tudi do njega ze bila “na smrt skregana” za brez veze, ker sem sama “kot da bi hotela izbruhnit” provicirala. Je rekel da mu moram povedat svoje pravo misljenje in stanje ki ga občutim, ne pa da povem nekaj kar ne mislim in ker naredi on po svoje jaz naredim konec sveta. In ko naredim konec sveta, mi je po parih dnevih zal…
Ne recem da ne mislim vec na samomor, lahko recem da mislim na to dosti manj kot prej….
Pride dan, mogoce 1x na mesec (prej je bilo skoraj vsakodnevno!!!!) da pomislim da bi bilo bolje da me ni.
Sedaj celo razmisljam o prihodosti in se oocutim dobro ob tem in verjamem vase.
Kajo ste pa ve, ki ste mi odpisovale tukaj? Ste tudi kej boljse? Je se kdo tukaj, saj vidim da je ta forum kr mrtev…?
Lp, tiha