Pozdravljeni,

Na spletnem mestu Pogreb ni tabu[/url] smo pisali o svežem zakonu, ki je pred nekaj dnevi pričel veljati v Belgiji in je pravico do evtanazije razširil tudi na mladoletne osebe brez starostne omejitve. V zadnjih nekaj mesecih, ko je bil zakon v parlamentarni proceduri, se je v Belgiji pa tudi širše v Evropi razvila žgoča razprava za/proti evtanaziji. Podporniki ‘dobre smrti’ menijo, da je gledati trpečega človeka umirati nemoralno in nehumano, ter da bi v primeru npr. neznosnih bolečin in neozdravljive bolezni vsi morali imeti pravico odločati o tem, ali želimo umreti ali ne. Nasprotniki so po drugi strani prepričani, da mora biti odločanje o življenju in smrti prepuščeno naravi in da dajanje te pravice v roke človeku vodi v propad naše družbe.

V Sloveniji evtanazija ni dovoljena, kar ne čudi, saj o njej tudi le redko govorimo. Kljub izogibanju te teme menimo, da je čas, da tudi pri nas odpremo javno razpravo o tem, ali naj bo odločanje o koncu življenja v primeru neznosnih bolečin v rokah posameznika ali ne. Če ne, zakaj ne in kako vsem ljudem zagotoviti humano in človeka dostojno umiranje? Če da, v katerih primerih naj bo ‘dobra smrt’ dovoljena in kakšne varovalke so potrebne, da ne bi prihajalo do zlorab pravice?

Kakšno je vaše stališče o tej temi, na kateri strani razprave stojite in zakaj?

Mislim, da evtanazija zahteva visoko moralno in etično razvito družbo.
Trenutno stanje, kjer smo priče nizkemu spoštovanju vrednot, sodobno družbo vodijo moralno in etično neodgovorni ljudje, nespoštovanje osnovnih človekovih pravic, otrokovih pravic itd. to stanje govori v prid zlorabam tega, zato bi bilo potrebno zahtevati visoke kriterije za izvedbo evtanazije. Kar bi stvar (vsaj v Sloveniji) najbrž preveč zbirokratiziralo in spet bi imeli nasproten učinek.

Jaz pa mislim da bi v sloveniji morali uvesti evtanazijo, mogoče prej kot hospic.
Imela sem izkušnjo z mojo 50. letno mami, ki je zaradi raka na trebušni slinavki tako trpela iz dneva v dan da smo trpeli vsi mi z njo. Ona si je želela evtanazije, če bi bila pri nas dovoljena bi se le-te tudi poslužila.

Doma smo veliki ljubitelji živali, 1x (ko je bila mami bolna), pa mi je rekla: “kaj ni zanimivo, kako živali dandanes še vedno mučijo in jih zanemarjajo, niso zaželjene, niso nič krive,pa se jih s pomočjo evtanazije na koncu usmilijo, nas ljudi, ki trpimo neznosne in neozdravljive bolečine, pa mučijo do samega konca…”
Dala mi je za mislit, sploh, zadnji teden njenega življenja, ko je bilo najhuje.

Pri hospicu je pa tako: rezerviraš si sobo za počasno umiranje, pri tem trpiš in vsi ki te imajo radi trpijo s teboj…

Mami moja lepa, vedno s teboj…
N

Dragi(a) Janos, ko boste vi 1x z umirajočim človekom, ki mu niti Morfij ne pomaga, si boste tudi vi premislili..do takrat…pa lp

Žalostno, da naša družba še vedno ni pripravljena na takšen korak.

O tej mocni besedi do nedavnega sploh razmislala nisem. Ko pa sem videla svojega dedka kako se iz dneva v dan matra kako si zeli olajsati te bolecine(morfij ni pomagal, tudi protibolecinske tablete ne) sem zacela razmisljati kje sploh smo.. da clovek ne more svoje volje uveljaviti povedati kdaj ima dovolj trpljenja. Ce bi mu lahko bi mu vzela vso bolecino bil mi je kot oce, ki ga nikoli nisem imela. Nikomur nebi privoscila takega trpljenja ki ga je on 8 mesecev dajal skozi. Imamo se za nevem kako razvito druzbo smo pa dalec zadaj. Ce je clovek priseben naj se Sam odloci ali zeli trpeti do zadnjega vziha ali zaspati. Ce bi moj dedek imel moznost tega trpljenja nebi dajal skozi ampak bi se poslovil od nas ko bi Sam videl da ne more vec prenasat tega!