Evtanazija

Na Nizozemskem so včeraj uzakonili evtanazijo – kaj vi menite: se strinjate s to odločitvijo ali ste proti?

Moje mnenje: za, vendar pod strogo določenimi kriteriji, da ne bi prihajalo do zlorab. Dvom se mi poraja le v primeru, ko je človek več let npr. v komi (vegetira) – kdo naj potem sprejme to odločitev?

Ljudje navadno niso vec let v komi, ker je to zelo drago. Za to obstaja poseben protokol (kdaj in kako jih “odklopijo”). Seveda pa so lahko vec let v komi, ce to druzina placa (v Ameriki je to bolj obicajno).

Ce si za, pa me zanima, kdo bi po tvoje moral to poceti? Mislim, da zdravniki niso primerni za to. Njihovo izobrazevanje gre v smer ohranjanja zivljenja in borbe zanj. Osebno mislim, da bi morali izobraziti ljudi v nov poklic evtanazista ali kaj takega. Drugace pa je moznost zlorab (denimo s strani druzine) in eticna spornost takega pocetja zelo velika. Mislim, da velike potrebe po uveljavitvi evtanazije ni, zlasti zato, ker bi pri nas moral biti vsak terminalni (na smrt obsojeni) bolnik zdravljen tako, da ne cuti vec bolecin. Zal so pri marsikom potrebne velike doze opiatnih analgetikov, ki ze same po sebi ogrozajo zivljenje…

Prehuda dilema, da bi o tem lahkotno razpravljali ob kavi, se mi zdi.

Jest sem definitivno za, ampak seveda z zelo strogo urejenimi zadevami na pravnem, zdravstvenem področju itd. Živali npr.lahko odrešimo muk. Pa nam sama nič ne reče (zdej se bo kdo spet vtaknil v to, da žival in človek ni isto, ampak nič za to).
Moram reči, da če bom kdaj na smrt bolana, bomzelo vesela, da bi me kdo odrešil muk!

Spoštovana Irena
Imate to srečo, da niste doživeli prošnje svojega starša, da ga odreši muk. Moja mama je namreč hudo trpela preden ji je uspelo umreti. Ko boste to enkrat doživeli verjamite, da boste pozabili na vse predsodke o evtanaziji.

Tudi jaz se z uzakonjeno evtanazijo strinjam in kolikor vem je tudi sprejeta pod točno določenimi pogoji oziroma kriteriji.Željo mora izreči sam bolnik in ne sorodniki v njegovem imenu.Pustimo na stran komo- tu je vse povedala Irena.Vendar pa življenje terminalnih bolnikov ni vredno življenja in tudi najmočnejši opijati ne pomagajo blažiti neznosnih bolečin, zato je veliko bolj dostojno in vredno človeka, če mu dovolimo da izbere plemenit konec trpljenja in samo malo povečamo dozo opijatov.Dobra mačka, tudi sama bi izbrala tako pot kot si jo omenila.Prav imaš, izzvali bova verjetno pravi bes nasprotnikov, toda to je samo najino mnenje do katerega imava vso pravico izreči se.Tudi mnenje nekaterih zdravnikov ni življenje za vsako ceno!

lep dan vsem

Hello,

Tukaj se strinjam z Mačko in anteo v vseh pogledih.
Me zanima, kaj bodo sedaj storili s dr. Kevorkianom, ga bojo pustili dalje v zaporu? Če se še slučajno spomnite, je bil pred cca. 2 letoma sodni proces in je bil obsojen na ne vem koliko desetletij zapora, ker je spet izvedel evtanazijo. Sicer pa: glede evtanazije in tudi glede ostalih stvari, če primerjamo mentaliteto ZDA in N – kot beton in meso :))

lp

Tud js se s tem strinjam. Ko človeku ni več pomoči, ko neizmerno trpi in si želi da je tega konec mu je to treba omogočit. Seveda pa bi moralo biti to strogo kontrolirano in nadzorovano. Problem je pri tistih, ki so klinično mrtvi ali pa jim samo še možgani delajo ipd… Kdo namesto njih odloča? To b ivedela Irena najbolje odgovorit, a ne? Jaz o tem pojma nimam. Po moje je precej zakomplicirano vprašanje.

Irena,

popolnoma razumem tvoje stališče glede evtanazije. Imaš prav. Tako kot tudi vsi ostali, ki zagovarjajo evtanazijo.

Vendar se v nečem ne strinajam z zdravstvom (zdravniki), in sicer glede hipokratove zaprisege. Po moje se ta prisega razlaga preozko. Jaz jo (lajično) razumem kot zavezo k pomoči pacientu in ne kot absolutno zavezo k ohranjanju pacientovega življenja. Po mojem nastopi pri hudih bolnikih točka, ko je zanje bolje, da ne bi več živeli. Ponavadi je odgovor tak, da ljudje ne smemeo igrati boga ter odločati o tem, kako dolgo bomo sami in drugi (pacienti) živeli. Če bi zadeve potekale naravno, potem pacientov, za katere ponavadi pride v poštev razprava o evtanaziji, sploh ne bi bilo več med živimi (a to pa ni igranje boga, da nekomu umetno podaljšujemo življenje?).

Vsekakor odločitev o evtanaziji ni preprosta. Mislim de ja opravičljiva v določenih primerih in mislim, da bi takrat moral o takih zadevah odločati še kdo drug poleg zdravnika, in sicer ljudje, katerih (psihološka) znanja bi morali ustrezno nadgraditi v tej smeri.

LP, Učo

Zdravniki se seveda ne trudijo ohranjati zivljenja za vsako ceno, vendar niso usposobljeni za to, da ga jemljejo ali da bi o tem celo strokovno odlocali, to sem hotela izraziti. Terminalnih bolnikov se ne ozivlja vec (ceprav so lahko stresne situacije, ce sorodniki to zelijo), niti se jim umetno ne podaljsuje zivljenja. Res pa je, da se vcasih sorodniki tezko sprijaznijo, da je “konec”.

Danici pa bi rada povedala, da nisem absolutno proti evtanaziji in da je zadeva gotovo drugacna, ce jo dozivljas z osebnega stalisca. Zivljenje bolnika, ki umira, naj bo se vedno cloveka vredno (se pravi brez bolecin in trpljenja), za to naj bi si prizadevali zdravniki.

Ne pozabimo tudi, da je slo dr. Kevorkianu predvsem za publiciteto in da je iz smrti dobesedno delal sov. To se mi sploh ne zdi sprejemljivo!

Jaz sem tudi za evtanazijo. Velikokrat se zgodi, da nekdo zelo trpi, pa si žal sam ne more vzeti življenja.
Poraja pa se mi eno vprašanje. Upam, da me zaradi njega ne boste zgrizli:))). Če je otrok na smrt bolan, če mu ni pomoči, če samo še trpi…kdo bi v tem primeru odločal o evtanaziji?

Nekoc sem si na nekem literarnem natecaju izbrala prav to temo! Uganite, kdo odloci in posreduje! Tista oseba seveda, ki ga ima najbolj rada.

V bistvu me je samo zanimalo, če ga bodo pustili dalje v zaporu, zdaj, ko so na tem “njegovem” področju bile opravljene določene zakonske spremembe. Itak to na veliko odmeva po celem svetu. Kaj mislite, glede uzakonjene evtanazije, ali bo NL osamljen primer, kot npr. pri legalizaciji mehkih drog?

lp,

Nizozemski zakon je zelo strog..bolnik mora večkrat PRI POLNI ZAVESTI..zahtevati evtanazijo pri svojem zdravniku..tako se mi zdi, da se bo to bolj malo prakticiralo, saj takšni “filmski” primer..ko je nekdo napol v komi, ne pridejo v poštev. Sicer pa sem sam striktno proti..človekovo življenje je prevelika vredno ta, da bi se lahko igrali z njo..preprosto kot pasulj.

Absolutno podpiram evatanazijo! Vendar samo, ko se je človek sposoben sam za njo odločit in pod strogimi pravnimi pravili! Nikakor nisem za evtanazijo ljudi, ki so v komi in bi se nekdo drug tako odločil. To je UMOR! Če se človek sam odloči, da mu naj pomagajo umreti, ko bo padel v komo je nekaj drugega. To je OK. Vendar se je moral za to odločit, ko je bil še “pri zdravi pameti”. Sicer pa pride evtanazija v poštev bolj pri ljudeh, ki so pri zavesti in ne v komi.

Pozdravljeni!
Vaš prispevek JanezS. me je vzpodbudil, da še jaz napišem nekaj o tem. Mislim, da lahko rečem, da v celoti delim vaše mišljenje.
K temu pa naj dodam, da je tako dejanje res lahko sporno. Včasih so rekli: Bog ti je dal življenje, samo Bog ti ga lahko tudi vzame. Vendar, naj povem samo primer iz lastne izkušnje. Imela sem mamo, ki je bila enkraten človek, moja, ne samo mama, ampak prijateljica, zaupnica, pridna, delovna skratka krasen človek, imela je veliko srce za moža, otroke, prijatelje, znance. Ko je po 14 letih preživetja po ugotovljenem raku, prišla recidiva, pa potem operacije, kemoterapije, obsevanja, po pol leta še rak na popolnoma drugem delu telesa, zopet operacije, bolečine, obup, se je zlomila. Veselja do življenja, poguma v borbi za življenje, upanja na ozdravitev, tega kot z zamahom roke ni bilo več. Zavedala se je, da upanja za ozdravitev ni. Prišla so razna zdravljenja. Tudi alternativna – vendar malo prepozno.
Telo se je sicer začelo dobro odzivati na nemedicinsko pomoč, vendar je psiha naredila svoje. Po pol leta trpljenja, bolečin je omagala. Zaspala za vedno je po 14 dnevni komi. Zadnji teden pri polni zavesti mi je neštetokrat rekla: Kaj sem naredila komu, da ne morem umreti? Zakaj moram toliko trpeti? Ni imela pa toliko poguma, da bi komurkoli od nas rekla, naj ji pomagamo (tako kot vidimo v filmih). Ne vem kaj bi dala (denar, uslugo) tistemu, ki bi ji na kakršen koli način pomagal k ozdravitvi ali, da ne bi tako trpela.
Pri težkih bolnikih, sploh pa če jih imamo radi, ostaja grenak občutek: nisem mu mogel pomagal. Verjemite, mamico sem imela zelo zelo rada. Še danes, pa je že 15 let, kar je ni, jo še vedno močno pogrešam (sama rinem v 50-leta). Takrat, ko sem videla, kako si želi “oditi”, kako njeno izmučeno telo samo še “vegetira”, sem pomislila, da bi bilo bolje, če bi lahko “zaspala in se spočila”. Po eni strani me je grizla vest ob taki misli, po drugi me je pa bolelo srce in duša ob lastni nemoči. Morda je to težko razumeti. Šele, ko si v podobni situaciji, ti je marsikaj bolj razumljivega in logičnega.
Toda, če bi mi imeli možnost evtanazije takrat, mislim, da ne bi imela ne ona ne mi hrabrosti, da bi se zanjo odločili (če bi bilo v okviru dovoljenega).