Pride moj osemletkar prvošolček domov in z možem pregledava zvezke. Ooooo, saj že pišejo prve besede in glej pri sliki eskima je napisano EZKIM. Otroka popravim, da se piše eskim, pa mi pravi, da je on napisal eskim, ampak mu je učiteljica popravila. Moral je zradirat S in napisat Z. Ja kdo je zdaj trapast? Mož se znajde in pove otroku, da učiteljici je treba zaupat, ampak vedno pa le nima prav in tudi ona se lahko zmoti. Sama sem šla preverit v SSKJ in tam lepo piše ‘eskim’.
In vprašanje za vas: Ali naj to mirno pozabimo in bo tega še veliko ali naj učiteljici prijazno povemo, da so to prvošolčki in da so to prve besede in da je z njo vred ves 1.b v zmoti?

Definitivno povej učiteljici. Jaz bi zadevo obrnila takole bolj na šalo. Ampak otroku bi tudi tistega Ezkima popravila.

Hmm… Jaz naj popravim? Ali naj otrok popravi? Ali naj učiteljica in ves razred popravi?
Res me tole bega. Pomagajte z nasveti. Šele slab mesec smo šolarčki (mami, oči, prvošolček).

Eh, mami. Sicer me ni bilo v razredu, da bi lahko trdila. Opišem ti pa lahko en svoj primer. Pride fantek v šolo in ko pregledujemo domačo nalogo, vidim, da je imel rešenih v Raču. je igra že kar 10 strani. In ga vprašam, zakaj je toliko rešil. Odgovor je bil, da je bilo to za domačo nalogo. Ostali otroci so ga takoj popravili. Za hec sem ga vprašala, če se je mami kaj čudila, zakaj ima toliko domače naloge in je rekel, da se je res, pa da mu je nato kar pomagala. Skratka, v bistvu ni bila moja krivda ampak otrokova. Za hec sem ga tudi povprašala, če bo sedaj mamici povedal doma, da se je zmotil, pa je se je samo nasmejal. Verjetno ni povedal nič. Pa tu ni bistvo to … važno je, da otroka navajamo na to, da pove po resnici, vsak se lahko zmoti. Delati napake ni zločin, grdo je, če svojih napak nočemo priznati ali če za njih okrivimo drugega. To sem jaz hotela doseči pri svojemu učencu.

Za vaš primer pa žal ne morem trditi, kako je bilo. Smo pa mi zadnjič med drugim pisali spis, kjer je bila tudi beseda trs oz. trst. In ker nismo vedeli, kako natančno se napiše (tudi jaz nisem vedela, pa kaj potem), smo izrabili odmor, eden od otrok je stekel po SSKJ (o tem, kaj je SSKJ smo se nato pogovarjali nekaj minut) in skupaj smo ugotovili, da je v obeh primerih zapis pravilen. Bravo, jaz in moji učenci.

Ja Katarinca, mislim, da je to pravi pristop. Če učitelj česa ne ve, to pač ni sramotno. To tudi pove, predlaga učencem, da se pogleda v ustrezen leksikon ali enciklopedijo in se zadeva ugotovi. Če to naredi na pameten način, je korist od tega kar dvojna – ne le, da se za konkretni primer ugotovi, kaj je prav, ampak tudi otroci se začnejo navajati uporabljati še druge vire, kar je zelo koristno.

Huje je pri zaplankanih učiteljih/-icah, ki mislijo, da vse prav vedo (žal so tudi taki) – zdi se mi, da je tista ” ezkimska ” učiteljica že en tak primerek.

Jaz sam in moji starši smo se vso mojo osnovno šolo z razno dodatno literaturo bojevali proti takim strašilom in ponavadi izbojevali bolj pirovske zmage – seveda so se okosteneleži morali vdati v konkretnih primerih, so se pa nato poskušali človeško nizkotno maščevati drugače…

Lahko povem še enega izmed konkretnih primerov svojega osnovnega šolanja:

Na nižji stopnji smo se učili o Titu. Učiteljica je trdila, da je bil Tito izvoljen za predsednika Jugoslavije l. 1945, jaz pa sem v domači nalogi napisal, da l. 1953! Naloga je bila seveda vsa počrtana z rdečim, sledili so klicaji, podpisi staršev v zvezek…Nakar je prišel oče v šolo z ustezno enciklopedijo in babnici dokazal, da je Tita ljudska skupščina FLRJ za prvega predsednika republike uradno izvolila 14. januarja 1953. Babnica omejena je pač morala preklicat svoje rdečilo in klicaje…

Hm res je Eskim, sicer pa se ta beseda počasi nadomešča z besedo Inuit.
jaz mislim, da povejte učiteljici

Jaz bi povedala, pa ne na zafrkljiv način…Poveš, da je v pravopisu pisalo eskim, morda je imela slab dan ali pa ima kakšne težave doma… :((

Saj je zagotovo naredila to po pomoti :))

Ne Cefizelj, tega ženska gotovo ni naredila po pomoti, ampak iz neznanja slovenščine – žal! Nekatere stvari vemo oz. znamo, drugih pa ne vemo oz. ne znamo.

Kdor slovenski pravopis in slovnico res zna, take napake NIKOLI ne bo naredil. Primer – za sebe lahko mirno trdim, da tudi če bi spil toliko, da bi napihal 1.5 promila, bi še zmeraj ZNAL pravilno pisati veliko začetnico, bi vedel, kdaj se piše predlog ” s ” in kdaj ” z ” in še zmeraj bi znal tiste tuje jezike, ki jih znam tudi v treznem stanju.

Problem te in tej podobnih ušiteljic je v tem, da teh stvari dejansko ne znajo in ob takih primerih se to neznanje neusmiljeno pokaže. Ženska je pač po spletu okoliščin prišla skozi sito šolskega sistema in naredila Pedagoško fakulteto v LJ ali MB (če slučajno ni toliko stara – tik pred penzijo – da ima končano le učiteljišče, ki je bilo srednja in ne višja šola) in zdaj uči otroke po načelu Butalcev: ” Če sam ne znam, bom pa druge učil. “

Tako je to.

Ampak, a se ti ne zdi, da bi jo v “normalnem stanju” kar v oči zbodel tisti Z? Saj se že od daleč vidi, kako je nekaj narobe :))

Seveda je narobe – z njo (učiteljico)!