Pozdravljeni.

Nedonošenčku (32 2/7) so na pediatriji po parih dneh odkrili ESBL. Zdravniki ne vedo kako se je otrok okužil. Možno je celo, da sem jaz nosilka bakterije ESBL.

Zanima me ali je možno (če sem sama nosilka ESBL), da je otrok dobil okužbo preko materinega mleka, saj sedaj prejema antibiotike za odpravo te bakterije.

Lep pozdrav

Spoštovana,

oznaka ESBL pomeni, da je določena bakterija (najčešče gre za po Gramu negativne, črevesne bakterije) pridobila mehanizme, da razgrajuje določene antibiotike in jih zato pri okužbah ne moremo uporabiti. Do razvoja te bakterijske posebnosti je prišlo predvsem zaradi pretirane rabe antibiotikov, še zlasti v bolnišnicah. Kjer se zdravijo tudi določene skupine bolnikov, ki jih te bakterije še posebej ogrožajo – in mednje sodijo tudi najbolj nezreli nedonošenčki, še zlasti tisti, ki s intenzivno zdravljeni (na aparatih, s katetri, hranjeni v žilo ipd.). Občutek imam, da vaš nedonošenček ne sodi mednje in ni tako zelo bolan…

Pomembno je, da ločite med kolonizacijo (poseljenostjo z bakterijo, ki ni povezana s vnetji, boleznijo; najdemo jo v brisu površin kot so sluhovod, nosna sluznica, blato, tudi urin – ko ga jemljemo “z vrečko”) in infekcijo (ko bakterija prodre v notranje organe, lahko tudi v kri). Kolonizacije z ESBL bakterijami NIKOLI ne zdravimo z antibiotiki, le okužbo – ki se kaže s kliničnimi (dihalna stiska, nizek krvni tlak, bruhanje, …) in laboratorijskimi znaki bolezni (zvečana koncentracija CRP, povečano število belih krvničk, zlasti nezrelih). Z antibiotiki namreč te bakterije povsod v telesu (zlasti v prebavilih, kjer je “rezervoar”) ne uničimo, lahko le tvegamo stranske učinke antibiotikov, ki še delujejo nanje in postopen razvoj neobčutljivosti še na te rezervne antibiotike.

Z ESBL ste se lahko kolonizirali kjer koli, celo doma, saj je vse več sevov dobljenih izven bolnišnice (tim. “CA = community acquired”). Še najverjetneje pa ste jo “pridelali” v kakšni bolnišnici, tudi Pediatrična klinika ni “imuna” na njih, ogromno pozitivnih je tudi iz vzhodnega dela Slovenije (npr. Brežice, Murska Sobota). Poseli nas predvsem takrat, ko smo nedosledni pri higieni – razkuževanju rok (pri čemer ste starši boljši kot večina zdravstvenih delavcev, žal…).

V zvezi z ESBL je pri osebju v bolnišnici veliko (pretiranega) strahu – vam bakterija sploh ni nevarna, pri nedonošenčku pa je treba izvajati tim. kontaktno izolacijo: medicinske sestre (in zdravniki) morajo med neposrednim stikom nositi rokavice in zaščitni plašč, da se same ne kolonizirajo in ne “sejejo” bakterije dalje (kar je pogosto, če si premalo ali nepravilno umivajo – razkužujejo roke).

Čas, ki je potreben, da se “znebite” ESBL bakterije (torej čas, da jo izrinejo druge, manj zoprne bakterije), je praviloma daljši od 6 mesecev – zato boste vedno izvali “paniko” tudi ob ponovnih sprejemih v zdravstvene ustanove. Detetu pa zaradi tega ne bo nič hudega, da le odraste do “zrelosti”, ko boste šli domov. Da bi po “zdravljenju” z antibiotiki postal ESBL negativen, pa je zelo malo verjetno.

Upam, da vam nisem odprla več vprašanj kot dala odgovorov…

Srečno,

Spoštovana ga. dr. Kornhauser,

tudi najini dvojčici so okužili v bolnišnici z bakterijo ESBL – klebsiella…
Po slabih 6 meseceih sva jih šla ponovno samoplačniško (bolnica ni želela) testirati na ESBL. Še vedno sta pozitivne! Zanima me po koliko meseceih bakterija sama izveni? Dejali ste, da ko pridejo otroci v domače okolje, da to bakterijo izrinejo domače vsakdanje bakterije. Ali bi se s probiotiki, ki vsebujejo več “pozitivnih” bakterij lahko predčasno rešili tega sranja?
V kolikor pride ta bakterija v urin ali kri lahko naredi še večjo škodo pri otroku?
In čisto tako, kaj bi vi naredili na našem mestu?

Hvala za vašo pomoč.

Spoštovana,

kolonizacija z določeno bakterijo (vi ste imeli smolo in je bila to Klebsiella, ki je razvila mehanizme razgrajevanja antibiotikov, zato je poimenovana ESBL) lahko traja mesece in leta – in mlajši ko je otrok, slabša je njegova “samoočiščevalna” obrambna funkcija in daljša je kolonizacija s to bakterijo. Ko bosta dojenčici zrasli, zlasti, ko bosta postali “vsejedi”, bosta zaužili tudi večje število različnih bakterij, ki bodo Klebsiello izrinile. Tudi probiotiki znajo skrajšati čas poseljenosti z njo.

Dotlej ne imejte nobenega strahu – Klebsiella zanju ni prav nič nevarna, je pa nevarno, če bi jo “sejali” v okoljih bolnikov z motnjami obrambe, zlasti v bolnišnicah, kjer se zdravijo majhni otroci ali zelo bolni / stari odrasli. Zato boste ob obisku bolnišnice verjetno deležni individualne obravnave in “uživali” v svoji sobi… Če pa bi Klebsiella postala invazivna in povzročila npr. uroinfekt ali celo sepso, bi bila enako nevarna kot tista, ki je še občutljiva na beta laktamske antibiotike. Le zdraviti bi morali z drugimi antibiotiki, ki jih držimo v rezervi (malo zato, ker so bistveno dražji, malo zato, ker jih “šparamo” za boj proti drugim bakterijam, ki so že naravno odporne na te antibiotike – kot sem že velikokrat poudarila, se nam bo prekomerna uporaba antibiotikov ne le pri človeku, ampak tudi v poljedelstvu, živinoreji … maščevala z nastankom zelo odpornih bakterij).

ESBL pozitivnih (ali MRSA, ki je bolj zoprna, saj zna biti zlati stafilokok bolj “agresiven”) nikoli ne testiramo samo zato, da bi ugotovili, če so že negativni – pač pa njihovo “kliconoštvo” (kar ni enako kot okuženost) preverjamo, če so sprejeti v bolnišnico.

Pozdrav,